Torej, zagledala sem se v nekega fanta, vse super, se štekava, hodva na pijačke, skupi žurat, parkrat bila pri njemu doma, vikend varianta, a kr naenkrat se človek umakne! Če ga pokličem se ne javi, ignorira na celi črti, mi v obraz (no, slušalko) reče da z mano ne gre nikol več nikamor, etc. In to traja en mesec! Jaz iz neznanega razloga ne izgubim upanja. In v soboto sva se po mesecu dni "ignorance" in po dveh ne ravno prijetnih tel. pogovorih spet videla, v družbi sicer, a dovolj, da se je jasno pokazalo, da je človeku več kot očitno mar zame in da se umika iz povsem drugih razlogov kot sem mislila (pač, mislila sem da sem mu povsem odveč, a izkazalo se je za nasprotno). 12 ur sva preživela skupaj, se smejala, crkljala, ko sva se poslovila mi je dal celo lupčka. In mimogrede, dlje od občasnega lupčkanja ni nikoli šlo. No, podatki pa so takšni. On je oven, rojen 11. 4. 1982 v Ljubljani (al pa morda Domžalah) ob enih ponoči, sama pa sm tehtnica, rojena 22. 10. 1981 v Prizrenu, ure rojstva žal ne vem. Kaj menite, se splača vztrajat, pa nekak probat splezat čez to ogrado, ki jo je naredil okoli sebe (mimogrede, človek je totalno asocialen in baje je v moji družbi povsem drugačna oseba), al je že v osnovi popolnoma zgrešeno? Za čas in odgovore se res iskreno zahvaljujem...
