Pol leta nazaj se mi je (na srečo ali na žalost) ponesrečil poskus, za katerega sem mislil, da je siguren, pa ni bil. Bil sem prvi letnik gimnazije, v šoli nisem imel prijateljev, staršem sem bil vedno odveč (mama mi je govorila da zaradi mene ne more uresničiti svojih ciljev in da sem bil pač "nesreča" tiste noči, očeta skoraj nikoli ne vidim). V prejšnji šoli, OŠ tore, sem imel ogromno prijateljev...štirim sem bil najboljši. Vsi so me imeli radi, celo učitelji. V gimnaziji pa preobrat...tudi v šoli mi nekako ni šlo. Preselil sem se k očetu, ker nisem zdržal maminega pritiska nad sabo. Tam pa je bilo še huje. Novo okolje, 20M stran železnica, prišla je zima. V šoli so se začeli spravljati name, psihično, tudi fizično. Zaklepali so me po razredih, sploh po uri telovadnice v garderobo. Neupravičene so se nabirale. Učitelj - razrednik mi je rekel da sem premalo družaben in da me pač ne morejo sprejeti, če sem tak. Kmalu je domov prišlo obvestilo o neupravičenih - ukor. Očetu se je stemnilo pred očmi. Vse naslednje dni sem moral preždeti v svoji sobi. Kmalu pa sem začel uhajati s šole...ves ta gnusen vonj po šoli, sošolci, ki se ti smejijo v faco, če te le vidijo... Doma, 10h na dan za mizo mi je pod roke prišel NOŽ. Začel sem se rezati. Rezal sem se vsak odmor, vsak popoldan. Februarja, marca, sem imel na roki tudi 100 črt in več. Vmes sta se ubila še moja dva znanca, kolega. Skočila sta pod vlak... Vsakič ko sem slišal vlak...me je spreletlo. Nisem zdržal. Marca sem naredil načrt - UBIL SE BOM. 14 dni sem pisal poslovilna pisma, nato pa je prišel dan D. Bolj neuspešno sem si poskušal prerezati žile na roki (dobesedno mesaril sem po roki), požrl sem nekaj uspaval in šel do železnice. Pa ni šlo. Zaspal sem. Ja, zaspal... Ne vem katera tableta so bila, ampak so učinkovala in zaspal sem pred železnico, v mraku noči. Naprej se le še bežno spomnim, iz mojih spletnih zapisov ("Dnevnik nekega najstnika"). V bolnici, mladinskem oddelku kliničnega sem bil dva meseca. Niti ni pomagalo. Kaj se je doma dogajalo kasneje se nočem spominjat...bilo je kot nočna mora. Nato pa so nekega dne sosedje slišali in naredili konec...najprej so me odpeljali na urgenco, no zdaj pa sem Mariborčan...150 KM od doma začenjam na novo. Niti ne vem zakaj to pišem... Malo lažje je. Tako da, ja razumem ljudi ki so to storili. Niti predstavljate si ne, kako psihično močni (in NE uničeni) morajo ljudje biti da končajo življenje. Zdaj vem! Moj blog... http://www.planet-lepote.com/forum/weblog.php?w=93