RAINBOW3

Dragi lunatiki! Vsem hvala za tolažbo...sem si nekaj dni čisto zase vzela, med drugim tudi brala vse mogoče teme na tem forumu(pravkar sem pri vilinskih simbolih). In spoznala, da mogoče pa le nisem edina oseba s polnim košem problemov Resnica je ta, da sem imela vedno v življenju koga zraven sebe in se NIKOLI nisem posvetila sebi. In če ne znaš biti sam s seboj...se zna zakomplicirati. Ampak - poskušam. Iz ure v uro, z dneva v dan. Ja...nobena knjiga ti ne bo pomagala, če teorije ne preneseš v prakso (ne v prakso govorjenja, ampak v prakso dejanj x!x ). Mogoče je zvenelo tako, da prijateljici ne privoščim, da je šla v tujino...seveda ji, iz vsega srca, jo pa pogrešam; ampak se že bereva Glede ljubezni ne bi komentirala, ker sem še zelo jezna ... Glede tega, ko izgubiš bližnjega...saj vem, da je bilo to najboljše, kar se je v tisti situaciji lahko zgodilo...boli pa še vedno...ampak vem, da bo ta oseba za VEDNO ostala v mojem srčku, pa kjerkoli v vesolju že je In da, res je, zdaj imam toliko časa zase, kot ga verjetno ne bom imela nikoli več v življenju. In ga bom izkoristila. ZASE! In zelo sem vesela, da sem "po naključju" (ja, saj vem da ne obstajajo...) zašla sem gor In danes se prvič po dolgem času počutim ŽIVO SLADKE SANJE!!!

Sem danes malo prečekirala ta forum in mi je čisto všeč. Za naslednji mesec imam dovolj branja na razpolago Saj vem, sem na poti...

Danes sem se naučila, da tudi če je čisto jasno, lahko pričakuješ točo. Torej, pričakuj čisto vse in hkrati nič...

Ko si že leto pa pol na zavodu za zaposlovanje, pa še nič ne kaže, da bi se kaj dobilo zate, nesojenega družboslovca; ko te po skoraj triletni vezi zapusti najdražji; ko ti umre nekdo od bližnjih; ko gre najboljša prijateljica (s katero si preživel dobršni del svojega časa, poleg fanta seveda) delat v tujino; ko so vsi tvoji kolegi in kolegice srečno zaljubljeni in nihče več nima časa zate; ko družina zaide v finančno krizo; ko ti tudi zdravje začne nagajati...ko misliš, da se ti je sesul svet in ne more iti čisto nič več narobe...takrat se očitno sploh vse šele začne Ne pomagajo ne "priročniki za srečno življenje", ne poskus pozitivnega gledanja na svet, ne pogovor s prijatelji, nič... in zjutraj nočem niti vstati iz postelje, ker nimam pojma, kako bom preživela dan. Ne vem, kje naj dobim voljo za življenje, res ne vem. Kolega mi je svetoval, naj grem k zdravniku po antidepresive...mislim, da ni pametna ideja (še). Kako preživeti? Kako spet zaupat v življenje? V ljudi? v sebe?