Skoči na vsebino

Mura

ŽeČistoDomači
 Prikaži profil  Najdi objave

  • Št. objav

    428

  • Član od

  • Zadnji obisk

 Vrsta vsebine 

Zapisi na blogu, ki jih je objavil/a Mura

  1. Mura

    Moj drugi rojstni dan

    Avtor: Mura,

    Bom od naslednjega leta naprej slavil 13. Julija.
     
    13. julija 2008 je kar nekaj časa postajalo nebo vedno bolj sivo.
     
    Vseeno smo šli na sprehod. Kljub temu, da sem večkrat pomislil, da se morda bliža dež smo šli naprej. Še malo. Pa še malo. Joj kako lepo je...
     
    Vseeno smo ostali dlje kot navadno.
     
    Vseeno je bil naš gostitelj bolj gostobeseden kot sicer.
     
    Na robu gozda so nas ujele prve dežne kaplje. Pa sem rekel: Ostanite tukaj. Na varnem. (Na varnem v nevarnem gozdu... Samo takrat tega še nisem niti slutil.
     
    Niti sto korakov nisem naredil, ko se je začelo.
     
    To ni film to je res. Vse. Do kosti in skozi.
     
    Ne veš več kje je kaj. Kje je naprej in kje nazaj. Ne vidiš in tudi dihati ne moreš več. Zanimivo je, da grmenja sploh ne zaznaš več prav. Ob vsem drugem postane skoraj nepomembno. Vsenaokoli je led. V bistvu je neverjetno kako sploh lahko hodiš naprej. Pravzaprav ne moreš več in čisto realno se ti postavlja vprašanje o tem ali je to konec. Z rokami si ščitiš glavo kolikor se to sploh da. Bobni po tebi z vso silo.
     
    (Naslednji dan se boš še bolj čudil kako si zmogel sploh še ostati na nogah, ko boš videl kako temeljito je sesekljana koruza tik ob poti po kateri si bil hodil. Vendar ta trenutek ne razmišljaš o tem kaj bo jutri, sploh ne misliš več na nič kar bo.)
     
    500m je lahko dolgih kot celo življenje.
     
     
  2. Mura

    vsega malo

    Avtor: Mura,

    Imam šest otrok, po poklicu sem pa socialni terapevt in kot tak sem veliko delal tudi z otroci. In sicer v Švici, Nemčiji in na Danskem.
     
    Toliko o ozadju, da bo jasno, da ne pišem samo o tem, kar se meni privatno fajn zdi. Drugo ozadje mojega pisanja je waldorfska pedagogika in antropozofski pogled na človeka. O tem je napisano ogromno strokovne literature. Nekaj malega je prevedeno v Slovenščino, več v Hrvaščino. Ogromno pa si lahko preberemo v nemškem jeziku, Tudi preko interneta.
    V okviru prispevkov tukaj ni možno vedno razložiti na dolgo in široko vseh povezav nekomu, ki teh podlag nima. Zato lahko čist komot vzamete moje misli kot pač nekaj iz nekega pogosto neobičajnega zornega kota.
     
     
    Moje mnenje pa ni, da se nikomur in nikoli naj ne bi dajalo antibiotikov. Sem zgolj proti temu, da se le ti dajejo preden je postavljena diagnoza, da se dajejo preventivno in tudi proti temu, da se dajejo zelo dolgo časa, tudi če ne pokažejo nobenega učinka.
    Obrnjeno drugače:
    Tudi zame obstaja odprta možnost, da se lahko pride v situacijo, ko pa je neophodno dati antibiotike.
    Moje pisanje tukaj pa bo namenjeno predvsem tistim, ki bi se radi, če se to da, tako kot jaz, antibiotikom izognili in so zato pripravljeni vzeti nase tudi kak ukrep, ki je za starše majn lagoden.
     
    Tukaj pišem predvsem za tiste, ki so pripravljeni razmisliti o potrebah otroka in te potrebe imeti nekje za vodilo svojega ravnanja.
     
    Tisti, ki so vnaprej prepričani, da v bistvu tako in tako vse najboljše vedo in se ne morejo od mene ničesar dodatnega naučiti, naj pač raje ne zgubljajo svojega časa z branjem mojih prispevkov.
     
    Toliko za uvod. V naslednjem prispevku, pa lahko potem preidem k stvari.
  3. Mura

    za uspešno delo

    Avtor: Mura,

    Naše možnosti za uspeh se zelo povečajo od tistega trenutka naprej, ko začnemo v vsakdanjem življenju na vsah področjih paziti na to, da vedno znova, poleg tega kar se od nas pričakuje ali zahteva, postorimo še kanček več. K nalogi, ki nam jo zadaja ali jo celo predpisuje in pričakuje od nas naše okolje, si zadajmo sami vedno znova še košček več. Bodimo pozorni na to in postorimo, kjerkoli smo aktivni, še malo več od tega, kar moramo. To so svobodno zasejana semena iz katerih bodo začele rasti rastline, ki bodo polepšale naš svet. Nam in drugim.
     
     
  4. Mura

    sv. Jurij ob Ščavnici

    Avtor: Mura,

    Tam kmalu ne bo več človeka, ki ne bi pil Alvea.
     
    Danes se je nekako končalo eno pomembno obdobje. Marsikje in z marsičem smo prebili led.
    Posneli smo enourni video na katerem ljudje pripovedujejo svoje izkušnje z Alveom.
     
    Če sejalec vztraja pri svojem delu (sejanju) zadosti dolgo, potem bo videl, da bo naposled seme padlo na plodna tla.
     
    Če se sejalec ne bo pretirano ozirol na to, da ptiči pač en del semen pozobljejo...,
    da en del semen pade na kamnita tla kjer sicer hitro vzklijejo, a jih potem prva vročina požge...,
    da bo en del semen zadušilo trnje...
     
    Če bo sejalec kljub vsem tem prigodam neutrudno sejal naprej,
    potem bo slej ko prej padlo seme na plodna tla...
     
    In en del semen bo rodil trideseteri sad,
    en del šesdeseteri in
    en del stoteri!...
     
    Sejati je pa tako in tako eno najljubših opravil nas moških, a ne?
     
    Torej lahko gremo naprej, v nove delovne zmage.
  5. Mura
    Uf, uf sem rekel in si obrisal debele znojne kaplje s čela.
    Glih na Silvestrovo se je zaokrožil in skristaliziral v rezultat, ki ga lahko vidite na:
    www.alveo.si
    trud zadnjih tednov prejšnjega leta.
    Zadovoljen sem, ker stvari delujejo in izgledajo še boljše kot smo načrtovali.
  8. Mura

    1. November

    Avtor: Mura,

    Dan mrtvih
     
    Tudi pri nas je že včeraj zvečer dolgo gorela sveča. In danes spet gori.
    Kruh se pripravljam pečt.
    Sveča pa kar gori.
     
    Gori za vse tiste, ki so bili tukaj, pa so zdaj tam.
    Gori za tiste, ki so bili tam, pa so zdaj tukaj.
     
    Tudi jaz sem vesel življenja in tega, da lahko stojim tukaj, spet enkrat.
     
    In kakorkoli se veselim življenja,
    sončnih žarkov,
    čudovitega dne.
    (že dolgo ni bilo tako lepo za prvi november. In tudi včeraj. Pihal je prav prijetno,
    narahlo,
    nežno
    veter
    in bilo je tako toplo,
    da sem lahko kar v samem pulovru urejal še zadnje stvari na našem grobu.)
    Mislim tudi na smrt in na grob.
    Smrt bo življenje in življenje bo smrt.
    Kot da bi smrt bila reka ponikalnica
    in življenje tudi...
    Samo s tem, da enkrat vidimo reko "pod" zemljo
    in drugič na zemlji.
    Vendar- reka je kljub temu ista reka,
    čeprav ljudje tega ne vedo in ji v svoji nevednosti
    nadajejo druga imena.
    Tako kot ljudem.
     
    Kako veliko ljudi je, ki jih več ni.
    Ni?
    Jih res ni?
    Ali pa jih je samo veliko težje videti, zaznati?
     
    Koliko izgubljenih domov!
    Kako hitro si lahko misliš, da ga imaš.
    Da je tvoj,
    tvoj dom.
    Pa je res tvoj?
     
    Zgoraj sem napisal,
    da sem urejal naš grob.
    Pa je to res naš grob? Ali je njihov, njen?
    Zdaj je njihov.
    Nekoč bo morda naš, vseh nas.
    Bogve kake običaje bodo imeli ljudje čez 500, 5000 let? Če sploh bodo.
    Kaj in kje bodo grobovi? Če sploh bodo.
     
    Že zdaj vidiš, predvsem zvečer,
    da so ljudje, ki mislijo, da hladno utripanje baterijske svetilke
    lahko nadomesti toplo gorenje prave sveče.
     
    Ravno včeraj je jesen pogrnila imenitno barvno preprogo v našem vrtu.
    Kako lepo, kako prav.
    Tudi drevesa so ujeta v tok te reke, ki teče tudi tam kjer je ne vidimo.
    Življenje in smrt.
    "tostran je (bo) onstran
    onstran je (bo) tostran," piše na grobu mojega prijatelja,
    ki je prvi vedel,
    da "bi tukaj lahko lebdela duša".
     
    Ja.
    Življenje je smrt.
    Smrt je življenje.
     
    Samo tisti, ki so sposobni videti zgolj zunanji blišč
    si lahko privoščijo v tako odločilnih trenutkih oznaniti:
    "prah si bil in v prah se povrneš".
    Saj je res.
    Res je za en majhni, delni aspekt življenja.
    En delček tega kar sem, se bo povrnil v prah. Spet. Nekoč.
    Vendar-
    je to tako pomembno,
    da se mi daje kot popotnico na pot?
    Kot da bi to bila nekakšna esenca življenja?
    Je vse kar ostane res zgolj prah?
    To je glih tako kot če bi rekel,
    da sem moja raztrgana, ponošena, povsem neuporabna srajca.
     
    Včasih se zasveti solza v očeh
    ob misli na nekoga, ki ga več (še) "ni".
    Se čutimo nemočni, vsaj za trenutek, poiskati pot tja
    kjer je ta, ki ga ni?
    Morebiti se nam posreči danes.
     
    Tudi pri nas bo tiho zaigralo.
    Pravzaprav bi bilo lepo poslušati danes Bacha.
     
    Ja.
     
    In vedno znova je misel tudi tam kjer ja Katty.
    Kje je?
    Kako je?
    Iz nekega posebnega kraja zavedanja je zapisala:
    "takrat ko štejejo minute".
    Vedno znova mislim na te besede.
    Minute štejejo vedno.
    Pravzaprav bi bilo treba zapisati:
    Od trenutka naprej...
    Od trenutka, ko se zavemo, da štejejo minute.
    Kako živeti z zavestjo, da štejejo minute?
    Prav gotovo bolje, bolj dragoceno
    odkar veš, čisto zares, da štejejo minute.
     
    Naj bo danes lep, dober dan.
    Čutiti je neko vez,
    ki veže vse tiste, ki vedo (že ali šele?),
    da sta smrt in življenje dva bregova iste reke!
     
     
    Te vrstice sem objavil na forumu, kjer bi vse prehitro postale spet prah... Zato jih ponavljam še tukaj. Tako je pač "slučaj" hotel, da se moje praznično leto začne z dnevom mrtvih.

×
×
  • Objavi novo...