DEŽ V DUŠI Dež bije na okno, škreblja po strehi, voda se izliva nekam dol, sivi oblak luno prekriva, sliši se le enakomerno kapljanje kapljic, kot da ne bi padale namerno, z razlogom, ampak kar nekam tjavdan, stran, stran od resničnosti. Poslušam dež, zapiram oči, primerjam ta dež z dežjem noči v svojem srcu, ki kdaj - tako kot ta -, mi neusmiljeno na dušo kaplja.