E.C.

Yep, se strinjam. Naslov je dramatičen, da, vendar kot rečeno, sprva sem hotel le videti mnenja o dokumentarcu s tem naslovom. Je pa res, da so nekateri resnični posnetki res pretresljivi, zame. Recimo tisti poskusi na dojenčkih (Skinner) ali pa šok terapije na ljudeh. Yes, butla je vredno brati, I agree. LP e.

če lahko še jaz nekaj dodam: Da, osebno menim, da je velik problem pri psihiatriji in ortodoksni psiholigiji (pri behaviorizmu, recimo) prav to, da pojmuje človeško psiho (um, zavest) kot mehanski produkt mesa. Duše ni, svobodne volje ni, vpeti smo v mehansko determiniranost. Odprtost na malce mehkejši pristop, na stvari onkraj fizisa, ni ravno močna stran psihiatrije. Osebno poznam primer, v bistvu je to moj dolgoletni prijatelj, ki je bil zaradi težav po parkratnem užitju LSD-ja hospitaliziran. In, ko mu je šlo bolje, je šel pač na dogovorjeni pregled k psihiatrinji in, zaupljiv kot je, je z dobro doktorico podelil izkušnjo z reikijem. Povedal ji je, da sestrično (bolelo jo je uho), z reikijem na daljavo pozdravil. To je bilo očitno preveč za dobro doktorico in za tri dni ga je dala pod hude antipsihotike (!) Proti njegovi volji, očitno. Je to res zdravljenje? Hmm. Morda pa bi se lahko temu izognili, če bi orto psihiatrija vključila v svoj študij tudi transpersonalno psihiatrijo in psihologijo (linki zgoraj). LP e.

Se strinjam s tem.

MačkaRežalka, ne vem sedaj, če to sprašujete mene. Če je temu tako, je moje mnenje sledeče: dokumentarec je izrazito fokusiran na negativno plat psihiatrije, celo psihologijo meče v isti koš. Vendar vsaka stvar ima dve plati, ne samo temno. Vse to pa ne pomeni, da so stvari, izjave, pričevanja, raziskave izmišljene. Sem v osebnem stiku z enim od psihiatrov, ki ga ta video prikazuje in možakar ima veliko izkušenj, očitno. Ljudje dojemamo vse subjektivno, tako da bo pač vsak videl in slišal svoje verzije. In prav je tako. LP e.

V objave sem vključil raziskave, povezave, ki zagovarjajo to, o čemur pač pišem. PRavzaprav, pišem na podlagi informacij, ki jih razkrivajo te raziskave (in tudi iz lastnih izkušenj, do določene mere). In glede na to, da so te raziskave in bolj mehki pristopi k reševanju težav v res veliki manjšini, v objave pač nisem vključil različnih informacij. Se pa strinjam s teboj, lahko bi to storil. (besede spodaj se nanašajo tudi na to) zanimivo, da govoriš o posploševanju in istočasno sam potegneš pavšal in vržeš vse v en koš, veš. Če prebereš vsako mojo objavo, vidiš, da nikjer nisem izjavil tega, da so" zdravila nepotrebna", ravno nasprotno. V določenih situacijah so pomirjevala dobrodošla. Zagovarjam tudi ukvarjanje z vzroki, ne pa samo lajšanje posledic. Sledje je seveda povsem ok, ni pa dolgoročno rešitev. O naslovu in prvi objavi (sem šel prav pogledati, kaj sem točno napisal) bi rekel tole: zanimali so me komentarji na vsebimo videa, nisem si sploh predstavljal oz. nisem pričakoval, da se bodo razvnele tudi osebne strasti. Bilo bi boljše, če bi objavil tekst, ki sem ga objavil na blogu, ko sem tam pričel pisati o tem (26. dec.): 1. Dokmentarec prikazuje stanje psihiatrije v ZDA. Glede na to, da smo v Sloveniji še vedno vsaj 20 let za razvitim svetom (v dobrem in v slabem), je morda dobro, da razlikujete med stanjem v ZDA in stanjem pri nas. 2. Dokumentarec, kot celota, je sestavljen zelo ostro in je fokusiran samo na negativno plat psihiatrije. Vendar vedno obstajata dve plati, pri vsaki stvari. Vabim vas torej, da si sami ustvarite svoje mnenje o psihiatriji, in da celoto zadevo sami raziščete in se o vsem sami prepričate. V nekaterih objavah bo precej referenc, povezav, izjav, predstavljenih bo tudi kar nekaj knjig o obravnavani tematiki. Namen tega je samo eden: vsak naj si ustvari svojo sliko. Implikacije, da sem nek dušni pastir, s karizmo ipd... so, iz mojega vidika, brezpredmetne. Verjamem namreč, da so ljudje, ki berejo te objave, dovolj zreli, da ne bodo jemali vsega kot absolutno resnico. Zaupam v presojo in zdravo pamet ljudi, na koncu koncev je vsak odgovoren zase. Morda je to lahko tudi odgovor na tvoje očitke glede manipulacije. LP e.

Butl, dobra vprašanja, kot vedno. Težko. Vsekakor pa ne bi te ljudi dal dolgoročno pod vplive psihotropnih snovi. Moje mnenje je, da so lahko psihoaktivne snovi v začetni fazi terapije povsem dobrodošle. O tem sem že pisal: oseba na robu samomora, samodestruktivna, nasilna, bi lahko za začetek užila pomirjevala (naravna, s čim manj škodljivimi stranskimi učinki). Dolgoročno, iz mojega vidika, uživanje pomirjeval ne bi bilo potrebno, če bi se s to osebo potem res ukvarjali. Kot z osebo, sposobno živeti na svojih lastnih nogah, v ljubečem okolju, vsekakor začasno izolirano od izzivov vsakdana. Sam s tem nimam izkušenj, o tem sem tudi že pisal, verjamem pa, da je to možno storiti. Nekateri so to izvedli, tudi o tem je že tekla beseda. Povsem brez medikaicije so zdravili shizofrenije: - Schizophrenia Treatment Without Antipsychotic Drugs link: http://www.moshersoteria.com Postopoma, počasi, izven okvirjev okolja, v katerih ima oseba težave. In pri tem ne mislim v oblazinjeni sobi z rešetkami na oknih in v prisilnem jopiču. Se pravi, če povzamem: menim, da dolgotrajne medikacije ne bi bile potrebne, če bi se delalo z osebami v ljubečem okolju, v njihovem ritmu, na odstranjevanju vzrokov, ne pa le na lajšanju posledic. In vzroki so vedno v mentalnih in/ali čustveniih sferah (če je oseba nevrološko zdrava, se pravi brez poškodb možganov - pri tem ne mislim na "kemično neravnovesje") Več o tem morda v članku: - Getting Out of Depression Without Drugs: A Cognitive Behavioral Look at Depression link: http://www.encognitive.com/node/869 LP e.

Sem prej spregledal ta del objave, očitno. V bistvu sta glede tega kar omenjaš (in še marsičesa drugega) samo ortodoksna psihologija in psihiatrija malce kratki, transpersonalna psihologija in psihiatrija pač ne. Dober uvod v te vode: - Textbook Of Transpersonal Psychiatry And Psychology amazon.com >> - The Transpersonal: Spirituality in Psychotherapy and Counselling amazon.com >> LP e.

OK, hvala. Je v redu, ni ti treba navajati reference glede samomorov. Kateri psihiatri? Kot kaže tisti, ki nočejo več samo drogirati pacientov. Ne vem. Morda so sami uvideli to, kar mi tle debatiramo. Njihova izbira, vsekakor. V prejšnjih objavah je ogromno referenc, lahko komu izmed teh "belih vran" pišeš sama. lp e.

Zanimiva logika. Še bolj zanimivo pa mi je dejstvo, da ste povsem ignorirali navedke neodvisnih raziskav in izjave samih psihiatrov. Hmm. Morda pa le ni vse tako črno-belo, kot se zdi na prvi pogled? LP e.

Znan je primer dolgotrajne (mislim da 12 let trajajoče) raziskave zdravljenja shizofrenije, brez uporabe psihoaktivnih drog, uspešnost zelo visoka: http://www.moshersoteria.com/soteri.htm video: http://www.moshersoteria.com/mov30mb.wmv 30MB, wmv format (desni klik, shrani kot)

Hmm. Hvala vam za te lepe oznake, mantis. Zelo zrelo. In seveda za spoznanje kontradiktorno vaši izjavi par objav nazaj: mantis pravi: "važno je sprejemanje drugega, vedno in povsod in NE SODBA, važna je ljubezn do drugega , ne glede na brez-zveznost zaradi blazne klišejskosti te ugotovitve, češ ljubezn gor in dol itd...." Hmm. Scientolog? Nisem pripadnik te vere kar koli to že je. Verjamem v znanost in v psihiatriji je, tako pravijo neodvisne raziskave, ni ravno pretirano veliko. Poglejte si sami: 1. Researchers who analysed the cerebrospinal fluid of clinically depressed and suicidal patients couldn’t find any difference in their serotonin levels compared with healthy controls. Even participants in medical trials whose levels of serotonin were deliberately lowered didn’t become depressed (Pharmacopsychiatry, 1996; 29: 2-11), while depressed people who were given huge increases of serotonin didn’t witness any improvement to their condition (Arch Gen Psychiatry, 1975; 32: 22-30). vir: http://www.wddty.com/03363800371310476705/...ssion-myth.html 2. Contemporary neuroscience research has failed to confirm any serotonergic lesion in any mental disorder, and has in fact provided significant counterevidence to the explanation of a simple neurotransmitter deficiency. Modern neuroscience has instead shown that the brain is vastly complex and poorly understood. 3.With direct proof of serotonin deficiency in any mental disorder lacking, the claimed efficacy of SSRIs is often cited as indirect support for the serotonin hypothesis. Yet, this ex juvantibus line of reasoning (i.e., reasoning “backwards” to make assumptions about disease causation based on the response of the disease to a treatment) is logically problematic—the fact that aspirin cures headaches does not prove that headaches are due to low levels of aspirin in the brain. vir: http://medicine.plosjournals.org/perlserv/...020392&ct=1 Točka tri, neodvisne uradne raziskave pravi, na kratko: ni dokazano, da seratonin na vzročni način vpliva na depresijo: lepo analogijo predstavi: dejstov, da aspirin olajša glavobol ne pomeni, da je vzrok glavobolu aspirin. Prejšnje dve točki nudita rezultate raziskave, ki pravi, v bistvu to, kar sem napisal v prejšnji objavi nosorogu. Ne bom se ponavljal. Vabim vas, da si raziskavo na povezavi zgoraj preberete. Mimogrede, objavljeni rezultat raziskave ima mislim da 60 referenc, zanimivo je včasih pogledati tudi te vidike raziskav. Nadalje zelo poučen je tudi ta članek: There Are No "Chemical Imbalances": izjava: 1. "No biological etiology has been proven for any psychiatric disorder in spite of decades of research. ... Don't accept the myth that we can make an 'accurate diagnosis.' ... Neither should you believe that your problems are due solely to a 'chemical imbalance.'" Edward Drummond, M.D. Associate Medical Director, Seacoast Mental Health Center, Portsmouth, NH povezava: http://www.academyanalyticarts.org/fores.htm Drugače pa sami psihiatri sedaj (pravzaprav že nekaj let nazaj) na glas priznavajo, da je "kemično neravnovesje" nedokazljiva zadeva. Sam predsednik APA (american psychiatric association) je to, vsem v presenečenje, javno priznal. Preberite si sami: - APA admits there is no test for "chemical imbalance" (link: http://www.webwire.com/ViewPressRel.asp?aId=3180 ali http://www.usanews.net/_archive2006a/00000075.htm Hmm. Sicer glede averzije do CCHR-ja nekaterih tle, tudi te izjave predsednika APA-ja ne bodo dale teže debati. Vse NI kemija, enostavno zato ne, ker ljudje NISMO samo fizično telo. Zato pa v veliki večini ljudem droge ne pomagajo prav zares rešiti problemov. Vzroki so drugje, ne v kemiji v možganih. Neurobiologija, prava znanost, to priznava (navzlic močnemu lobiju farmacije in psihiatrije). Shizofrenija JE ozdravljiva, morda res ne iz vidika psihiatrije, prav gotovo pa iz drugačnih, manj farmacevtsko usmerjenih smeri zdravljenja. Pravzaprav je to dokazal prav pshiater, o tem sem tudi že pisal. Povezava: Schizophrenia Treatment Without Antipsychotic Drugs >> Na tej povezavi je tudi na voljo video, ki prikazuje uspešno zdravljenje shizofrenije. Kar pa se tiče vaše obtožbe, da lažem (!): v bistvu samo posredujem informacije, ki so sprva tudi mene povsem presenetile. Dejstvo, da je za videom, ki sem ga najprej objavil, neka scientološka cerkev, ali kaj že, ne spremeni dejstva, ki jih dokazujejo določene neodvisne raziskave. Če ne verjamete meni (v bistvu, zakaj pa bi, kdo sem pa jaz?), pa si poglejte video, ki prikazujeta intervjuje z neodvisnimi znanstveniki: - Jeffrey R. Lacasse, Jonathan Leo, izvedla sta zgoraj in v prejšnjih objavah omenjeno raziskavo o vzrokih za depresijo in teste glede "kemičnega ravnovesja". Vabim vas, da si ogledate tudi intervju z obema, tukaj (trije video posnetki) - http://www.encognitive.com/node/884 Jonathan Leu lahko pišete in pri njemu preverite kaj je na stvari, email: jleo1@tampabay.rr.com vir: http://medicine.plosjournals.org/perlserv/...020392&ct=1 Kolega iz ZDA, psihiater, pravzaprav, s štirideset letno prakso, mi je glede "kemičnega neravnovesja" osebno predlagal preučitev nekaterih knjig. Morda bi vas ali druge na forumu utegnile zanimati: - "The Myth of the Chemical Cure: A Critique of Psychiatric Drug Treatment" by Joanna Moncrieff. - Toxic Psychiatry by Peter Breggin. - Your Drug May Be Your Problem by Peter Breggin and David Cohen - You-Tube video with Dr. Peter Breggin: - Ron Leifer In The Name of Mental Health, Science House, 1969. - Ron Leifer “Critique of Medical-Coercive Psychiatry: An Invitation to Dialogue.” Ethical Human Scieces and Services: An International Journal of Critical Inquiry. Volume 3, Number 3, Fall/Winter 2001 - Ron Leifer "Psychiatry, Language and Freedom." Metamedicine, Volume 3, 1982, pp. 397 - Pseudoscience in Biological Psychiatry: Blaming the Body by Colin Ross and Alvin Pam. - Mad in America: Bad Science, Bad Medicine and the Enduring Mistreatment of the Mentally Ill by Robert Whitaker. - Making Us Crazy: DSM-The Psychiatric Bible and the Creation of Mental Disorders by Herb Kutchins and Stuart Kirk. Vse te knjige lahko naročite online, amazon.com ali amazon.co.uk. LP e.

Nosorog, dovoli, da pojasnim svojo izjavo: "kemično neravnovesje", katerega izpostavljam, je tisto o katerem se govori v psihiatričnih vodah. Gre za možgansko "neravnovesje" nevrotransmiterjev, predvsem serotonina, Norepinephrina oz. noradrenalina, dopamina itd..., za katere velja, da vplivajo na doživljanje, zavedanje. (bi ti z veseljem prilepil kakšno neodvisno spletno stran glede te teme, pa jo trenutno ne najdem, sorry) Neurobiologija obstoj teh nevrotransmiterjev seveda potrjuje, nikakor pa ne morejo znansetveno dokazati, da je povečana ali pomanjšana količina teh substanc v možganih kakor koli povezana z vzroki za depresijo, recimo. Serotonin, recimo, ta je za vse "kriv", a ne. Povečanje uživanja serotonina "pomaga" depresivnim ljudem, pravijo psihiatri. Vendar neodvisne znanstvene raziskave kažejo, da ima serotonin bore malo veze z depresijo. Pravzaprav jo sploh nima. Kontrolirani poskusi so pokazali, da uživanje serotonina (SSRI - Selective serotonin reuptake inhibitor) niti malo na vpliva na počutje pri veliki večini testnih subjektov. Ampak farmacije to ne ustavi, kot kaže. Več o tem: http://www.wddty.com/03363800371310476705/...ssion-myth.html O tem govorim. Morda je dobro, da si pogledaš tale video, Dr. Peter R. Breggin, dr. medicine: Če smo povsem iskreni, so vzroki za kakršne koli težave (označene s strani psihiatrije kot motnje ali pač ne) v nas samih, točno v tem, kar si ti napisal zgoraj: način življenja, nezdrava miselnost in čustvovanje, slaba prehrana itd... Menim, da odgovornosti za naše težave ni prav zares modro prelagati na nekaj, kar naj ne bi pod kontrolo (razmerje nevrotransmiterjev, recimo). To je najlažje, a ne: Serotonin je kriv, gremo k psihiatru po antidepresive! In smo še naprej lahko žrtve okolja, staršev, partnerja, hormonov, travm itd... Medikamneti oz. psihotropne substance so "the easy way out", lažja pot, ki pa na žalost dela celotnemu živemu organizmu več škode kot koristi. Več o tem: http://breggin.com/index.php?option=com_co...7&Itemid=93 Menim, da je res edini moder recept za dolgotrajno zdravo srečo na vseh nivojih prav to: zdravo življenje, izražanje svojih čustvenih potreb, soočanje s travmami in čiščenje le teh, izobraževanje, rekreacija, počitek, počitek in še enkrat počitek, zdrava prehrana, smeh, gibanje, vesela družba. Ne pa umetne psihotropne substance oz. droge. Na kratko, prav imaš oz. se strinjam s tvojo objavo. LP e. Katere psihiatrične "motnje" pa so biološkega (genskega, recimo) izvora, prosim? LP e.

Da, točno o tem teče beseda. Glede kemije, ki naj bi bila kriva za mentalne motnje: to je znanstveno popolnoma neutemeljena zadeva. Pravi doktorji, neurologi, recimo, točno vedo, da je "kemično neravnovesje" (po psihiatrični teoriji razlog za depresio, recimo), popolna izmišljotina. Uradne raziskave, objavljene javno, že leta nazaj, to dokazujejo. Ena izmed teh je: http://medicine.plosjournals.org/perlserv/...020392&ct=1 Intervju z doktorjem in kandidatom za doktorat, ki sta to raziskavo izvedla: http://www.encognitive.com/node/884 Delno se strinjam s tem. Na podlagi tega, kar je sedaj znanega o psihiatriji in o njihovi metodologiji, jim je malce težko brezglavo zaupati. Po drugi strani pa, recimo oseba na robu samomora, kam naj gre? K reikistu? Sam sem mnenja, da so recimo določena pomirjevala dobrodošla. Kratkotrajno in le v podporo tako, da se lahko oseba potem odloči za soočanje z vzroki za svoje težave. Dolgotrajno drogiranje, na podlagi znanstvenih raziskav ni zaželjeno. Vsak pa se odloča sam, seveda. In prav je tako. Se strinjam s tem 100%. Opustitev dolgotrajne medikacije je lahko zelo zelo nevarna! Če oseba želi opustiti jemanje psihotropnih snovi (pri tem mislim na "zdravila" ki jih predpišejo psihiatri). potem naj to stori izključno v soglasju in ob podpori osebnega zdravnika. Prenehanje jemanja tablet, recimo iz danes na jutri, je lahko res nevarno za telo. LP e.

Se strinjam. In predvsem je lahko psihoanaliza koristna za razumevanje dinamike osebnosti, seveda. Skupaj z zdravo prehrano, upoštevanjem in izražanjem svojih čustvenih potreb, vsakodnevno aktivnostjo oz. rekreacijo, zdravim spancem, lahko zelo pomaga. Sama po sebi pa bi bila malce premalo. Tako je moje mnenje.

Neodvisne raziskave o škodljivosti psihotropnih snovi so redke, a vendarle obstajajo. ADD in ADHD so povsem izmišljene psihiatrične diagnoze, v to ni več dvoma. Sedaj to tudi psihiatri priznavajo, pod pritiskom javnosti in neodvisnih raziskav. Resnične bolezni, recimo multipla skleroza, sladkorna ipd... se lahko dokaže na znanstveni način. To pa nikakor ne velja za psihiatrična "obolenja", kot so depresija, ADD, ADHD. Na žalost so te "mentalne motnje" le oznake psiho-čustveno-fizičnih posledic določenih načinov življenja, nikakor pa ne prave bolezni. Glede ADHD-ja (Attention Deficit Hyperactivity Disorder) je narejena lepa raziskava, s strani pravega doktorja, neurologa. Več o tem v knjigi: The ADHD Fraud http://ecx.images-amazon.com/images/I/41ywJlQKy7L._BO2,204,203,200_PIsitb-sticker-arrow-click,TopRight,35,-76_AA240_SH20_OU01_.jpg Povezava: http://adhdfraud.org/ Če imate morda to smolo, da je vaš otrok diagnosticiran kot ADHD moten, vam iz srca želim, da si to knjigo preberete. Online lahko prebrskate po njej na amazonu: http://www.amazon.com/ADHD-Fraud-Psychiatr...3119&sr=1-1 Re: Antoninus Lacan in njegovi sodobniki pripadajo šoli psihoanalize (Freudova teorija) . Dočim je to povsem verodostojna veja psihologije, se sam rad od nje malce distanciram. Zakaj? Zato, ker psihoanaliza ne uporablja prav zares vseh inherentnih potencialov, ki jih človeška bitja imamo. Je pa seveda psihoanaliza še vedno ena glavnih vej psihologije, in prav je tako. Psihiatrija in psihoanaliza, po mojem mnenju, nimata skupnih točk razen morda te, da obe pojmujeta (vsaka po svoje) človeško psiho kot meseni produkt. Ampak to (izvor zavesti) je že druga tema. LP e.