Mala Smotka

Dragi moji, vse vaše napisano dokazuje, da ste s svojimi življenji zelo zadovoljni, kajti nihče od vas ne razume samomora... No, jaz ga... Navkljub vsem lepim besedam, kako je življenje fantastično in bla bla bla. Življenje ima svoje lepe in svoje grde strani, vendar se grde nekaterim kar kopičijo in človek enostavno pride do trenutka, ko vsega skupaj ne zdržita več ne psiha in ne truplo. Takrat (resda egoistično) ne vidiš več izhoda, pravzaprav bodimo pošteni: niti ne želiš več videti izhoda kajti vsak nadaljnji trud bi ti pobral še zadnje kančke energije. Želela sem vas samo opozoriti, da ste zelo kritični in da je precej nepošteno od vas, da nekomu, ki mu gre že leta slabo, vleče svojo psihično moč iz ure v uro, razlagate, kako lepo je življenje... Moje mnenje je, da je smrt vedno težja za tiste, ki ostanejo po njej, ne za tiste, ki odidejo, vendar ne bodimo mi (živi) egoistični s tem, ko jih zadržujemo tukaj ali jim očitamo, ker so odšli. Konec koncev je marsikomu sedaj lažje. Pa če je umrl naravne smrti ali storil samomor. Ste že kdaj govorili s kom, ki gre vsak večer spat in si želi, da se zjutraj nebi zbudil? Pravzaprav prosi in moli tistega zgoraj, naj se zjutraj ne zbudi... Ja, vedno sta dve plati, ena bolj sebična kot druga!