bobnenje valou vetra se zaletava v prepreke,miseu svetlečih žarometou ubija hip,kakor noč zajame moj glas in zaupije v tišino,kdo sem jaz,kdo si ti,mar sem živ ali le oris preteklosti. senca prevzame moje mesto,moj kri drka po žilah gor in dol,vse je tako mrtvo in igrivo,črke menjajo besede, kakor komunizem svoje sovjete,le kje je bit,le kje pogum,vsi smo mrtvi,naredimo ves ta šum,za prihodnost naše preteklih dni,da bo velik,da bo tekla kri! konec konca,je začetek novega začetka.....kakor ptica v roscah letim,da najdem tišino,smeh mojih ljudi.najti njih srečo v glasbi bobni,kakor kričeča množica bosih ljudi. ta se dere peace,peace,in skrbi več ni...
