milenacs

OK! Se "bereva". LP, Milena - bodoči čebelar

Enako.

Danilo, ko sem odpošiljala prejšnje sporočilo, sem slučajno videla, da imaš svojo www stran in se malo sprehodila po njej. Skoraj me je kap. Pa saj ti si pravi profesionalec! Čestitam!

Ne boš pozabil, ker te bom vsake toliko časa spomnila, hahaha.

Veš, Danilo, vse je za nekaj dobro. Je že bilo treba na operacijo, drugače se jim najbrž ne bi pustil, kajne? Dobro okrevaj! Zaradi roja pa sem ti že napisala, da ni rečeno, da tega ne bom izkoristila. Ali velja tudi drugo leto ali kasneje? Morda pa pridemo tudi malo "pofirbcat", če boš dovolil. Tako velikega čebelnjaka namreč še nisem videla, čeprav so imeli pri očetu doma kar lepo število panjev. LP, Milena

Marko, hvala. Danilo, lahko si mislim, da z 80-imi ni ravno lahko. Če bi imel samo to "na grbi", bi najbrž še šlo, kajne? Moram pa priznati, da ste me vsi skupaj kar malo "zdivjali" s temi čebelami. Ravno v soboto sem ugotavljala, da bi jih jaz tudi imela, če bi imela kaj več možnosti. Potem pa mi še naš Vid pove, da bo imel tigra, pa slona, pa kravo, pa čebele, pa ... No, se bo treba najprej kaj naučiti od očeta, potem pa bomo videli.

Pri mojem očetu je bilo do velikonočne nedelje ravno 1:1 možnosti za ugotovitev izrojenca. Imel je namreč samo dva panja - sedaj seveda tri - za svojo dušo. Tam, kjer sta doma moja starša, daleč okoli nima nihče čebel, tako da imajo naše dela čez glavo, medu pa je tudi temu primerno. Ker jih je malo, takšnega ali drugačnega cvetja pa dovolj, jih ni treba nikamor voziti, ko rojijo, pa moramo paziti samo na to, da se ne poženejo v bližnji gozd na kakšno bukev. Pa tudi od tam nam jih je že uspelo spraviti. Saj veš, kako je to: če imaš malo čebel, moraš paziti na vsako od njih. Mimogrede, kaj je to "satar"? Tega izraza namreč še nisem slišala. LP in lep konec tedna.

Nataly, spomnila si me na pravilo, da je treba najprej imeti rad sam sebe, potem pa bomo z lahkoto imeli radi tudi druge. Le privošči si, če si kakšno stvar res želiš. To mi moj mož vedno govori, ko potarnam, da nimam tega ali onega. In vidim, da ima prav. Sedaj se zalotim, kako včasih prav z veseljem odprem denarnico in si kupim kakšno stvar za ceno, ki bi mi bila še pred kratkim povsem nesprejemljiva.

Ko slišim besedo matematika, mi srce zaigra. Matematični problemi so zame nekaj podobnega kot križanke, branje knjig ... Ure, ure, ure ... lahko presedim zraven ... iz čistega užitka ... In? Je bilo OK? Si zadovoljen, El Nino?

No, angelček, naj bo tako, kot si želiš. Pa vse najboljše!!!

Od kod pa si, Bobnar, če ni skrivnost? Kolegica je ravno pred nekaj minutami povedala, da je bilo namreč v Zagorju v soboto nekje med 6.00 in 6.15 zjutraj 5 sunkov in je šlo baje za popolnoma lokalen potres. Sva mogoče soseda?

300.000.000,00 SIT Morala sem napisati, da vidim, kako je videti. Za intermezzo ... Včeraj sem stala v vrsti na LB in poslušala dve upokojenki, ki sta se pogovarjali nekako takole: "Čeprav sem grozno jezna, ker sem že stara, pa sem po drugi strani vesela. Sem vsaj v penziji, pa vsak mesec dobim tistih 90 jurjev. In pomisli - 35 let sem bila učiteljica ... Tile mladi pa - le kam naj se dajo? Saj jih nihče ne vzame, pa imajo diplome .... Ali je kaj čudnega, da ljudje kradejo po trgovinah? Sram bi moralo biti tistega, ki v trgovini vzame kruh, ker je lačen?!? Dej no dej, tistega, ki si izplača 10 mio "colnge" ni pa nič sram, pa bi ravno njega najbolj moralo biti ... ". Pa še tole ... Prejšnji teden sem na Preverjeno slučajno slišala pogovor o poslancih. Med drugim so (zopet) malo izpostavili tudi njihove plače in mi je (zopet) skoraj izbilo "plafon" - polpismen (tega ne trdim za vse) poslanec zasluži mojo dvakratno plačo, pa imam akademsko izobrazbo. Ej, gate na glavo, pa dva svinčnika v nos. Budala!!! Ampak ne on - on se je znašel v pravem trenutku na pravem mestu - budala jaz, da nisem iztržila to, kar bi lahko. Samo, draga moja država, ko si nama računala povprečje za vrtec in otroški dodatek, pa nisi prav nič upoštevala, da vse plačujem maksimalno, da nimam nobenih subvencij za to in ono, da davke poravnam tako kot je treba ... In potem je vrtec v plafon, otroški dodatek - kaj je že to? ... Jezim se nate, država, ker dovoliš, da SP s hišo, vikendom na morju in v hribih, z BMW-jem, malo pojoka in ima "fris", da me gleda v oči, ko plača za isti program v vrtcu skoraj 10x manj kot jaz (oseba z imenom in priimkom, da ne boste mislili, da govorim v tri dni). Po drugi strani pa moram biti vesela, da še imam službo, da grem tja ob 6.40 in pridem domov ob 15.15. Vesela sem tudi, da lahko v trgovini, ko mali reče, da bi malo dražjo igračo, odprem denarnico in jo enostavno kupim. Takrat velikokrat pomislim na tiste starše, ki otroku ne morejo kupiti niti igračke za 199,00 SIT, ker za ta denar dobijo že 10 najcenejših jajčk... Najraje bi zbrisala vse, kar sem napisala v prejšnjem odstavku ...

Na nekem tečaju so nam povedali, da ima vsak človek v življenju toliko denarja, kot si ga je v prejšnjih zaslužil. Jaz sicer vedno pravim, da si ga "zaslužim" veliko več, kot pa ga dobim, ampak šalo na stran. Odkar imam svoj denar (beri - odkar sem v službi), ne znam več z njim. V času študija sem tudi jaz dejansko živela iz svoje štipendije, ker sva študirala oba z bratom, doma pa je bila samo očetova penzija. Danes, ko imava z možem v povprečju kar dobre dohodke, pa nama denar prav zbeži iz denarnice. Že nekaj let si vestno zapisujem VSAK strošek, vendar mi to ne pomaga kaj dosti. Včasih se zalotim, da primerjam ceno med eno trgovino in drugo pri izdelkih, ki niso dražji od 200 SIT, drugič pa, ne da bi trenila, kupim stvar za par deset jurjev ali še več - po intuiciji. Je pa res, da sem ubogala nasvet kolega, ki pravzaprav nikoli ne plačuje s karticami. Torej tudi midva v večini uporabljava gotovino in lahko potrdim, da je nekaj na tem, da se manj zapravi za neumnosti in lahko izkoriščam še vse mogoče popuste na gotovino. Poleg tega sem ažurna pri vodenju stanja na TR, tako da v vsakem trenutku vem, kaj si še lahko privoščiva. Nikoli ne kupujeva na obroke, razen morebiti plačila počitnic, to pa iz "inata", če nimajo popusta na gotovino. Pa tudi takrat ves strošek takoj odštejem in operirava z novim stanjem. In potem na koncu meseca ugotovim, da pravzaprav nisva dala nič v "štumf". Ja, kje pa je denar? No, sedaj vidite, zakaj si zapišem vsak strošek - zato, da lahko vsaj rečem :"Ta mesec je bilo to in to.". Ja, se bo treba ponovno organizirat'. Hvala bogu, da imava že ves dopust plačan. Fino, bo več ostalo za zapravljanje. Ne, ne ... je treba šparat', pa naj stane kolikor hoče, hahaha ... pravijo pri nas v službi. Je to mogoče, ljubi moji? Pa saj sem vendar devica - devica, pa kača v kitajskem , pa ... kaj jaz vem, kaj še vse ... Da, da, dobra tema lonček1, ravno v pravem trenutku si me dregnila. Oba regresa sta šla za dopuste, tako da ni nobenega izgovora več za zapravljanje.

Si se "spihala", Cleverina? Ko se boš, pa še enkrat preberi, kaj sem napisala. Če boš hotela, boš tudi razumela. Če pa ne, mi je tudi prav. Glede na tvoje pisanje pomeni tebi forum eno, meni pa drugo. OK. Springer? Kruha in iger! Seveda sem ga gledala, ker v nasprotnem primeru ne bi vedela o čem govoriš. Zato tudi mislim, da je vse skupaj (ali vsaj velika večina) zrežirano. Bolj so realistični - več cekinov dobijo, gledalci pa se temu primerno zabavajo. Takšno je moje mnenje.

15 let ima fante in je za svoja leta v razmišljanju bolj odrasel kot njegov 38-letni oče. In to ni izmišljen primer, na žalost je vse skupaj res.

Mushi, jaz imam v življenju zelo dolg in včasih tudi zelo strupen jezik - priznam. Ampak na forumu si pa ne dovolim takšnega obnašanja. Zakaj? Ker človeka ne poznam, ker ne vidim njegove mimike in sem morda to, kar je napisal, popolnoma napačno razumela. Jasno je, da sem za izmenjavo mnenj, ampak na nek kultiviran način - na takšen način se (vsaj jaz) iz debate kaj naučim, jeza pa v meni povzroči samo kontriranje za vsako ceno in na kakršen koli način. Pa ne misli, da se tukaj ne obkladajo, hahaha ... Zadnjič sem se nekam vtaknila, ker sta se dve bolj "novi" za moj okus nekam hudo drezali, pa sem jih takoj dobila po nosu (od "starih"), da se bom pač morala navaditi. Seveda sem bila jezna (tudi nase, kaj pa sem ga vendar vtikala tja, kamor mi ga ni bilo treba), potem pa sem sprevidela, da imajo prav. Če si med seboj dovolijo tudi takšna podajanja mnenj, pa naj si ga - bom pač samo prebrala, sodelovala pa v temah, ko so mi ljubše. In sem še vedno tukaj - ker mi je lepo, ker vse skupaj ostaja na nekem pogovornem nivoju. Joj, Mushi, vem da me imaš dosti, ampak ti si začela, hahaha.

Moj brat je mesec dni manj kot 10 let hodil in živel z dekletom, ki je bila 4 leta mlajša. Ko sta šla narazen, se je dogajalo vse "živo". Potem je bilo malo bolj resno s pupo, ki je bila 11 let mlajša, sedaj pa sta skupaj s 15 let mlajšo in se zaenkrat "štekata" še pa še. Človek bi rekel, da sta duši dvojčici. Z njenim očetom sta menda narazen samo nekaj let, vendar je moj brat na srečo videti dosti mlajši, tako da so tudi spoznavni večer bojda kar dobro prebrodili. Sedaj čakamo na razplet. Imamo pa tudi prijatelja, ki sta narazen 17 let. On je ločen z dvema otrokoma - eden živi pri materi, drugi pri njemu, skupaj pa imata še enega otroka. In kaj se je zgodilo? Frajerju se je zahotelo malo spremembe in je pustil še to drugo, oba otroka in šel k tretji, ki je okoli 13 let mlajša. Prva se smeji in skrbi za enega otroka, druga se "sekira", skrbi za njegovega drugega otroka, skupnega otroka, pa še študira, tretja pa se že boji, da se bo pojavila še kakšna četrta. Hudo pa je slišati, ko "ta druga" pravi, da jo sin vpraša, kdaj bo oči doma, njen pastorek pa ji prigovarja, naj si kar lepo najde drugega in se bodo imeli lepo tudi brez očeta, ker on k mami ali k njemu in k tretji ne gre. In sedaj boste rekli, da so samo mladi željni zabave? Ko se "sfuzla", se do konca. Pa ni pomembno ali si star ali mlad, le malo bolj ali manj oz. malo prej ali malo kasneje si upaš.

Bo že res. Sama na novo spoznavam takšne radosti, ko moram malega sleči do golega, da lahko potem skače po dežju. Hmmm ...... Včasih bi z veseljem, pa mi niso pustili ...

Da, je bil včerajšnji dan res nekako drugačen. Vsi, s katerimi sem se pogovarjala, smo bili tečni, brez energije, še mulček je bil kot osa, v službi pa smo zehali vseh 8 ur in večinoma jadikovali. No, ni čisto res. Naredila sem kar lepo zadevico, tako da danes malo počivam, ampak v končni fazi - hvalabogu, da je včerajšnji dan za nami.

No, zdaj pa čisto resno. Saj vem, da je problem, če ti uidejo, še sploh, če gredo na kakšno 30-metrsko drevo. Ampak, po mojem laičnem mnenju je pa to OK, ker nekako na naraven način dobiš dva neodvisna roja, ki sta sicer šibkejša, ampak si bosta že opomogla. No, ne se mi smejati, ker o tem res ne vem veliko, pa tudi z očetom se nisva ravno veliko pogovarjala o tem. Zame so bile čebele "domača žival", od kar se spomnim, vendar je zanje vedno skrbel le oče in naju z bratom ni nikoli silil, da bi mu morala pomagati. Če bi jih imeli pri sosedu, bi se najbrž bolj zanimala zanje. Je pa zanimiva ta živalca, kajne? Vedno sem se čudila, kako lahko tako male bučke naredijo toliko medu. V spominu imam, da mi je oče kot otroku govoril, da ena čebelica pridela eno kapljico medu, potem pa umre. To se mi je vedno zdelo tako žalostno - celo svoje čebelje življenje samo dela, potem pa po eni kapljici umre. No, sicer ga še danes nisem vprašala, ali je to res, verjamem pa, da ga ena čebelica res ne more nabrati prav veliko. Naj ti čebele ne rojijo preveč, naberejo pa toliko medu, da se ti bo na vsa usta smejalo.

Na forumu vse po vrsti tikam, ker to počnete tudi ostali. V življenju pa zelo veliko ljudi vikam. Ko sem do poroda še inštruirala, sem si postavila pravilo, da tikam osnovnošolce, vse ostale pa strogo vikam. Zakaj? Ne bom pozabila profesorja zgodovine na gimnaziji, ki nas je že v prvem letniku vse po vrsti vikal. Seveda se nam je zdelo na moč smešno, on pa nam je dejal, da se tega pravila drži zato, ker je lažje reči TI TEPEC kot VI TEPEC. No, šalo na stran, jaz ljudi ne vikam samo zaradi tega, se mi zdi pa zelo lepo, spoštljivo in prav, da vikam tudi zelo mlade ljudi. Ravno zato me je, ko sem prišla v službo, zelo motilo, da so me skoraj vsi po vrsti tikali. In to npr. ljudje iz "skupnih služb", ki sem jih prvič videla in nisem imela najmanjšega pojma, kdo so. Zanimivo je tudi, da se z nekaterimi starejšimi sodelavci še danes vikam in to predvsem zato, da ostanemo na distanci. Zaradi tega seveda potem ni kazalo, da bi tudi oni mene tikali, tako da smo po 15-ih letih še vedno na vi in prav se mi zdi tako. Na skupnih sestankih se tako nikoli ne zgodi, da bi zašli z "nivoja", kot se to dogaja sodelavcem, ki so mlajši od mene, pa so si dovolili medsebojno tikanje. Staromodno? Po mojem mnenju bolj taktno. Se je sicer zgodilo, da mi je kdo izmed njih na kakšnem kosilu mimogrede tikal in morda pričakoval, da bom rekla, naj tako tudi ostane, ampak sem vse skupaj preslišala. Tako imam tudi z najbolj "jeznoritimi in do drugih nesramnimi" povsem korekten odnos. Kaj pa govorijo o meni, ko je konec sestanka, pa me prav malo briga.

Te bom morda držala za besedo, potem ti bo pa žal, hohoho. Milena

Kar povej, jih pridem krast, hahaha. Milenica

Ni problema - iz Trbovelj sem, kamor sem se preselila iz Dola pri Hrastniku. Sedaj torej veš tudi, kje je doma moj ata, kjer dajo čebelice dober med, na srečo ne pikajo preveč, rojile pa so ravno na Veliko noč, vendar smo jih "ujeli". LP, Milena - okoli ust medena

Moja draga Mateja! Dala si mu točno toliko, kot je zahteval od tebe - nič več in nič manj. Fant je bil odločen, če ne bi bil, bi ponovno poiskal tebe ali koga drugega. Na svojem popotovanju tja, kamor gremo vsi, spoznava resnico o sebi in svojih dejanjih, ti pa iz tega čimveč izvleci. Vsak dan se nas dotikajo različna življenja, ena na nas pustijo večjo, druga manjšo sled. Takšni dogodki nosijo v sebi pravzaprav ogromno dobrega - za nas. Začnemo razmišljati o sebi, o tem, kako malo vemo celo o ljudeh, ki jih ljubimo. Zdramijo nas iz otopelosti in pehanja za vsem, kar smo si zastavili v življenju in nas prisilijo, da si začnemo postavljati nova merila. Milena