Lyassi

Uf, težke debate, ne me pojest ker bom napisala totalno iracionalno stvar za znanstvenike in ljudi, ki iščejo dokaze. Vsak ima svoje mnenje, jaz spoštujem vašega, pa dajte še vi mojega. Dvom v obstoj Boga obstaja od nastanka človeka in bo tudi obstajal dokler bo človek živel. V naši naravi je, da se srečamo s tem vprašanjem oz. problemom ali Bog obstaja, če obstaja kakšno ima povezavo z nami,... Že misel da je nekdo nad nami je za nekatere pretežka, da bi jo sprejeli in zavrnejo obstoj Boga še preden bi si dovolili pomisliti, da zares obstaja. Tisti, ki zavračate obstoj Boga, a ste si kdaj dovolili samo za trenutek pomisliti, da morda obstaja in je prisoten? Pa to odgovorite sebi, ne meni. Mislim, da Bog ne deluje toliko na ravni celotne zemeljske populacije kot pa na ravni posameznega človeka. Če bi obstajal in bi imel namen vsem 100% spoznati njegov obstoj, potem bi to že storil in ne bi imeli vere ampak znanje. Sama sem imela tudi obdobje dvoma v obstoj Boga. Stvari sem poskusila urediti s pametjo in racionaliziranjem. Vendar s tem nisem rešila kaj dosti. Potem pa sem se nehala ubadati s tem vprašanjem in preprosto začela živeti življenje tako kot se spodobi. Bog ima smisel za humor, saj ravno ko sem nehala iskati dokaze da obstaja sem ga začutila v svojem življenju. Prvo je bilo občutenje, potem mi je prišlo v razum, da obstaja. To sem hotela povedati, če kdo išče dokaze da Bog obstaja ali ne si mora prvo pustiti dvomiti, da sta resnični obe možnosti. Pa bolje kot iskati dokaze v znanosti, spisih in doživetjih drugih ljudi, je pogledati v lastno življenje. Po mojih izkušnjah ima Bog zelo velik smisel za humor, tako, da ga mora vsak spoznati na svoj način.

Alina ne bit užaljena ali nejevoljna ker so ti nekateri napisali: "zakaj ne maraš hinavcev?". To je bistveno vprašanje, to česa ne maramo pove toliko o nas ali pa še več kot tisto kar imamo radi. Ponavadi gre za to, da ne maramo tistega kar doživljamo kot grožnjo (npr. naši varnosti, našemu dobičku, našim zahtevam, naši samopodobi, našim vrednotam,...). Če stvar ne doživljamo kot grožnjo in se z njo ne strinjamo pa nam je vseeno in nimamo močnih negativnih čustev. Glej, mislim (sicer morda se motim), da nobena skrajnost ni dobra. Strinjam se da obrekovanje za hrbtom je zelo nedoraslo dejanje. S tem pa če povem o nekomu dejstva in kaj sem jaz pri tem doživljala ni obrekovanje (ker povem dobre lastnosti človeka kot tisto kar mi ni bilo všeč pri njegovem vedenju). Na drugi strani pa je totalna iskrenost in izražanje svojega mnenja. S takimi ljudmi je zelo težko živet, imam eno doma (in moja samopodoba je tudi malo trpela zaradi tega), včasih je boljše zadržati kaj zase in s človekom biti prijazen in vljuden, tudi če komaj čakamo da se ga rešimo.

Važen je tvoj odnos z možem, če nimaš želje imet odnosov z njegovimi sorodniki, sicer se prej pogovori z njim in se skupaj odločta kaj naredit. Tako kot si jih opisovala bi se jim jaz izogibala na daleč. Vpraši se kaj tebe sili nazaj tja in kaj njega? Kakšen odnos sploh lahko imate z njimi,... a se lahko kaj spremeni? Glede vnuka pa je tko, boljše da ima omejene stike z starimi starši kot pa da jih ima pogoste in mu oni začnejo v glavo pravit da si ti slaba, ker lahko bi prišlo tudi do tega. Želim ti zares vso srečo pri tem.

Res je, vendar vodi k zavesti, ker potem človek ne sprejema samoumevno kaj mu drugi dajejo v glavo ampak prihaja sam do spoznanj in se zaveda samega sebe. Tisto od balončka nism najbolj razumela, mislim da če človek razmišlja nima polne glave oz. "balončka" ampak menjuje zrak noter, skratka dela za novo prostor in zrak prezračuje.

Zanimivo vprašanje, mislim da je problem mnogih ljudi v tem, da so leni v mišljenju in s tem manj zavestni. Skratka, razmišljat je treba o stvareh, odnosih, pojavih,.... jih čutit, si postavljat vprašanja in ohranit zmožnost da te lahko nekaj preseneti.

Mogoče bi edino to omenila, da samospoštovanje in samopodoba nista iluziji, ki se razblinita. Vsak človek ima samopodobo ker je to zaznavanje in predstave o samem sebi, torej vsako bitje ki se zaveda samega sebe kot bitja ima o sebi neko podobo (lahko pa je dobra, slaba, nizka,.... pač različna pri vsakem človeku). Pri samospoštovanju je podobno, pojavi se ko se človek zaveda samega sebe v odnosu do drugih. Torej sta tako samopodoba in samospoštovanje del jaza, ki se jim ne moremo odreči dokler smo ljudje, lahko pa se spreminjajo tako kot se človek spreminja.

Res je, sicer če bi blo kakšno poročilo manj za napisat bi bla tudi vesela.

Res je, v bistvu ego pomeni "jaz". Mislim da Freuda je kar težko razumet, zanimivo pa je da ga vsi kritiziramo brez da bi sploh prebrali kakšno njegovo knjigo. Brezo, ta zadnji profesor ki nam je Freuda razlagal ga zares razume, drugi so nam le predavali on pa nam razlaga, tudi skozi prakso ki jo opravlja. Pišem pa ravno poročilo za en predmet o podobni temi in sem našla v knjigi to kratko in jasno razlago ega po freudiansko. "Ego, ki posreduje med zahtevami ida in omejitvami, ki nam jih postavlja okolje, je hkrati ego, ki postalja mejo in posreduje med nezavednim in zavestnim ali iracionalnim in racionalnim. Tako ego razumemo kot sredstvo kontakta navzven in opazovanja samega sebe." (P. Praper, 1999)

Hej, ti pa imaš že celo prakso to z kartami. Moram bit počaščeno da sem jaz dobila tvoje vedeževanj v živo. Faks nas pa vsih tare, ni kaj. Saj čez dva tedna so spet počitnice.

Lepo napisano, moram priznat da mi je težko odmislit definicijo ega ki smo jo imeli na faksu, mi je pa zanimivo kako so od Frueda pobrali ego, ne pa ida in superega v vsakdanji jezik.

Hvala za razlago, morda zares ni bil roževec, samo to da je bil svetlo roza. Čeprav zdaj k tuhtam, tisti negativni pol sem zaznala pri zelenem, pri roza pa se ne spomnim tako natančno.

Jaz osebno verjamem, da resnica vedno pride na dan prej ali slej, če pa ne pride pa vsaj obstaja. Me pa vedno znova preseneča in to ne pozitivno, laično pojmovanje ega. Po Freudovo brez ega ne gre živet, ker ena njegovih funkcij poleg ohranjanja dostojanstva samega sebe, je to da id ne prevlada. Veliko ljudi omenja škodljivost ega, vendar se ne zavedajo da brez njega bi prevladal id in ne neka višja sila. Ida pa se nikakor ne da odstranit dokler imamo fizično telo. Skratka "ego" skrbi za to, da se ne pobijamo, krademo in delamo vse kar nam v kakem trenutku zapaše. Skratka, treba je biti pozoren ko se uporablja besedo ego, če mislimo s tem egoizem, egocentrizem, napuh, trmo,..... to je lahko del ega, ni pa njegovo bistvo.

Osebno mislim, da je zelo pomembno prvo ločiti iskrenost in resnico. Mnenje je lahko iskreno podano, ni pa vedno realno in resnično, ampak je le pogled nekoga na nekaj. Če se zavedamo tega, ne bomo trpeli pri sprejemanju iskrenih komentarjev ker se zavedamo njihovih omejitev in da so morda napačni (npr. če ti človek reče, da nisi točen in ti veš da to ni res). Po drugi strani pa mora tisti ki pove nekaj iskreno se zavedati omejitev svojega pogleda in da je njegova "resnica" lahko napačna in da z njo lahko nekoga zelo prizadene. Zato je zelo pomembno, da vedno ko smo iskreni poudarimo, da mi tako mislimo in da lahko ima drugi drugačno mnenje. Ko pa vemo, da je kar bomo iskreno povedali resničnost (npr. dejstva in ne naša iterpretacija dejstev), potem se je potrebno vprašati zakaj je dobro to povedati, zakaj ne, a bo kdo zaradi tega prizadet, a bo kdo prizadet če tega ne bom povedal,.... skratka je potrebno narediti celotno oceno situacije in se na koncu odločiti za tisto kar je dolgoročno najbolj prav, čeprav ne morda ravno za nas.

No, jaz imam tudi vprašanje. Sicer verjetno bi mogla to pisat pod rubruki sanje, samo dvomim da imajo tam toliko pojma o kristalih. Sama sem danes sanjala da sem bila v enem skladišču in iskala nekaj za zaščito,..... na koncu sem zares nekaj našla. Bila sta dva zmaja, ki sta drug drugega lovila v krogu in sicer eden je bil iz žada in drugi se mi zdi iz roževca (pač roza barve). Ta zelen je predstavljal negativno energijo, roza pa pozitivno, skupaj pa celoto. Torej je bil ta predmet kot nekakšna kroglica, na eni strani iz žada, na drugi iz roževca z izoblikovanima kitajskima zmajama. Sama nisem še nikoli vidla v trgovini ali sejmu kaj takega, tako da ne vem od kje se je pojavilo. A mi lahko kdo razloži zelo na kratko (ni treba na dolgo) možen pomen tega predmeta?

Zares bi mogli že enkrat razčistit o egu, sama sprejemam precej Freudovo definicijo, ker psihološko je ego njegova skovanka.

Ok, saj vem da je brez veze to pisat ker ne pomaga, ampak vseeno. Ego pomeni Jaz. In v osnovi ne v slabem pomenu, ker brez ega ostaneta le Id in Super ego. In verjemte nihče ne bi hotu imet samo njiju, ker ego je mirvonik med njima. Torej, tisti ki ste proti egu ste proti samim sebi kot osebnostim ali pa nimate blage veze kaj ta pojem pomeni. To da si to kar si je zaslužen tudi ego, brez njega bi vas drugi pohodili ali pa bi samo jedli in delali osnovne stvari za preživetje kot žival. In preden napiete da nimam prav poglejte malo v knjigo kaj je definicija ega.!!! Pa prosim da mi citirate vir ki pravi da je ego kaj slabega. S tem postom nisem nobenega hotela spraviti v slabo voljo ali užaliti, vsi se kdaj zmotimo in mislimo eno v realnosti je pa drugo. Samo včasih mormo pazit od kje dobivamo znanje o čem in kako. Se opravičujem če sem zmotila debato.

Zanimivo vprašanje in še bolj odgovori. =) Tantric misliš da je pomembna velikost, debelina, dolžina las, nacionalnost itd. pri nekom da ga prepoznaš kot učitelja? Dostikrat slišim koga ki reče da učitelj oz. izkušen človek sam ne sme imeti težav, ker če ima sam težave kako naj drugim pomaga pri podobnih težavah. Sama sicer mislim da imajo tudi učitelji lahko vsak svoje težave. Pravijo da na nek način se lahko od vsakega nekaj naučiš, ali kako narediti stvari ali pa kako ne, to pa da si se pripravljen od drugih kaj naučit pa je svobodna volja posameznika.

Ne vem sicer ali še funkcionira kot bi ti hotla (kot popolna piramida), na to se ne spoznam. Ampak če imaš rada ta obesek potem je logično da ga boš še vedno imela rada, kjlub temu da ni več tako "popolen". Sicer pa kristal je kristal, še vedno ima svoje značilnosti kot tisto kar je.

Z sošolko sva lani naredili raziskavo o raziskavah in primerih obsmrtnih doživetjih. Bom kopirala par odstavkov ki sva jih napisali oz. citirali od avtrjev. Poznamo jih že iz časa starih Sumercev, Antike, srednjega in novega veka, pa tudi iz današnjega časa. Skozi stoletja so se zgodbe prenašale pisno ter ustno ter se spreminjale oziroma nastajale glede na okoliščine določenega obdobja. Šele z začetkom 20. stoletja so začeli obsmrtna doživetja raziskovati znanstveno. Skoraj vse take osebe poročajo o presenetljivo podobnih izkustvih in doživetjih na glede, ali so poprej verjele v posmrtno bivanje ali ne. Tako se npr. značilno zavedajo, kako so zapuščale svoje telo in odlebdele v zrak ali pa so se pomikale po nekakšnem tunelu, na koncu katerega je bila svetloba. Ko so prišle na svetlo, so srečale svetleče bitje, ki jih je sprejelo na način, po katerem so ga mnogi označevali kot Kristusa. V nekaterih primerih so se osebe spominjale, da so jih sprejeli umrli prijatelji in sorodniki. To srečanje jih je navdajalo z občutjem velikega miru in sreče. Navadno pa so jim povedali, da njihov čas še ni prišel in nato so se morali vrniti v telo. Mnogi so to storili neradi, vendar potolaženi z zavestjo, da jih po smrti čakata ponovno snidenje in sreča (Sporočila iz onostranstva, 1991). eden prvih ki je raziskoval obsmrtna doživetja je bil Moody. Spodaj so njegove ugotovitve: Moodyja (po Kubler-Ross, 1998) je presenetilo dejstvo, da je v analiziranih poročilih ob siceršnjih razlikah mogoče najti dokaj enoten vzorec bistvenih prvin in sosledij. Prav tako je bilo presenetljivo, da se je ta vzorec v bistvenih pogledih ujemal s poročili o onstranstvu, ki jih imamo iz mitološke, religiozne in parapsihološke literature. Zanimivo je bilo tudi to, da se je pojavljal tako pri religioznih kot pri nereligioznih osebah in tudi pri ljudeh, ki nikakor niso poznali vsebine obsmrtnih pričevanj. Raziskovalce soglasnost v pričevanjih o obsmrtnih doživetjih še toliko bolj prepričuje zaradi dejstva, da razlike v kulturnih, zdravstvenih in demografskih okoliščinah nanjo očitno sploh ne vplivajo (Zaleski, 1991). Še nekaj na kratko: - otroci tudi doživljajo obsmrtna doživetja na podoben način kot odrasli - en znanstvenik je delal raziskavo na slepih in ugotovil da so vidli svoje lastno telo in okolico prvič v življenju, prepoznali so se zaradi npr. nakita, frizure,... Le samomorilci niso poročali o klasičnih doživetjih, ampak o temnem in sivem prostoru oziroma so se počutili zgubljeni.

Hmmm, zares is imela smolio. Jaz na sejmu v Tržiču sm prišla 15 minut pred zaprtjem in ker sem bila tako pozna mi niso zaračunali vstopnine in sem v 15ih minutah lepo vse na hitro pogledala in šla. Mogoče se jim je mudilo vse spravljat.

Jaz ji verjamem, ker nekaj podobnega se dogaja včasih tudi moji mami (samo mislim da mojo mamo obiskujejo različni ljudje, največkrat ravno v sanjah). Njej pridejo v sanje na obisk da ji sporočijo če se bo kaj posebnega zgodilo, kar sama ne bi mogla predvideti. V bistvu sem vesela da sanje niso dedna stvar. Je pa res da moja mama se počuti blizu mrtvim in se kdaj na pokopališču v svoji glavi pogovarja z njimi (sicer ni pogovor da bi jih slišala, ampak jim samo pravi če je kaj novega). Vem da se sliši čudno in moja racionalna glava to težko sprejema, samo mami pa tudi verjamem. Ona pravi da ima žive sanje. Se ni pa nikoli ukvarjala z kakšnim tehnikami spodbujanja sanj ali česar kar bi lahko pomagala. Pa če kdo ne bo verjel naj ne verjame, vsak ima pravico do svojega mnenja.

Sem jih videla. Aja, pa za študente je bila vstopnina 1,5 Eu, sem bila prav prijetno presenečena. Me sta pa premamila en malahit in en lep moder labradorit. In za malahit sem celo za 1/4 zbila ceno, še vedno se mi je zdel drag samo je zares lep primerek, kljub temu da ni bil med večjimi. Bom pa shranila vstopnico za vsak slučaj. Morda čez štiri leta zares dobim prost vstop.

Škoda k verjetno ni popusta za študente, ampak bom jutri vseeno šla firbca pasit in plačala vstopnino. Sama kristalov lih ne bom kupovala, se pa splača na sejmih prvo vse pregledat in se pozanimat o cenah tistih primerkov ki so ti všeč in na koncu se šele odločiti kaj hočeš kupiti, ko zares vse vidiš kar te zanima in veš koliko stane na kakšni stojnici. Za mojo denarnico in vest je to najboljši način. Pa saj vem da pri nas se večinoma ne da barantat stvari, samo nekateri imajo zares smešne cene za stvari ki nimajo take vrednosti. Pa nosorogovo knjigo o kristalih bom tudi s sabo vzela.

Hm, zanimiva debata. Malo sem razmišljala o duhovnih voditeljih in kristalih. Osebno menim da mora vsak človek sam se naučiti loviti ribe in mu ne smemo mi dati odgovorov ampak jih mora sam najti, mi mu lahko samo namignemo (ok, če je zabit kot zid lahko to traja XD). Sveda to ne velja za vsa podorčja in vedno. Nekoč je Oscar Wilde na pisu da ko sprejmemo neko religijo zase nehamo rasti. Nekateri ljudje so raje vodeni kot da svojo glavco uporabljajo, za osebno rast pa moramo precej dosti sami mislit. Čeprav nekateri mislijo da so s tem, ko verujejo vse kar reče nekdo bolj "razsvetljen", na višji ravni kot bi lahko sami bili je to lažno dosežena raven, ker si do nje preskočil vso pot (je brez temeljev). Kristali so pač gospodarsko uporabljeni kot mnogo drugih naravnih snovi. Verjamem da drevo ni imelo namena biti posekano, samo pri tem nima pač besede. Tako je izkoriščanih tudi mnogo ljudi,... Skratka, sama imam rada kristale (ne v nakitu ampak neobdelane če se da) in vse možne navadne kamne ki pritegnejo mojo pozornost. Vedno ko imam kamen v rokah se vprašam ali me je tako pritegnil/si ga tako želim da ga je vredno vzeti z kraja kjer je bil. Neumno vprašanje, ampak si ga pač postavim. Ko držim ta kamen v rokah še preden ga odnesem se vprašam kaj bom z njim naredila, kje ga vidim v moji sobi/kot darilo drugemu/kot okrasek za moje sveče z voska/kot povezavo z krajem kjer sem ga pobrala,... če je odgovor ne na obe vprašanji kamen spustim iz rok in dam ponovno na svoje mesto brez obžalovanj. Glede kristalov je pa druga zgodba zaradi cen. Včasih z kristalom začutim povezavo (z določenimi vrstami kristalov) in če se le da si ga privoščim. Vem da je nastal nekje drugje in vem da se njegova pot ne bo končala pri meni, jaz sem le njegov začasen hranilec. Mnogo stvari ima svojo pot in morda je mišljeno tako, tako kot ljudje imajo tudi določeni predmeti zelo zanimivo bivanje. (sprašujem se sploh če bo hotel to vse prebati, malo me je zaneslo, ponavadi pišem krajše poste)

Hvala za odgovor. Kar sem iskala bo v Veroni zdaj decembra tudi en sejem. Kakšna je razlika z tistim ki je spomladi? Sama razumem italijanščino, samo še vedno nisem razumela prave razlike.