zanimivi pogledi, nekateri zelo poučni. Pa bom rekla samo tole: težko je ocenjevati osamljenost, nerazumevanje, če ne poznaš ozadja. Vse to ne nastane čez noč. Res pa je, da vsak drugače doživlja svojo "novo" družino, partnerja, okolje v katerem se je znašel in ki ga primerja s svojimi "sanjami" o skupnem življenju. Če imaš možnost lastnega stanovanja, proč od tašče - moževe mame, je zadeva malo lažja, zlasti, če ti dajo vedeti, da je mamin sinko "narobe" izbral. Pa niso vse tašče take. Da pa si na stara leta osamljen, kot sem prebrala zgoraj, zaradi izgube partnerja je pa seveda druga zgodba. Mogoče bi hčerka res lahko malo bolj pogosto poklicala svojo mamo, povprašala po počutju, ji mogoče dala vedet, da vsi mislijo nanjo, ona pa še najbolj, ampak da jo dnevni opravki in zadolžitve za svojo družino toliko okupirajo, da ne utegne skočiti do nje.Verjemite, da bi se mama takoj drugače počutila. Morda ne bi bilo odveč, če bi jo tu pa tam povabila na kavico k sebi domov, ali nekje zunaj v prijetnem lokalčku, morda z vnuki na sladoled. Marsikdo od vas bo verjetno mislil, kaj zdaj ta bluzi, ampak življenjske izkušnje iz svojega lastnega okolja, so me naučile marsičesa, zlasti zdaj v teh časih dolgih delavnikov. Mama je tista, ki drži vse niti v rokah kljub zaposlitvi, mama je tista, ki otroku pove, kaj je prav in kaj ne, ga usmerja in pomaga in ki mora imeti, res mora imeti čas prav za vsakega v svoji družini. Kljub temu, da imam že velike otroke, ki imajo že svoje družine , se s svojimi mladimi nekajkrat dobim na kavici zunaj doma. Človek mora najti sebi primerno zanimivost, ki jo lahko neguje in uživa v njej v večji ali manjši družbi somišljeniov. Le ven iz svojih štirih sten mora.