Neki kralj je na dvor poklical vse, ki so veljali za pametne svojega kraljestva in jim rekel: »Svojim podložnikom bi zmeraj rad bil za vzgled. V različnih življenjskih trenutkih bi rad bil močan in vztrajen, miren in hladnokrven. Toda zgodi se mi, da sem žalosten in potrt, ko vidim očitno nesrečo; po drugi strani pa me tudi nenadno veselje ali velik uspeh nenavadno vznemirjata. Vse to mi ni prav nič všeč. Počutim se kot kos lesa, ki ga premetavajo valovi usode. Naredite mi amulet, ki me bo varoval pred takimi duševnimi stanji in hitrimi menjavami razpoloženja.« Eden za drugim so se pametnjakoviči umikali. Znali so narediti amulete vseh vrst za različne neprijetnosti, ki so doletele njih same. Ni pa bilo tako preprosto zadovoljiti samega kralja, ki si je želel amulet s tako mogočnimi učinki. Kraljeva jeza je že silno narasla, ko je predenj končno stopil star modrijan in mu naznanil: »Veličastvo, jutri ti bom prinesel prstan. Če ga boš pogledal, ko boš žalosten, boš postal vesel; če boš vznemirjen, se boš ob pogledu nanj pomiril. Dovolj bo že, da boš samo prebral stavek, ki bo napisan na njem.« Naslednji dan se je modrec vrnil ; v grajski palači je vladala tišina, kajti vse je zanimalo, kako se glasi čarobni stavek. Kralju je izročil prstan. Kralj ga je pogledal, nato pa prebral napis na srebrnem obročku: »TUDI TO BO MINILO.«