Moja sestrična...ki je od petega meseca starosti...živela z nami, ker ji je umrla mama...je gluhonema. Imala je srečo, da je hodila v šolo v Mariboru, kjer so jih učili govoriti...ne pa uporabljati znakovno govorico. Velikokrat sem si ogledala...njene nastope...ko je plesala v plesni skupini.Neverjetno...kakšen občutek za ritem...so imela ta dekleta.Še pevski zbor so imeli... x!x Končala je srednjo šolo, danes je poročena...redno zaposlena...in ima punčko, ki sliši. Z njo se sporazumevamo normalno, bere iz ustnic...in to je edino, na kar moramo biti pozorni.Sicer njena govorica ni popolnoma razumljiva...vendar se v par minutah navadiš.. Izjemno je nadarjena za risanje in oblikovanje...in marsikdaj opazi podrobnosti, ki jih mi spregledamo. Danes ima probleme...kot vsi drugi...vendar se s tem, da je gluhonema...še najmanj ukvarja. Neverjetno..kako se je hčera...navadila z njo ravnati.Še preden je shodila...je nikoli ni klicala...ampak se je odplazila do nje.Ker mama ni slišala njenega joka ponoči...je to funkcijo prevzel oče. Zadnjič sem se od srca nasmejala...ko sem jo vprašala...kako shaja z babico...ki obupno dosti govori..in kar naprej komandira.Eh...je rekla...neham jo gledati...slišim pa jo tako ne...naj kar govori ona svoje... Mogoče se zdi...da se mi gluhonemost ne zdi...grooozna ...ampak jaz sem z njo živela 25 let...in vidim, da ima darove...ki jih marsikdo nima..in vidim, da je SREČNA. In na bratovi 40-letnici...je plesala do jutra... Astra