Zvezdni_Sejalec

ninča klavirček pa firbl aaaaa MAŠa zakaj

jahalec

darežljívec

jahač

Kje ste zatrokiral, pri on/off? oficir edit:typo

Israel Kamakawiwo'ole - Somewhere over the rainbow

za

Hja ubistvu je to citat iz neke kratke scifi-zgodbice by Eric Frank Russell, ki sem se je spomnil med prebiranjem te teme...ma ja no, da ne bom razlagal, sicer malo offtopic jo bom kar prepisal saj je kratka ter zanimiva... Eric Frank Russell, EDINA REŠITEV Nastal je v temi in bilo ni nikogar drugega. Ne glasu ne šepetanja. Ne dotika dlani. Ne toplote še kakega srca. Tema. Samotnost. Večna ječa, kjer je bilo vse črno in tiho in se ni nič zganilo. Zaporništvo brez poprejšne obsodbe. Kazen brez greha. Neznosnost, ki se bo nujno rodila, če se ne domisli kakega načrta za pobeg. Nobenega upanja na rešitev od koderkoli. Nobene žalosti ali sočutnja ali usmiljenja v še kaki duši, še kaki zavesti. Nobenih vrat, ki bi se dala odpreti, nobenih ljučavnic, ki bi jih bilo mogoče odkleniti, nobenih zapahov, ki bi jih lahko odrinil. Samo gosta, globoka, turobna noč, po kateri je moral tavati in kjer se ni dalo nič najti. Zaokroži z dlanjo proti desni in tam ni ničesar. Seže z roko proti levi in odkrije praznino, skrajno in popolno. Stopi naprej skozi temino kot slepec, izgubljen v ogromni pozabljeni dvorani, in tam ni ne tal ne odmeva korakov, ničesar kae bi mu moglo ovirati pot. Ene same stvari se je mogel dotakniti in jo čutiti. In to je bil on sam. Potemtakem so bila edina dosegljiva sredstva, s katerimi bi sedalo izmuzniti iz težavnega položaja, skrita v njem samem. Ona mora biti sredstvo za svojo lastno rešitev. Kako? Sleherno vprašanje je mogoče rešiti. S to postavko znanost živi. Brez nje – znanost umre. On je bil popoln znanstvenik. Zatorej ni mogel preslišati tega izziva lastnim sposobnostim. Njegove muke so izhajale iz dolgega časa, osamljenoost, duševne in telesne jalovosti. Tega ni mogel več prenašati. Najlažji beg je vodil v domišljijo. Kadar se znajdeš v prisilnem jopiču, pobegneš iz telesne kletke v pustolovščine lastne sanjske dežele. Vendar sanje ne zadostujejo. Nesresnične so in prekratke. Mora si izbojevati pristno in trajno svobodo. To pomeni, da mora iz sanj ustvariti neizprosno resničnost, zamišljeno tako, da ne bo nikdar popustila. Biti mora taka, da bo sama sebe za vselej ohranila. Samo tako bi bil pobeg popoln. Usedel se je torej v črno temo in se spopadel s tem vprašanjem. Ne ure ne koledarja ni bilo, da bi merila trajanje njegovega premišljevanja. Nobenih podatkov od zunaj, ki bi jih uporabil med presojanjem. Ničesar ni bilo, nilesar razen delovanja njegove živahne zavesti. In ene postavke: sleherno vprašanje je mogoče rešiti. Naposled je našel rešitev. To je bil izhod iz večne noči. To bi omogočilo izkušnjo, druščino, dogodivščino, vadbo duha, razvedrilo, toplino, ljubezen, zven glasov, dotik dlani. Načrt je bil vse prej kot preprost. Nasprotno, bil je dovolj zamotan, da se bi mogel neskončno dolge dobe upirati razpletu. Moral je biti tak, da bo imel večne posledice. Nezaželena druga možnost je bila takojšnja vrnitev tišino in bridko temo. Izdelava načrta je terjala precej časa. Pretehtati je moral več kot miljon možnosti in vse njihove mnogovrstne medsebojne učinke. In ko je bilo to storjeno, se je moral ubadati z nasljednim miljonom. In tako naprej...naprej...naprej. Ustvaril je lastni mogočni sen, brezkončno zapleteni položaj, sleherno njegovo nadrobnost je začrtal do zadnje pike in vejice. V njem bi mogel na novo zaživeti. Vendar ne tašen, kot je bil. Namenil se je, da bo samega sebe razpršil na brzštevilne dele, na veliko množino pestrih vzorcev in oblik, od katerih se bo morala vsaka bojevati proti svojemu okolju. In ko bo odmislil samega sebe in osiromašil svoje dele s strašno nevednostjo ter jih prisilil, da se bodo učili znova, bo postal bolj trd in bo dosegel zadnjo mejo zdržljivosti. Delom bo narekoval temeljna pravila igre in tako zasejal mednje sovražnost. Tiste, ki bodo spoštovali pravila, bodo imeli za dobre. Tiste, ki jih ne bodo spoštovali, bodo klicali za slabe. Tako se bodo v orjaškem spopadu porajali vedno novi, nenehni boji. Ko je bilo bse končano in pripravljeno, se je namenil, da se razkosa, da ne bi bil več sam, temveč neznanska množica bitij. Potem se bodo morali njegovi deli gnati nazaj k enotnosti in njemu samemu. Še prej pa mora iz sanj skovati resničnost. Ah, kakšna preizkušnja! Napočil je čas. Poskus se mora začeti. Nagnil se je naprej, se zatrmel v temo in dejal: »Bodi svetloba.« In bila je svetloba.

Nastal je v temi in bilo ni nikogar drugega. Ne glasu ne šepetanja. Ne dotika dlani. Ne toplote še kakega srca. Tema. Samotnost. Večna ječa, kjer je bilo vse črno in tiho...

pofočkan, muuuuu

Jem - Flying High So over it, sam sm plaču ceno....

Sm tolk da veš, boli k spizde in ne ni opravi... mah jebi se s takim odnosom! http://img341.imageshack.us/img341/7743/bolecinaxf2.th.jpg