Življenje v zraku Za vsakega, ki všeč mi je, dobim odgovor:"Kaj sloh trudiš se? Postavi vendar na trdna se tla ne živi v oblakih ne dotikaj preveč se neba!" Zmeraj pravim, da nehala bom s tem, da pustila bom fante in se posvetila bolj pomembnim stvarem. A kaj, ko vsak, ki mimo dre, zmeša mi msli in možganom povzroči gorje. Po porazu me vrže na realna tla, takoj pozabim, da simpatija je bila vzpostavljena. Nekaj časa se realnosti držim, potem kmalu po ljubezni zahrepenim. Ista zgodba spet se ponovi, a moja pamet k ponovni lekciji teži. Saj zavedam se, da delam ite napake, a kaj, ko tako lepo je leteti nad oblake. Nad oblaki vse se lepše zdi, nič ne povzroča ti skrbi. Še najmanjše stvari pomen dobijo, težae se v pepel spremenijo. Zdi se ti, da nihče se ne briga zate, živiš v svojem svetu brez zagate. Vse smehljajoče rožnato postane in vse potke in poti so z roščami postlane. Čez nekaj časa se srček ohlad, vsaka stvar podobo resnice nazaj dobi. Saj lepo je živeti v zraku, a tudi na tleh je lepo, če le nisi ves čas v mraku.