murva

Mantis, kapo dol! res. Ful stvari si zadela. Hah, moja mati - sem živela samo z njo, oče pa je prihajal občasno (kadar sta se kregala, je bilo hudo, kadar pa se nista, pa boljše, čeprav ga je evdnos ekirala - in ga še ). Moja mati ima name (je imela) močan vpliv, je ful zaščitniška, posedovalna, avtoritativna oseba - še zdaj. Samo, ker že te 3 leta ne živim več z njo, se je to malce umirilo - čeprav mi še vedno očita nekatere stvari in se kar ne more izkopat iz zamer (ona je 19. 3. 1947, Murska Sobota, ure ne poznam). Bile pa sva si izredno bluzu, si vse povedale, potem pa ona enih stvari ni mogla razumet/sprejet in zdaj imava zelo malo stikov, pa vedno mi neke "nauke" tala. Visoka pričakovanja ima do mene. Če ji kaj ni prav, naredi "surlo" kot kak užaljen otrok. Njenega odnosa do mene (zdaj, v mojih odraslih letih) ji ne morem odpustit oz. vsaj za tisto pikico komunikacije, ki jo imava, želim en spoštljiv odnos - recimo, da se je zdaj končno male na dobro spremenilo, čeprav je še zdaleč od dobrega. Z mojim misliva zelo resno (čez čas otroci pa to ). Oba sva se veliiiko spremenila v tem času, ne moreš verjet. Res je, da mava bolj garaško zvezo, ampak se splača. In on isto vlaga kot jaz. Ne veš, kako si me razveselila s tem zadnjim odgovorom. Sem bila ob prejšnjem kar malo potrta. In tudi to je res, da se včasih vprašam, ali je to to (sploh, ker morava oba res delat na zvezi), potem pa si po drugi strani rečem, what the heck, saj nič v življenju ni garantirano. On je pa na momente kar depresiven (ampak ne bolezensko), pa tudi to prebrodiva. Še enkrat ti hvala za vse - če pa še kak komentar napišeš, bpm pa tudi vesela.

Napaka - DVOJČKA mam v ascendentu. Drugače si kar zadel - ta moj moški je trmast do amena, jaz sem pa tudi, zato včasih težko "prideva skupaj" glede kakšnih stvari - ampak to rešujeva preko pogovorov (sama tudi hodim na čustveno inteligmeco in tudi on ni povsem imun). No, nama ne. Že skoraj od začetka živiva skupaj, kar je 3 leta. Obema je to prva taka zares resna zveza (skupno življenje). Na samem začetku je bilo res bolj tako-tako, je trajalo, da je on odprl in me sprejel vase. Jaz pa sem bila takrat še čisto zatreskana in pripravljena na vse (v smislu Nic me ne bo odgnalo, ne jebem tvojih obrambnih mehanizmov) - zdaj ne bi bila vec, ampak se je tudi on precej spremenil. Ful se podpirava in se bodriva. Je pa včasih egoističen in se ne premakne za ped. To pač karakterne lastnosti, kaj čmo. Včasih porabim precej časa, da mu kako stvar predstavim (ne da ga prepričam), samo razložit tako, da jo bo tudi on razumel, je včasih težko. In pol sem tud sama precej hitro odzivajoča se, pa se spreva. Na zacetku jih je bilo neprimerno vec kot zdaj - velikokrat me je prizadel, jaz pa sem vztrajala in potem se je zgodilo tole Bingo! Saj sva se - zdaj bo ze skoraj leto tega - sem bila jaz tista, potem pa je on zacel delat premike na sebi v pozitivno smer in sva se pobotala. Je bilo pa res leto ohladitve - ampak zdaj je OK. Kdaj pa bo to? recimo, cez leto, dve? Drugace se pa oba zavedava, da mava bolj zakompliciran lajf, ampak se imaVA rada in zeliva gradit na najini zvezi. Me je zanimalo, odkod taki vzponi pa padci (no, saj zdaj jih je manj) - se bo treba oborozit. Drugace si pa znava izkazovat ljubezen in naklonjenost, tudi on, si podarjava kake malenkosti, ki nama kaj pomenijo, ali si napiseva pisemce - kar tako. Pa še nekaj: a ne gresta moj asc (dvojcek) in njegovo sonce (vodnar) in njegov asc (lev) in moje sonce (oven) vec kot dobro skupaj? Pa se to: Od kod vidis, kako grejo MOJI planeti na NJEGOVE - vsi ti tranziti pa to? Pa HVALA za izrcpen odgovor.

Lepo prosim, če kdo še na tole odgovori. Sem poslala en teden nazaj, pa nobenega odgovora.

Jaz Ljubljana, On Trbovlje p.s.: zakaj je kraj tako pomemben? sem mislila, da je dovolj, da se ve država. Slovenija je pa sploh majhna, ne tako kot npr. Nemčija ali ZDA.

Pozdravljeni! Meni je pa nekaj let nazaj ena "vedeževalka" (ki se ukvarja še z drugimi duhognimi stvarmi), povedala, da najina zveza ne bo šla, da sva si kot pes in mačka ipd. Ampak jaz, trma kakršna sem, sem vztrajala - čeprav je bilo na začetku hudo (pa še zdaj včasih škripne). Bi prosila še za vaše "videnje", ta zaresno. Jaz: 29. 3. 1980, 9:08 On: 15. 2. 1973, 22:00 Hvala!

Najprej hvala obema za tako prijazen sprejem. Saj to je tisto: tudi skozi bolečino rastemo. Najprej jo moramo sprejet, odžalovat, potem pa se že čutimo bolj močne. Marsikdo pa se "negativnih" čustev otepa, del sebe, ki ni "zadosten", zavrača, kot da je kužen, kot da ne bi smel biti tam - to pa je narobe. Vsi moramo doživeti določeno mero neugodja in se ne na vrat na nos borit, da se izkopljemo iz njega. Zdaj, ko se notranjega otroka in notranjega starša bolj zavedam, se lahko opazujem "ven iz kroga" - prav smešno, kot da smo sprogramirani, se tako značilno odzovemo na iste dražljaje (kot npr. v otroštvu). Razumevanje sebe (in svojih dejanj, odzivov) ne gre brez razumevanja enega in drugega (notranjega otroka&n.starša). Vesela sem, da sem od nekdaj vsrkavala vase knjige o psihologiji in notranji rasti - in da se te poti držim.

Pozdravljeni, Lunatiki! Moj prvi post na forumu. Sem v obdobju, ko se ukvarjam z notranjim otrokom - prva izkušnja oz. kar vse, povezane z njim, so mi privabile solze v oci - sploh, ko se spominjam dogodkov; ko se "vidim", kako se v tisini igram z lego kockami ... sama, tiha, zatopljena v svoji domisljiji; ko zacenjam dojemat stvari; odkrivat vzroke ... Ja, ukvarjanje z notranjim otrokom je osvobajujoce, ceprav prezeto z bolecino. Srkam vase informacije in jih predelujem. Se opazujem. Analiziram. Se negujem.