točno pred enim letom sem hodil po zamrznjeni Ljubljani in nestrpno čakal na prvo srečanje s teboj. na nek način sem bil nestrpen, ker sem že hotel spoznati to čudo, po drugi strani sem se te pa kar malo bau in bi te najraj pometu pod preprogo, ker sem vedu da se bo tuki sproščala energija atomskih razsežnosti in včasih imamo vseen raje bljižnice. in še ko sva se pogovarjava po telefonu, da bi se zmenla za točen kraj srečanja, si imela vzvišen in aroganten odnos, ki bi me že v tistem trenutku odbil, če to ne bi bla ravno ti. pa sem vseeno šel, pa sem biu kar mal jezen sam pri seb, ker sem že mogu črtat in brisat svoja načela... že prvi dan. no, potem le prideš in se vsedem v avto in imaš v njem 300 stopinj, da je men prou vroče že zato, ker si ti tako blizu zraven mene, skušam se rešit z odpiranjem okna, ves obupan tiščim ven svojo dlan, da se vsaj malo shladim, ti se mi smejiš z bleščečim aparatom v zobeh in mi z zapiranjem okna nehote a neusmiljeno pripreš roko. že prvi dan se je pokazala simbolična funkcija najinega odnosa. nama se to seveda zdi zabavno in se smejiva in zezava, itak gre samo za en drink, a ne. no, pa ni šlo x!x šlo je za dva drinka in poljub, ki naju je na mestu pribiu. vsega ostalega se v bistvu sploh ne spomnem. vem, da se je svet zavrteu, da bi lahko zate gore premiku in da preostanek večera nisem biu čisto pri pravi. vse ostalo se je odvilo po nujnih zakonih kot švicarska ura. vem pa tudi, da sem v tem kratken in hkrati dolgem letu veliko spoznal, odkrila si mi, meni do sedaj povsem drugo plat življenja, in zato se ti tukaj zahvaljujem (aktivna ). le kaj drugega bi lahko bila resničnost, če ne univerzalni zakon ljubezni. zato javno razglašam . . . da te ljubim