Jaz si predstavljam smrt kot del kroga, tega večnega v nas, kjer ne moremo določiti končne niti začetne točke. Mislim, da je smrt samo "prehod", kot nekakšen počitek na krožnici, da ponovno nadaljuješ pot. Je izkušnja in vir iz katerega črpamo v novo življenje. ob besedi smrt se mi misli vedno vrnejo med šolske klopi, kjer sem si zapomnila stavek :"Iz nihttp://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile.gifč ne more ni nastati in se v nič spremeniti." Tudi jaz sem v svojem življenju že doživela "izgubo". Z leti in duhovnim zorenjem sem pristala na neki točki razmišljanja, da vse umre z nekim namenom in sicer, da se ponovno rodi, novo, drugačno.... Seveda se smrti še vedno bojim, ker sem kot bitje omejena v tem času in prostoru in vse neznano mi je tuje, mi vzbuja strah, nelagodje..... Nekaj pa sem se skozi izgubo naučila, nikoli ne žaluj za tistim kar si izgubil, pač pa se veseli kar si s tem pridobil. oz. ko se spominjam ljudi, ki sem jih izgubila, se veselim vseh dragocenih trenutkov, ki sem jih z njimi izkuzsila. To je izkušnja, ki se je ne da naučiti, vse prav vse je treba izkusiti.
