Aarwen

želim si... moja želja ni velika....ne zahteva tektonskih premikov kontinentov. ne bo povzročila ogromnih morskih valov...ni daljša, je pa globlja in čistejša kot Reka ži lljenja. sta samo dve besedici....in ta hip se je uresničila! namreč poiskal si me..

ljubezen...je ta trenutek edina misel, ki te nežno bega in igra na violino tvojega srca. melodijo večnosti.

uh, ...težko vprašanje: ali sta moški in ženska lahko SAMO prijatelja? morda se kdo ne strinja z mano....ampak po moje DA. TUDI V PRIMERU, ko med njima reflektira tista hudo nevarna obojestranska privlačnost. to je kot tempirana bomba. lahko poči, potem je zlahka konec prijateljstva. če ne poči oz. ji poka ne dovolita, ne ona ne on, da uide kontroli, je tako prijeteljstvo nekaj najboljšega! zakaj...zato, ker je začinjeno s priokusom tistega vznemirjenja, obarvano z vsemi barvami čustvene mavrice ...tistega "prijateljskega" hrepenenja......želje...obenem pa se oba zavedata, da je dar njunega prijateljstva bremzan in varovan z razumom. in zavedanjem, da ga lahko ogrozita. ALI PA NE. nekaj bolj intimnega ju lahko celo bolj zbliža. okrepi prijateljstvo. to je stvar nje in njega....kam si dovolita in do kod. predvsem pa ZAKAJ. če zgolj zaradi fizične privlačnosti, bo prijateljstvo preneslo težo intimne izkušnje. če pa je razlog bolj sentimentalne narave, se rodi iz takih prijateljstev najlepša LJUBEZEN. a ni lepšega..imam najboljšega Prijatelja. ja, med nama je obojestranska privlačnost, skoraj prezahtevna za RAZUM! PA vendar....oba veva, do kam smeva. oba pa tudi veva, do kam si želiva. ampak, želje so želje.

hojla princeske! kukica.....ha ha...sem se iz srca nasmejala tvojemu postu! ma fantastično!!! fuuuul posrečeno si napisala! aja.....hm hm hm....imava pa nekaj skupnega, če razumeš??? !!! joj, ha ha ...se mi kar smeji... ...je "tudi" "tisto" (no kaj se zdaj nekaj delam... ) ne vem če ne naj naj njabolj učinkovita terapija. saj res, tisto ful užitkarsko energijo, ki sem jo prej uporabila za praskanje....raje uporabim sedaj za kaj pikantnega...ha hahahaha....joj pobralo me bo od smeha!!! TERAPIJA PRINCESK. ...naj se imenuje! joj, joj...kaj sem vse povprek pisala...joj...to so valda tisti učinki princess-terapije!

me veseli, da imava podobno izkušnjo! veš kaj jaz naredim, ko se mi kdaj (hvalabogu zelo redko, moram potrkat) pojavi kakšna pikica- si luškano napisala ? takoj si naredim kopel.....se sproščam v kadi polne tople vode...natrosim nekaj cvetov vrtnice in cimeta v vodo..in si predstavljam, da sem princesa....tako se moja koža pomiri, in si tudi ona predstavlja, da je koža princese...pa si ne dovoli srbeti. joj, a sem mimo? važno , da pomaga.... lp

Aha, lepo! Na tvoje zdravje!

Ardent, a sem spet "skregana" ???? jaj jaj jaj....hja.

lepo pozdravljeni! tudi jaz sem imela nevrodermitis oz. atopični ekcem. ko sem kreme kot so elocom in advantan zmetala v koš, se je stanje zelo izboljšalo. to so grozno agresivna lokalna mazila, na podlagi antihistamina. imajo milijon stranskih učinkov, da ne govorim kako škodijo jetrom. ampak, ko koža tako neznosno srbi in skeli, nobenega ne zanima kaj si maže...samo da ne srbi. joj, to je grozno....res zelo grozno. BOLEZNI NE ZDRAVIJO, LE NAVIDEZNO IZBOLJŠAJO STANJEn ("blažijo" simptome). morda kdo ve o čem pišem....žal res ne pomagajo. ok, morda za trenutek pomirijo srbečico in zmanjšajo iritacijo ter vnetje kože, vendar nič dolgoročnega. bolezen je kronična. koža se "navadi" tudi na ta mazila in več ne pomagajo. ampak, meni je nekaj POMAGALO, sama sem si pomagala.... nekega dne mi je vse prišlo preko glave, bila sem jezna na svojo kožo...spraševala sem se, zakaj ravno meni in zakaj ravno zdaj...in zakaj tako...odločila sem se, da naredim nekaj drastičnega. kako sem se sama pozdravila....imela sem ZDRAVILNI POST. (zdravilni post po Rudolfu Breussu). 42 dni nisem jedla ničesar, le vodo in zelenjavne sokove. kožo sem si mazala le zvečer z nežno otroško kremo. moje telo in koža sta se očistila vseh strupov....moram pa poudariti, da sta se ekcem in srbečica v času posta; tam 15. dan, pojavila v najhujši obliki. tako se je moje telo čistilo...IN KONČNO očistilo. po postu je srbečica in vse kar z njo prihaja, izginilo. ostala je le suha koža, to je najmanj, saj se da s kvalitetnimi kremicami lepo negovati in se nič ne vidi, niti čuti.. počutim se kot nov človek! neurodermitis je grozno nadležna bolezen; simptom. VERJEMITE, ZA VSE OBSTAJA ZDRAVILO. iščite, iščimo skupaj. svetujmo si, pomagajmo si! vse naj!

... a me vara intuicija al pa se poslavljaš? no ne, prosim. latinski ali hiebiberarski, muškatni ali koperninski ali neandertalski jezik....SAJ NI POINT RAZUMETI! a sem grenak sladkor, če si upam povedat, da vaju razumem??? sšasoma bo spet sladko.

szia Ardent no ne zapustiti ta forum, ko te tako rada berem! učitelj-učenec..... vsak lahko v vsakem vidi učitelja. vsak je lahko učenec. "učna snov" življenja, izkušenj, prepričanj in predsodkov....itd...bla bla....je takšna, kot jo razume učenec, ne kakor jo "spredava" učitelj. malo premislimo malo o tem, ja? kaj pa mislite kdaj pride učitelj? ko je učenec pripravljen?

lepo pozdravljeni! dovolite....da se predstavim: sem Aarwen, sem karateistka. sem študentka medicine, sem samozavestna. sem naj naj. se počutim varno, ko se sprehajam po temnih ulicah...sem dosegla, kar sem želela, imam črn pas pri karateju... moj ego je lačen. RADA SE BAHAM. KO PREBEREM prejšnje besede- predstavitev, ki so nekako izvleček iz prejšnjih mojih postov, lažje berem z VAŠIMI očmi in vašim mnenjem, razumem kako ste me spoznali iz postov, ki sem jih napisala na temo Osebna rast skozi šport. res izpadem kot bahač zaslepljen s svojim "uspehom". razumem vas, da me ne razumete; ne skozi prej napisane besede. kot bi se spotaknila ob črnem pasu in mi je v ponos, da sem si ga pridobila. da je to vse kar šteje, črn pas. IMATE PRAV, TO NIMA PRAV NOBENE POVEZAVE Z OSEBNO RASTJO. prej z osebnim obtičanjem. sedaj pa spet dovolite, da se predstavim resnična JAZ. moja malenkost. ko sem kot osemletnica prvič oblekla kimono, mi je bil prevelik. bilo me je sram, da tako "visi" na meni. ni mi bil všeč...fanti v skupini so me zafrkavali, kako smešna sem v njem. naj grem raje barbike česat s prijateljicami..da to ni za punce. punce se ne znajo tepst in brcat. sta minili tisti dve urici, domov sem prišla objokana. več nisem želela iti tja v mrzlo telovadnico, ne med fante, ki so se zafrkavali na moj račun. nobeden ni hotel biti moj par, zato je preostal le trener, bil je moj "par". privilegij je bil, da sem bila gibčna. in evo, prišel je velik dan...končno sem tudi jaz lahko nekaj pokazala...(SAJ, NI NEKAJ NE VEM KAJ VELIKEGA, PA VENDAR TAKRAT JE ZAME BILO VELIKO...špago. punce lažje naredimo špago kot moški...to je jasno; zaradi kostne konstrukcije. ampak...kaj želim povedati, TO je BILO PRVIČ, da sem začutila pripadnost, srečo, da sem lahko tam. otroško in nedolžno, brezmadežno srečo in veselje.. prva sem naredila špago. jaz, ki sem bila vedno zadnja, ker sem bila pač edina deklica....to je bil moj trenutek. takrat sem vzljubila ta šport, takrat sem prvič začutila, da morda zmorem tudi jaz. minevala so leta....z leti se je kimono lepo prilegel ženskemu telesu in oblinam....bile so ščit in ponos, pa vendar kot znak za druge v skupini: bodi nežen, ker je ženska. moja osebnost se je začela "prilegat" edini pravi psihologiji tega čudovitega športa. velikokrat me je bilo strah....nemalokrat sem padla, se udarila...izgubila ravnotežje, se spotaknila.... psihično in fizično treščila ob dno. sem se vedno znova pobrala. in sem vztrajala....polagala izpite...posebej hodila na treninge samo za kate..posebej za borbe. nekega dne, ko sem položila zadnji izpit in zavezala črn pas, pa sem se razočarano vprašala: A TO JE BILO TO? samo to???? to je vse? spomnim se, kot če bi bilo včeraj...prišla sem domov, kimono vzela iz športne torbe....se spet odela vanj in vzela v roke pas. črn PAS. verjamete ali ne, počutila sem se zelo žalostno in prazno. čutila sem, da sem veliko več IZGUBILA kakor dobila. tistega trenutka sem se zavedla, da je ta pasek le ZAČETEK. vprašala sem se: sem zdaj ponosna? sem zdaj kaj več??? ODGOVORO JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE.....srce mi je šepnilo: več sem samo zato, ker to "izkušnjo" lahko dajem naprej. ker želim dat naprej.....želim rasti s tem športom, želim biti eno z njim. želim ga dajat naprej. SAJ JE TO PRAVI SMISEL A NI? KO NEKAJ DAJEMO NAPREJ; kaj pozitivnega in dobrega...se tega osvobajamo in tako rastemo....z roko v roki. ko komu nekaj daš, dobiš nazaj veliko več....čeprav nimaš več ničesar. sem prej nekje napisala, da imam skupino. da, 8 žensk in 9 moških. družimo se, učimo se, poslušamo se....ko se dobimo, se prvič osvobajamo vsega negativnega, kar se je v nas nabralo skozi dan. pretečemo pošteno razdaljo. učimo se kat, vedno samo eno kato. kdor jih pozna ve, da so podobne plesu...telo in duša zaplešeta v sinergiji in harmoniji. ne uporabljamo besede borba, le borec. "učimo" se samoobrambnih tehnik, ne napadov. učim jih, kako lep je ta šport....pokažem jim, kaj je meni dal. preko Njega sem se naučila potrpljenja...tudi tolerance. spoštovati nasprotnika. ceniti trenutke. gledati in reagirati s srcem. svoje telo imeti za svetišče, kjer biva duša...naučiti se biti del Celote...zavedati se, da JAZ nisem pomembna, če nisem del Vsega. zakaj zdaj tole razlagam....zato, ker resnično čutim, da je karate del mene. če sem nekje izpadla, kot da se baham in hvalim....ni bil moj namen. tudi to sem se naučila, če me kdo ne zastopi tako kot sem, bom prilagodila besedo...tako kot gib prilagodiš tehniki obrambe.....bistvo pa se ne spremeni: prazna roka. POLNA DUŠA, POPOLN RAZUM. popolnost pa ni popolna; zato ljubim ta šport.

čudovito napisano. imam skupo, ki jo treniram. zastonj. edina moja zahteva: disciplina in imeti rad ta šport. veš zEn, o mojem pasu ve malokdo. pononosna sem nanj, to je res, vendar se ne napihujem. pravim, zelo malo jih ve, da ga sploh imam. sicer pa pas je samo pas....kar sem dobila skozi ta šport, dobiva pravo vrednost šele, ko to lahko dajem naprej. ego. ne hvala.

....so ljudje, ki preprosto uživajo, ko se na račun drugih. v bistvu se iz sebe. upam, da so tako brihtni, da to kapirajo... :xx!: :xx!:

dovoli skromen nasvet...daš svojo nežno roko na srce in pozvoniš....odpre tvoja inspiracija. najlepše besede prihajajo spontano in iz srca...piši iz srca, PIŠI KOT TI!

zdaj sem pa ponosna nate, si prav lušno napisal tole. pa ne zato, ker bi se prepoznala v tvojih besedah. niti, ker se mi zdaj pleta kronica nad zlatorjavimi lasmi. preprosto zato, ker si napisal kot si. tako po porny-jevsko. nekje pa se prepoznam, delno. v RL...ne maram provokacij, jih niti ne iščem. sem bolj mirovnik, dobra duša...nikoli nikoli ne podcenjujem nobenega! zavedam pa se, pa naj se sliši narcisoidno ali nevemkako zloščeno, da sem unikat. se imam rada in se spoštujem. RAVNO TO ODSEVAM NA DRUGE. skozi prizmo samopodobe ocenjujemo druge. zato menim, oz. VEM, da je prav vsak...tudi TI in sleherna oseba na tem forumu, kjerkoli v kozmosu ali izven njega, unikatna stvaritev Božanskega. naj bo to klošar, naj bo to idiotski politik...nekdo, ki mi je povzročil bolečino..ali udaril na sredino moje biti....me popljuval...ali pač osrečil na kakšenkoli način: vsakogar SPOŠTUJEM IN CENIM. neglede na kaj! pod to se podpišem z vsem kar sem. seveda, humor je vedno dobrodošel. kdaj pa kdaj se celo sebi nasmejim. ampak, so meje....jaz sem nova na tem forumu. nekdo, ki me ne pozna, si seveda lahko dovoli, da se poheca na moj račun....celo všeč mi je. ko pa čutim, da se dela norca ali me podcenjuje pač odreagiram. tako kot se tistega trenutka počutim... ne pravim zase, da sem nekaj ohoho popularno fantastičnega dosegla, kar se tiče duhovnosti....sem pa veliko. če vas zanima kako....VERJELA IN ZAUPALA SEM. prvič vase.... TO PA VSAK ZMORE!!! ta forum mi ni pri srcu zaradi tem in zanimivih debat, postov, da mi zastane dah...poseben je zaradi VAS. zaradi vaših besed. ste kot čudovita družina. prosim, sprejmite me medse! xrosex Porny, človek človeku ne seže do kolen, seže mu do srca. z vsako besedo. če gleda, posluša in sliši s srcem. to pa zmore vsak.... sama se prištevam v kategorijo: "mi je mar "! TUDI TI SI TAK, ŠE BOLJŠI. ker si želiš. to je definicija uspeha. kolikokrat se ta krokodil tu obrača z smešnim gobcem, tolikokrat se npr. meni prikrade nasmeh na ustnice. a ni to lepo...je tvoja "stvaritev" !

hja.... kako bi se ti počutil mr. Zen, ko bi ti nekdo rekel, da si nekaj, za kar si delal in se trudil, se odpovedoval in dajal sebe...da si recimo zaveži za pas in kaži kot nekaj samoumevnega??? no viš, moje besede nimajo prav nobene veze s podcenjevanjem. verjameš ali ne, to sem prerasla. nikoli ne podcenjujem nobenega, samo kdaj vračam kaj dobim. tako kot ti in vsi. ...ko te berem jaz, se mi pa zdiš prav zanimiv. mutna ali ne, sem to kar sem.

mojster, ki postane učenec. da, tako je. res ok stavek...za ostalo pa.... moj mojster bi ti rekel: dvakrat premisli, preden reagiraš. jaz pa bi ti rekla: trikrat premisli, preden udariš s takšno... katate pomeni za karateista prazna roka, za laika, ki pametuje pa prazna glava!!!

LJUBEZEN je.... ......nežna pesem, ki jo sliši tvoje srce. .......strastna melodija, ki jo pleše tvoje telo. .......sladek greh, ki ne prosi odpuščanja. .......opojna dišava, ki te očara. .....pisan metuljček, ki se te dotakne......in oživi tvojo POMLAD. ...takšna naj bi bila ljubezen.

živeti polno...ne iskati bistvo...živeti BISTVO. xrosex

jej......nisem ravno fan zamujanja....zato tudi potrpežljivo pričakujem točnost od drugih. ok, enkrat dvakrat pride kaj vmes....desetič pa me že nervira! kar tudi povem, probam nežno..

so se meni tudi porajala takšna vprašanja, zakaj lnekateri judje sploh hodijo k mašam...zdi se, da eni hodijo zato, da pokažejo svoje nove čeveljčke in kostim. eni zato, ker gre žena/mož. eni zato, da se najedo svežega kruha čenč. :xx!: eni zato, ker jim je simpatičen duhovnik. drugi zato, ker se s p o d o b i. spet drugi zato, ker so navajeni hodit. tretji zato, ker je maša del njihove tradicionalne nedelje....itd. itn.... priznam, jaz verjamem oz. VEM, kaj je zame vera, kdo je moj BOG. z isto močjo sprejemam in spoštujem vse vere in vsa prepričanja tega sveta. še bolj pa priznam, da že dolgo nisem bila pri maši. ne čutim potrebe razlagati zakaj, vendar je razlog takšen: maše v slovenskih cerkvicah me žalostijo. zelo...to je kot žalostna ceremonija s kao veselo vsebino. tisto, kar naj bi bilo veselo, se sliši in vidi grozno melanholično in ovito v željo, naj se čim prej konča...pač, iskreno je dolgčas....blazen dolgšas poslušat.....nezmožnost slišat. še manj dojet, kaj možakar v dolgi dolgi krilatini jodla...tako monotono in takooooo enolično.. TO ME MOTI!!!! ZAKAJ NISO PRI NAS MAŠE BOLJ VESELE? zakaj morajo starši otroke podkupovat z nečim, da sploh preživijo tisto urico v cerkvi? zakaj ni bolj veselo???? a ni vera oz. zaupanje, upanje nekaj pozitivnega..??? NEKAJ VESELEGA! nekaj za slavit, uživat, se iz srca veselit! feštat ali kaj takega! a žal ta "reforma" ne bo doživela dobrodošlice...zatorej, si vsaj kdo odpočije misli med mašo... v naši cerkvici, ki je mimogrede zelo lepa...zid za oltarjem krasi čudovita poslikava zaveznice naše vasi, ki drži v roki lobanjo. ko sem hodila še v srednjo, sem si ponavljala anatomijo lobanje... itak kaj poučnega ven potegnila...haj jaj... lp

jaz pa ravno sedaj čutim neko hudo zanimivo energijo.....ne znam si je razložit, mi je pa všeč.... kot če se je moja in še od nekoga pomešala v nek mix.....tako čuden mix. a mi je hudo všeč... a kdo ve kaj bi to lahko bilo???

....he he....kaj mi pa bo tvoj ferdinand? ko imam liziko z okusom čokolade, nisi konkurenca!

tooooooooo! ko sem še trenirala karate, sem ga le iz enega edinega razloga: spiritualne inspiracije. čeprav sem prišla do črnega pasu, se nisem udeleževala tekmovanj. tako je bila prva, edina in največja zmaga ta, da sem premagala svoj ego. čeprav eni ne verjamejo, da lahko tudi s pomočjo borilne veščine duhovno zrasteš, lahko...pa še kako. se ponavljam, lahko treniraš v duhu kompeticije al pa v duhu spiritualne inspiracije. jaz sem po slednji. ta prva varianta je tudi zelo ok, pač tvoja izbira!