Tagat

Ker se spet dogaja na volilnem prostoru me zanima, če kdo pozna astrološke podatke Jankoviča in Viranta, datume sem našla, bi bilo pa fino dobit tudi uro. Pa tudi za Golubiča nisem zasledila ure. Ali kdo ve????

Mene pa zanima karta Gregorja Golobiča. Našla sem datum 20. 1 1964, Novo Mesto, ALI KDO VE URO? Hvala in vsem prav lep pozdrav in lepo poletje želim.

http://www.tarotteachings.com/symbol-meani...troduction.html Ne vem, ali mi je uspelo prilepiti link, še nisem nikoli počela, je pa vsaj naslov, stran razlaga tarot kart in vseh simbolov na kartah. Se mi zdi na prvi pogled zelo koristno in obsežno.

Free, to pa itak spada zraven, sploh če je Kiron povezan s tisto čustveno dimenzijo, ko se moramo popolnoma odpreti, popolnoma sprejeti življenje in se spojiti z njim.

Strelka, hvala za izčrpnega Kirona. Veliko premišljujem o njem in : 1) ena od stvari je ta, da čutimo bolečino, krivico, znova, znova in znova. Kot da je v celotnem sistemu nekaj narobe, na tem svetu. V bistvu ni nič narobe, toda mi začenjamo pot, in najboljša lekcija, da zapustimo staro, morda nezavedno življenje, je, da nas začne boleti. 2) da tudi, če se začneš zavestno ukvarjati z njo, jo še vedno čutimo, vedno bolj. 3) da zaradi Kironskih izkušenj lahko gledamo na te zadeve drugače, kot ostali, ki se jim preprosto le dogajajo. 4) torej večja zavest glede določenih stvari in ironija, saj zaradi drugačne zavesti še bolj zavestno doživljamo bolečino. Brez narkoze - ha, ha. 5) toda ker doživljamo določeno temo na kironski način, vidimo življenja drugih skozi drugačne oči. In krasno lahko vidimo rešitve in tudi usmerimo lahko našo zdravilno energijo v druge, prihaja pa seveda iz naše rane. Toda, ali nas to pozdravi? Mislim, da ne. Nam pa olajša zadevo in delno uporabimo kreativno plat rane. 5) kaj pa mi sami? Ali se znamo pozdraviti? Kako se lahko? Kako to izgleda? Kako se občuti? Kaj smo potem? Ali to prinese popolnoma nov način bivanja? In kakšnega? Ali ima kdo kakšne odgovore ali razmišljanja ali doživetja na zadnjo točko? Vem, da je Kiron nekakšno potovanje iz enega stanja v drugega. Vem, da neha boleti. In vem, da je potem super.

Kjer čutimo bolečino, smo ranljivi, prizadeti, tam se krčimo, stiskamo, omejujemo. Torej vsaka bolečina je nepredelana zadeva, ki v sebi zadržuje ogromno življenjske energije. To je običajno tista škoda. Zato ", obdelava, predelava" bolečine, sprosti to energijo. Pri Kironu se je morda treba najprej le odpreti, oziroma dopustiti bolečino, ker jo skrivamo celo pred sabo, oziroma jo čutimo, pa nočemo, da gre še bolj naprej, in potem ta odprta Kironska energija začne zdraviti. Nas seveda. Cao V bolečini je zdravilo.

Kiron boli, a ne? Najbolj zaradi tistega, kar sem obarvala v tvojem postu. Ta meja, konzervativnost in da se nekaj v psihologiji označi za balast, to je boleče za vse ostale dele. Boli, če si izrinjen, potlačen, negiran, razvrednoten, itd. Stvari so izrinjene, toda bolečina ne umre in jo nosi zavest, ki obstaja na račun drugih. In ta meja - omejenost marsikaj negira. In zanikanje nečesa onstran meje je huda obramba, ki mora biti tem napadalnejša, kolikor meja čuti, da jo lahko ogrozi spoznanje, da ni resnica. Dolgo me že ni bilo na tej strani in ta tvoj post (in vsi ostali v tej temi) se tako močno upirajo ravno Kironu. Zakaj? Verjetno ravno zaradi Kirona. To ni izzivanje. To je le tako žalostno.

xsuperx in to tudi... Fino, da mi ni treba več premišljevat, kako napisat, kar mislim, ker točno tako mislim tudi sama. Iz izkušenj, in iz prakse in realnega ocenjevanja sebe in svojih zmogljivosti, in astrologije, ki je za moje pojme takooooo obširna (kot vesoje) zadeva, na ne vem koliko nivojih, manifestacijah, kjer rabiš veliko predvsem kilometrine, ja čista teorija je res vredna le za teoretični okvir, in potem rabiš svojo rast in predvsem ogromno zavesti, ki raste od vajenca do mojstra, tu notri pa je modrost, vsa etična človeška pravila. In res vmes ničkolikokrat nič ne veš in učenja je dovolj za do konca življenja.....in čez... In potreben je občutek za človeka, pa obvladovanje simboličnega jezika, pa intuicija, pa ponižnost, predanost....ah, večino tega ni v teoriji in šoli, še sploh verjetno kakšni univerzitetni, ki je zapisana trenutnim družbenim tokovom, tu pa gre predvsem za neprestano raziskovanje in odkrivanjem, ki si upa in mora tudi preko omejitev tega časa in prostora...

To je to, Marsa

OK, zdaj pa mislim, da jaz ne razumem te teme, razen če se osredotočim le na kvalitetno astrologijo? O čem se pogovarjamo? Ali o tem, kaj je kvalitetna astrologija, ali o tem, da ni uporabna za napovedovanje sedanjih, preteklih in prihodnjih trendov, ali da se v javnosti najbolj z njo izpostavljajo tisti, ki nimajo pojma o njej, ali o tem, da je edina verodostojna astrološka izobrazba povezana z učenjem na univerzah? Ok, rada bi vedela, kaj je za vas kvalitetna astrologija?

Bom še jaz malo počvekala na tole temo, čeprav malo pozno, ker vidim, da ste že zaključili, vse povedali. Odgovor na to, kako si lahko pomagamo z astrologijo, verjetno leži v vprašanju, kaj sploh je astrologija in še bolje, koliko nje lahko sprejmemo in razumemo. Astrologija je človek razlagalec plus astrološka karta. Ali je astrologija neuporabna ali smo mi tako neuporabni pri njeni uporabi? To je pravo vprašanje. Astrološka karta, posnetek slike neba v nekem trenutku, je sama po sebi tiho. Če bi sama od sebe govorila, bi bilo krasno in verjetno vse prav in zelo pametno. Toda razlagamo jo mi. In vidimo le toliko, kot smo zmožni videti. In za še omejeno človeško znanje astrologijo, ni kriva astrološka slika. Skozi astrologijo _ sistem, si želimo razlagati, da bi razumeli na nek zavesten način, kaj se nam dogaja. Mogoče je smisel ravno v naknadnem razumevanju in ne v vnaprejšnjem predvidevanju. Malo se moramo potruditi, poiskati po sebi, kje, kaj in kako se nam dogaja. Astrološka karta je tako arhetipska in vsestranska karta, lahko da zajema vse ali vsaj zelo veliko vidikov življenja. Koliko vidikov življenja pa mi zajamemo? Še bolje, koliko vidikov sebe smo že sposobni zajeti na zavesten način? :xx!: Je pa res, da se učimo sebe, in ko osvajamo sebe, osvajamo svet. Saj veste,...spoznaj sebe in ..... Izhodišče je neznanje, to si moramo priznati. A je ravno toliko delnega znanja, ki drži, da nas skrivnostno vleče naprej, v novo spoznavanje. Tako fajn je, ko neke stvari skoraj dobesedno držijo in potem, ko že mislimo, da znamo in vemo, spet nekaj ni tako, kot smo mislili. To je sporočilo, uči se dalje. In ko se učimo, vrtamo po možganih, kot v porodnih mukah odpiramo vrata zavesti. Astrologijo morda ne smemo jemati kot znanje, delno že, a bolj se pokriva z načinom zavesti. Astrološko karto imam za zemeljevid mojega življenja in tistega, ki se povezuje z vsem ostalim življenjem. Ko pride tranzit, vem, v kateri smeri razmišljat. In ker vsak tranzit, sploh transpersonalnih planetov, prinaša še nezavedne, nepoznane vsebine, nikoli ne morem vedeti, kaj se bo zgodilo, zunaj mene ali znotraj mene. Znanje uporabim le toliko, da nastavim pozornost na novo zavest. Torej, zgodilo se bo nekaj novega. Če pričakujem nekaj v okviru že osvojenega znanja, se želim zapreti, zavarovati pred neznano nevarnostjo. Torej temeljna je pozornost, ki jo nastavim v grobih okvirih astrološkega znanja, potem pa pride osvajanje življenjske lekcije, z nujno spremembo v meni. In med tranzicijo izkušam modrost na lastni koži, planeti in znamenja in koti in hiše se oblačijo v meso in kri, ker moram postati to, kar vem, ali postajam, kar še ne vem in šele potem tudi vem. Zato pa, ko tranzit mine, je toliko vsega jasno. Potem, ko smo že ven in smo se skozenj že toliko predelali, da živimo nov košček in ga zato tudi razumemo. Vsaj malo bolj. Torej, pomagajmo si z astrologijo na način, da ne vemo čisto točno, kako naj si pomagamo. To je čar pravega življenja. Tu ne sme biti pretirane gotovosti. Če je nekaj tako znanstveno, da prestane vsako ponovitev z istim rezultatom, je to neznanstvena znanost, taka kot je naša. Nekaj odkrijejo, trdijo, pišejo, učijo druge, ugotovitve postavijo za zakon. In kaj se zgodi čez nekaj časa, včasih že zelo kmalu, da odkrijejo nekaj novega, kar spodkoplje staro trditev in jo morajo ovreč, spremenit. In velja nova. Do naslednjega spoznanja. Do tja, ko znanost razpada v kaos. Kaos za našo znanstveno zavest, sicer pa je to velik kozmični red. Spoznaj ga. Tudi z astrologijo. Torej, najnevarnejša je drža, da kar je do sedaj človek spravil v astrološko znanje, mora držati, in če ne, potem je nekaj narobe z astrologijo. To je breme. Kako je fino, da lahko ne vemo. Vemo in ne vemo hkrati. Saturn sonce je integracija odgovornosti, upočasnjena življenjska sila, priznanje svojih omejitev, testiranje življenjske poti ali poklica, priklic novega vira ustvarjalnosti, bla, bla, bla do samouresničitve, in pa tudi stvari kot so zoprn šef, zagrenjen mož, odgovoren vodja, problematičen sin, star moški, moder moški, zrel moški, itd. In le koliko manifestacij teh planetov funkcij še obstaja. Ni bistvo v natančni podrobnosti, spoznati je treba bistvo izza, to pa je prikazano z astrološko karto. To in to se mi dogaja, kaj se mi v navidez nepovezanih dogodkih in stanjih v resnici dogaja?

Oj, fantek! Smo, kar smo, si, kar si. In vsi imamo probleme s seboj ali z družbo. In če se želiš pridružiti neki skupini, ki se ukvarja z duhovnimi tehnikami, je seveda neprimerno od njih, da te zavračajo kot človeka. Če pa nameravaš resneje iti po poti iskanja svojega duha, pa moraš kot vsi biti pripravljen izgubljati svoje trde in grobe lastnosti, pogledati vase, se sleči in odpreti, umreti velikemu delu tega, kar si zdaj. Potem je duhovna skupina le pomoč, vzpodbuda in tolažba na poti, življenje samo pa je veliki učitelj. Morda se ti ni treba tako močno identificirati z homoseksualnostjo, sprosti se, to ni pomembno, ali se lahko odrečeš pomembnosti tega?

Tudi sama se javljam z nekimi mislimi, razmišljanjem... Ja, težko se je pogovarjat, ker enake zadeve, enake besede različno razumemo, tako se zgodi, da se zapletamo, čeprav naj bi bilo vodilo, da bi si poskušali stvari razjasniti. Manjka nam duhovne, in zato telesne (nagonske) in duševne čistosti, da bi stvari očistili in bi videli skozi meglo in nečistoče. To je tudi osnovna tema te debate, duhovno in nagon (tu spolni). Nagoni so seveda nagoni in na hitro jih jemljemo, da so naravni, ker so nam dani po naravi, ne da bi na njih vplivali in potem se opravičujemo skozi njih. Za vsakega je nekaj prav, a vem, da obstaja nižji in višji "prav", ki ga lahko spoznamo le, ko se zaradi lastnega razvoja, seveda pravilnega, uspemo povzpeti višje na goro človeškega razvoja kot duhovnega bitja in potem s te točke gledamo na iste stvari, toda vidimo drugače. Nagon je lahko le sila, sila po preživetju, samoohranitvi, po reprodukciji itd, to je prisila narave, da se lahko vzdržuje in obnavlja, medtem ko smo sami popolnoma nezavedni. A obstaja tudi razvoj človeka, kateremu je temelj naravna danost, ki naj bi jo prepoznaval, se na njej gradil in razvijal v obliko človeka, ki je kot duhovno seme skrito v raznih nagonih in potrebah. Seveda lahko rečemo, da smo žrtve nagonov, ali ker nam pašejo, da je tako prav, toda to so hitro špekulacije našega uma, ki je očitno zvest in v službi naše primitivnejše oblike, ki jo zna obrnit in razložit tako, da ohranjamo in opravičujemo naše stanje. Vendar nagoni naj bi bili drugi konec duhovnih vsebin, nagon je pogonska energija, z duhovno potrebo, da bi se razvili v tisto, kar je naša harmonična in zavestna celota. Tu se pogovarjamo o homoseksualnosti, ki je spolnost obrnjena drugače, in se sprašujemo ali je to le telesna ali duševna pogojenost. Vedeli bi, ko bi vedeli.... Potem se moramo lotiti baze, ki je spolnost sama. Kaj je to, zakaj? Splošno družbeni pogledi nanjo sploh ni nujno da so pravi, lahko so popolnoma napačni. Če smo danes najbolj materialno usmerjeni, gledamo le na obliko in površino,. potem je temelj spolnosti telo in telesni spolni akt. Toda ali je to res tako. Spolnost je zame neko spajanje, kemični proces nekih različnih substanc, ki se ob spajanju transformirajo in oblikujejo združeno večjo celoto. Pri telesnem spolnem aktu gre za najmanj od najmanj, mali proizvod nekih malih užitkov, pa nek orgazem, ki se nam zdi nekaj krasnega. Spolnost, ki so vzdražene substance, nabite z energije, da bi se lahko spojile druga z drugo, konča v telesnem orgazmu, ki pa kratko traja, vendar daje skozi ves postopek nek občutek živosti. In potem ugotavljamo, da nas z izvajanjem iluzije, da smo bolj polni, v bistvu troši, izgubljamo energijo, izgubljamo sebe, kaj šele, da bi se naredili. Kot, če ne znamo drugače, nas bo pa narava uporabila za fizično reprodukcijo. Toda homoseksualnost ne nudi niti tega. Kot, kako obdržat užitek nagona, a se mu upret v njenem ženskem delu. Spolnost, je morda spajanje naših notranjih nasprotij, naše smrti in novega življenja, namenjena notranjemu združenju, ki bi zaplodilo našega notranjega otroka, orgazem - duh, ki oplojuje naše telo. Telesna spolnost ni sama sebi namen, niti da bi se zabavali z njo, na nezavedni ravni podpira reprodukcijo in ustvarja osnovni telesni privlak med nasprotji, med dvema spoloma. Saj res, za napetost in privlačnost morata vedno obstajati različna pola, kako je to pri homoseksualnosti, ko sta fizično dva enaka pola, ki se po naravi celo odbijata, katero polarnost izrablja homoseksualna oseba? Moje mnenje je, da že itak napačno izkiriščamo spolno energijo, oziroma je sploh ne uporabljamo zase, kaj šele...

Nasprotno, nič obremenjevanja. Če pa jo odrivaš, prestavljaš na "nekoč", si "obsojen" na življenje. Če ne, lahko svobodno živiš.

Smrt potrebujemo, da bi lahko živeli. Razumevanje in sprejemanje smrti je ključna tema odraščanja in notranjega razvoja,.....in hvalabogu ostaja velika skrivnost, velika moč v rokah narave, ki jo človek ne more zmanipulirati, čeprav jo poskuša. Zase bi lahko rekla, da bolj ko sprejemam smrt, bolj sprejemam tudi življenje in spet bližja mi je smrt, in potem življenje in smrt nista več dva ekstrema, ampak se zlivata v nekaj tretjega.