skydiver

Velik SORRY!!! Zares iskreno se opravičujem vsem ljubiteljem, oboževalcem, častilcem...mačk. Nič nimam proti njim, pravzaprav sem v naselju eden redkih "čudakov", ki potepuškim mucam nastavlja hrano. Le da je pač v stanovanju ne bi želel imet. Še kratka zgodba: prijateljica ima krasno muco, ki pa dobesedno napada vse obiskovalce (prav agresivno). Pogojno tolerira le znanko in mene. Ob odhodu na dopust sem 14 dni skrbel za prehrano muce. Ves ta čas se mi je dobrikala, se pustila božat, žulit... Vedenje je spremenila v trenutku, ko se je lastnica vrnila in zopet sem imel (že isti dan) možnost občutit njene kremplje... Imejmo jih radi! skydiver

Ej Tamara, dovoli, da te nekoliko popravim: Ravno psi (govorim o samcih) so živali, ki imajo izrazito voljo postat vodja krdela, v katerega po njihovih merilih spadamo tudi sami in ne potrebujejo in želijo bit vdani in ubogljivi "vodji". Seveda, če psu to dopustimo, smo ogroženi mi in obenem tudi okolica, saj tak pes na osnovi fizične sile stalno dokazuje svojo vodilno vlogo. Načinov kako to preprečit (jasno, brez fizične agresije) je več, pa ne bi sedaj o tem. Gotovo pa je razlika med samimi pasmami, saj so nekatere dominantnejše od ostalih. Nabavit si psa z namenom, da lahko nekomu ukazuješ je po mojem mnenju neodgovorno do sebe in do živali same. Če nimaš razen tega nobenega drugega razloga za druženje s psom je bolje, da si kupiš konzervo sardin. Pa še čisto osebno mnenje: zame so mačke hinavske.. Pa brez zamere, LP! Skydiver

Glede na relacije, ki jih vsako leto premerim za volanom, mi kar odgovarja Audi. A ojoj, svinjarija, zunaj in znotraj, pa dnevni prevozi psa ("krasno" je, ko je vse mokro), praske okrog in okrog... No ja, vsaj mehanik je car in ga nekako vzdržuje pri življenju. LP, Skydiver

Dobronameren popravek: Popolnoma nič nimam proti mešančkom, daleč od tega. Izšolal (oz. vodil šolanje) sem jih gotovo preko 50, nekatere bolj, nekatere manj uspešno. Niti niso bolj zdravi, niti bolj inteligentmi, kot "konfekcijski"psi. Vse je odvisno zgolj od tega kakšen človek in s kakšnimi nameni si nabavi psa. Nekateri jih imajo enostavno zgolj radi, nekateri (in teh primerov je dosti) pa si v podaljšku pasje lajne zdravijo svoje komplekse in frustracije. LP, Skydiver

Hi! Kot otrok zaljubljen v nemške ovčarje, po trije zmeraj pri hiši, seveda obvezno zraven kakšna muca, ribice (one prave), nočni obiskovalci ježki... Sedaj je število zmanjšano, saj sem v stanovanju. Družbo mi dela razvajen, razcartan in zažuljen doberman, ljubimec soseske, zraven ostalih kosmatincev običajno prisoten na dromu. Prav luštni so... Skydiver

ej! Sanjavka, zadeva zna bit zelo preprosta: ko se spremenimo sami,se spremeni tudi naš pogled na soljudi. Potem tudi ni več potrebe in želja, da bi se naši bližnji "morali" spremenit. V njih pričnemo videvat osebe takšne, kot tudi v resnici so in ne več takšne, kot si jih mi želimo. Napake, ki jih srečujemo pri njih so morda napake samo v naših očeh in ne njihovih. Ker, kar je zame dobro je lahko za drugega slabo. Idealiziranje staršev, oz. kogarkoli je slabo. Saj potem želimo podzavestno dosegat način življenja in cilje teh ali te osebe. To pa pomeni oddaljevanje od nas samih, od naše poti, od naših ciljev. Toliko slabše, če na tej poti hote ali nehote povzročamo bolečine drugim. Rajka, za začetek se zelo zelo zelo zaljubi v SEBE! In ne pozabi, da je veliko knjig napisanih zato, da se z prodajo njih krasno zasluži in ne, da se komu pomaga. Pozdravček! skydiver

"Pravega partnerja najdeš takrat, ko ga nehaš iskat"!

Živjo sanjavka! Velika, res velika pot je še pred tabo... Sovraštvo do partnerja, staršev... Kako malo je kdaj potrebno, da se nam slike o najdražjih porušijo. Kot otroci običajno svoje starše vidimo le v najlepsi luči, najpametnejše, najmočnejše, najlepše in najboljše. In nato šok ob ugotovitvi, da to sploh ne drži. Veš, ravno zaradi tega otroškega idealiziranja večkrat zaidemo sami v sebi, nehote postanemo njihove kopije, prevzamemo njihove vrednote... A nekega dne se zavemo, da so nam dali kaj slabo popotnico za življenje.Govorim iz lastne izkušnje, obremenjen dolga leta z likom matere, ki je vse življenje igrala žrtev, se hotela smilit sebi in drugim, nikoli pa poskušala stvarem priti do dna. Žal verbalno rešit te stvari z njo ni bilo več možno, a to niti ni tako pomembno. Šteje le to, kar rešiš sam pri sebi! Ko si priznaš, da tako kot starši ne želiš funkcionirat, razmišljat, bivat..., da je tvoja pot le tvoja, potem ugasnejo zamere, jeza, sovraštva. Ker, oni so na koncu koncev takšni kot so, na nam je, da jih sprejmemo, ali pač tudi ne, brez da smo sodnik ali krvnik. Zgolj zato, ker so naši starši, jim nismo dolžni brezmejne hvaležnosti. Vedi, partner ne vara tebe, vara lahko zgolj sam sebe in to je najhuje. Preteklost uporabi zgolj za vodilo za jutrišnji dan, ne pa kot obremenitev. In ne išči izgovorov za svoje nezadovoljstvo pri drugih, bodi dejavna, zase, le zase!!!Nisi žrtev in to tudi ne rabiš bit!!! Kot si dejala, z vso paro naprej. A uredi stvari sama s seboj! LP skydiver

Kljuka, menim, da si lepo "tresnil" mimo. Pa še kako konkretno se moški lahko in tudi se spremeni. Mimo jezusa in mimo drugih božanstev...

ha, meni pa "READY, SET, GO!!!" (po "GO" se poženem v globino, verjetno zato). Sky

Hi sanjavka! Merilo kvalitete življenja z nekom je zgolj lastno počutje. Kajti kljub napakam recimo partnerja morda nekatere dobre lastnosti odtehtajo tiste manj dobre, morda slabe. Lahko pa seveda tudi ne. Če je prisotno obilje resnične ljubezni in "preobrazba" partnerja zares iskrena, željena..., se po moje splača počakat. Če pa človeku občutki govorijo da to ni to, kar si v življenju želi, je bolje reci zbogom, se obrnit, s polnimi pljuči zajet zrak in se nasmehnit novim dnem in pričakovanjem. Ciao

Rudolf Maister - Slovenec z jajci

Zdi se mi, da ljudi, ki navidezno dajejo vtis vedrih, veselih, sproščenih ljudi srečujemo dnevno, z njimi verjetno tudi kontaktiramo in se niti ne zavemo, da je njihov "pravi" jaz nek drug, nasproten temu. Nekateri so pripravljeni sprejet in igrat taksno vlogo vse življenje. Obsojanje tega je napačno, kvalitete življenja si postavlja in postavi vsak sam. Kar je zame ok, je za nekoga drugega morda nesprejemljivo. Želja po spremembi mora dozoret v vsakem posamezniku. Običajno je pač povezana z neko slabo, zelo slabo doživeto izkušnjo. Doseči spremembo je pa mogoče na več načinov. Sam, ali pa s pomočjo nekoga drugega. A ve se, ko je učenec pripravljen, učitelj sam pride... Lep dan!

Ja, prav resno. Najprej je želje, nato radovednost, poskus, strast in nazadnje način življenja. Če te zagrabi seveda.

Ej sanjavka, ojla! Veliko lepega ti želijo, le poti do tega se malo razlikujejo. A pot gotovo ni lahka.Vzorci, ki so nam jih vcepljali starši, okolica, pa čeprav večkrat nevede so breme, ki nam je naloženo in se moramo z njim spopasti.Kajti ti vzorci so pisani na kožo njim, nam verjetno ne. Sam sem bil v podobnem sranju, živel življenje očeta, uporabljal nehote njegove vzorce... In marsikaj zavozil. Ko ti je najtežje, ti je večina pripravljena obrnit hrbet in ti tiho ali manj tiho privoščit tvoj osebni neuspeh.To, da na tak način bežijo pred lastnim neuspehom ti je verjetno jasno. A to je njihov, ne tvoj ali moj problem, a ne? Sam v najtežjih trenutkih nisem iskal ne boga, ne kogarkoli. Iskal in našel sem le eno osebo: sebe. Trdno, kot še nikoli doslej odločen, da bo moj naslednji korak drugačen, moj, popolnoma moj. In ni lahko. Na začetku ne. Prej nasprotno. A naenkrat se srečaš, za hip. Ker zjutraj v ogledalu vidiš svoj iskren nasmeh. Ne obremenjuješ se več s preteklostjo, z drugimi... Ker, ljudje so taksni kot so. Razočarajo nas le napačne predstave in slike o njih, ne oni sami. Mi smo pa tisti, ki jih sprejmemo ali ne. Torej, stopi v jutrišnji dan tako kot si želiš. Po neki svoji poti, kajti, vzorca za srečo ni. Bi morda bilo preveč enostavno. In ko boš našla zjutraj svoj nasmeh, ko boš znala živeti sama s sabo, boš kvalitetno zaživela tudi v dvoje. Držim ti pesti, ciao!

NATO ABSOLUTNO NE! Med drugim tudi zato, ker med letom skozi slovensko nebo ne želim srečevat bušijev F-16!

Toliko nezadovoljstva v vezah, kot ga je opazit danes, ni bilo menda še nikoli. Ali pa so le to znali v krogu familije skrit, živet navzven krasno, idealno življenje, v sebi pa skrivat vso sranje vsakega novega dne. Morda je prisotno danes vec poguma in želje utrgat si lepši kos življenja zase, pa četudi to imelo za posledico ločitev. Ne se toliko obremenjevat zaradi otrok, razumejo in vidijo veliko več, kot si lahko zamislimo. Običajno nam je to le izgovor za vstrajanje v neki situaciji in opravičilo za naše nezadovoljstvo.

Razlog za uzitek najdes le v sebi, le zase... Ce pa je to 4000 m visine, nekje za obzorjem zahajajoce sonce, skok in letenje skozi nebo, obcutek popolne svobode, zavedanje sebe brez zavedanja telesa... Ma ja, res, minuta in ze moras (no, vsaj priporocljivo) odpirat padalo. A se vrnes v nebo, vedno znova in znova, ker postanes za trenutek del njega. Dozivis in ves, zakaj so med letom vsi nasmejani...