nimbus

zdej... lahka greš pred kletko pa mižiš... to je ena varianta... lahk pa leve tut spustimo in te požrejo... to je pa druga ok... šalo na stran... sam mislim, da živali ne morejo biti srečne/nesrečne... to je stvar intelekta, ki ga ne premorejo... delajo po strojni kodi "izogibaj se bolečine" in "povečuj udobje"... a s tem pravim, da nimajo duše Opaaa... tega pa nisem reku Kako gre zdaj to vkup...

ne, ne... to prav teb @ porny: Alll Riiiiiight ena cvetka za danes... Otroci univerzitetnih profesorjev slišijo povprečno 2.150 besed na uro, otroci delavno aktivne populacije 1.250; otroci staršev na socialni podpori pa le 620. Vir: Economist Sam bi dodal še... otroci svetnikov so pa nemi Vijjuuuu

a pol nisi šla sam vreme je ja ta pravo... sej če mal pada ni to taka panika... sam mal grehe spere zadnje cajte spim ko dete... če ne dobim svojih osem ur se začnem kar dret

Kaka scena... grem nardit en u izi trening... pa nisem vedu čist točn kam bi šu... pa si rečem ajd gremo za Savo... pa priletim, na savski most in mi nasproti maha kolesar... itak grem k njemu, ga nahitro premerim, ugotovim, da ima profesionalno cestno opremo, možgani ga hočejo nekam predalčkam a ne gre in ne gre... neki ne štima... ga ogovorim po naše "kuga j zdej mat kur*a, kam grš?" pa neki opleta z rokam okol tistih zadnjih žepou in izdahne nekaj, kar bi znal kej italijanskega bit. Pa ga po anglešk takoj nagovorim, če je italijan, pa pravi da je španec in da ne zna veliko angleško... ok, si mislim in čakam, da vidim kaj hoče od mene in potegne ven iz žepa zetelc na katerem piše Prebold... luba marija ... kako ti naj zdej to razložim... ene petintrideset intersekšnu pa še anglešk ne zna... no, ker vem kakšna jeba je, si mislim, ajd, gremo... te bom pa jaz k ženi prpelu, da ne bo bla sitna zdej ceu dopust No, in greva... pogovarjava se bolj tko, da mu dajem a, b, c, d variante on pa z "yes/no" pol zbira... prehvali slovenceljne in našo prelepo deželico in mi izda da je biu svoje cajte profesionalni kolesar Pred leti je fural za KELME Vprašam Tour? Se nasmeji... pa prav Vuelta Espanja in Giro (Ampak na Trojane sem ga pa špricnu ) U glavnem na hit mi je povedal, da mam zic čist preveč gor in da bi znou na dolgih furah krče met (itak... ), na koncu se mu je pa kar smejalo, ko sem ga pripelou na pravo mesto in se mi je ves srečen zahvaljevou... ma ni tu kej... kolkrat sem biu sam u taki situacij, da bi najraj jokat začeu ... pa vedno pridejo pravi ljudje na pravo mesto tko, da ni panike... you're welcome

(zdej bi Platon zaključil dialog na primer s...) P: Torej smo ugotovili, da je naša naloga, da postanemo močni in tako pomagamo šibkim. x: Prav to smo ugotovili... (vsaki ugotovitvi pa sledi novo vprašanje) P: Kako pa je s tem? X: S čim? P: A se šibki zavedajo svoje šibkosti ali jo v svoji šibkosti zamenjujejo za krepost?

Se strinjam... sam vprašanje, če imava obadva enako razlago šibkega in močnega... en plastičen primer... nekoga, ki je recimo bogat (hiša, vikend, koča, bazen, tenis, jahta itd, bla, bla, bla) lahko opišeš kot močnega v nekaterih pogledih... recimo finančnem, ugledu itd, bla, bla, bla... lahko pa, sicer seveda ni nujno, da je to samo rezultat njegove neskončne lakomnosti in ga lahko opišeš kot šibkega, ker nima v oblasti svojih nagonov in čustev... tko relativno je to... E=mc^2

ja... sem si globoko pogledal v dušo, ha tule javljam, ker mam še dvajset strani... odnosno... neznosna lahkost bivanja me je kar parkrat spravla v smeh... priporočam ... gre se pa za to... mnogokrat zasledim kako nekdo argumentira, da če nimaš rad živali, potem nimaš rad ljudi. Ok, če sam sebe nimaš rad potem bi lahko že nekako z idom, pa egom, pa alter-super-truper osebnostjo nekako zintegriral rešitev, ampak od kje ideja o žvaleh... no, in v tej knjigi najdem odgovor... "Resnična človekova dobrota se lahko v vsej nedolžni goloti in neprisiljeni svobodi razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči. Edino pravo nravstveno preizkušnjo, zares temeljno (ki se godi tako globoko v nas, da se izmika našemu pogledu), prestaja človeštvo v odnosu do bitij, ki so mu izročena na milost in nemilost: v odnosu do živali. Tu pa je človek doživel temeljit polom, tako temeljit, da iz njega izvirajo vsi ostali." Ma čist "ajnfoh"... ni tuki nobene metafizike... mater, ampak se mi zdi, da je to res... ker ko delamo z ljudmi nikoli ne vemo v koliki meri so ti odnosi posledica naših čustev, dobrotljivosti, zlobe, koristnosti, koliko so pogojeni z razmerjem sil, ki vlada med posamezniki. Žival nam je pa dana na milost in nemilost... Ok... pustimo ob strani zdolgočasene primadone, ki puščajo bogastva za majhne plačke svojih ljublenčkov... tisto je vseeno daj-dam situacija

Jah... škoda k nisi ženska...

to sem pa že tolkrat prebral... pa je še vedno ne štekam... najtežje čtivo... bemo boga, dej mi raj heideggra pa kanta... vsaj kej štekam... in na koncu je zajček dobil svoj zvonček :sleeping: ihaaaaa.... gremo spat... bumpf

Evo... dobu slike... mal geografije Panorama Triglav... pa kr en, k je mim pršu... pa se mi je nastavu... pizda... Kje ste cankarjanci, slovencenlji in vsi ostali dobrotniki... a sam lidlove reklame še drgnete

Evo... danes imamo literarni večer... sem tole zdaje pretipkal... pa sej ne bi... ampak ker znam slepo in nemo... ok, pa naj vam bo... lahko komentirate, lahko postnete svojo najljubšo kratko zgodbico, mogoče celo svoje pisarije, lahko pa celo mižite in si mislite svoje... skratka tole je spacal skupaj Cankar in mi je poleg zaključka Londonove knjige o Martinu Ednu v ožjem izboru petminutnega branja za krepčilo volje in duha Ob Zori Naši koraki so odmevali po tlaku. Mesto je spalo tisto zadnje, smrti podobno spanje pred jutrom. Noč je bila čudovita; vse široko nebo se je svetilo v posebni svetlobi, kakršne nisem videl še nikoli. Ta srebrna sinja, sanjava svetloba je lila na zemljo v mrzlih žarkih ter je izbrisala vse konture. Poslopja so stala naokoli kakor nerazločni sivi kolosi in cesto so prepregale široke sence. Lahko nam je bilo in sladko, samo na dnu srca je trepetala bojazen, da bi te ure ne minile prehitro, da bi ne prišlo nenadoma kaj surovega, okrutnega ter odgrnilo z umazano roko to srebrno sinje, sanjavo zagrinjalo, ki je zakrivalo našim očem vsakdanjost življenja. Ob oglu so se zableščala okna kavarne. V ozadju, za okroglo mizico je sedel plešast starec v elegantni, toda posvaljkani in zamazani obleki. Poznalo se mu je, da je preživel veselo noč; njegova lica so bila udrta in siva. Natakar je slonel ob biljardu in dremal. Sedli smo za mizo. Iz naši duš je izginilo v tistih urah vse, kar je v človeku trdega, brezobzirnega, vsakdanjega; izlila se je vanje mehka miloba. Tista čustva, ki spe ob belem dnevu globoko v srcu, neopažena in nepoznana, so se vzdramila in osvojila vse bitje. Tiste misli, ki jih človek v vsakdanjem pocestnem življenju sramežljivo zatajuje ter si jih upa izgovoriti komaj v sanjah in z jecljajočim jezikom, so dobile jasnega izraza. Čutili smo, da so edino upravičena čustva in edino razumljive misli. Natakar je prinesel kup časopisov. Brati se nam ni hotelo, ali slučajno sem odprl znano moderno revijo. Ugledal sem na prvi strani ime Maeterlinckovo. Niti besedice nisem prebral, toda ob samem imenu Maeterlinckovem je vztrepetalo moje srce. Spoznal sem v tisti uri in spoznali smo vsi, kje je življenje in kje je resnica. Vse bitje naše se je raztopilo v tisočero nians, vsaka niansa resnica zase in življenje zase in vendar del celokupnosti. Govorili smo skoro šepetaje, v izbranih izrazih, obzirno in plašno. Spoznali smo bili sebe, s čudovito lahkoto smo bili odkrili skrivnost življenja, toda čutili smo , da je to spoznanje sezidano v zraku iz sončnih žarkov, sezidano morda za trenutek, za minuto. Strah je rasel v naših srcih, kajti vedeli smo na tihem, da se bliža koncu tisti trenutek, tista minuta. Nihče ni zinil besede o tej bojazni, ali gledala je vsem iz oči. Prepričani smo bili, da je naše spoznanje resnica, ali da ta resnica nima niti toliko odporne moči, da bi se ubranila prvi sapici zlagane vsakdanjosti. Trudili smo se, da bi podaljšali to lepo minuto, in hlastno in naglo smo pili radost spoznanja v prepolnih požirkih. Natakar nam je prinesel v drugič črne kave. Sedeli smo, komolce uprte ob mizo; nihče se ni predrznil da bi pogledal na uro. Razgovarjali smo se v popolnem soglasju; beseda je samo spolnjevala besedo, ni ji odgovarjala. Obsodili smo tako imenovano življenje, ki je samo slučajna, surova in nevredna posoda resničnega življenja. Resnično življenje je umetnost, in umetnost je niansa. Vsakdanjost s svojimi kričečimi, zlaganimi barvami ne trpi nians in ubija umetnost. Človek se pokori njeni nasilnosti ter ji daruje devetindevetdeset odstotkov svojih dni. Čas, ki mu je odmerjen, zapravlja v zunanjostih in lažeh. Le v srečnih trenutkih, v božjih urah, se odpre nenadno kelih njegove duše, zatrepečejo strune njegovega pravega bitja. Vzdramijo se najfinejša, najbolj niansirana, komaj še čutna čustva. Oči njegove pogledajo široko in radostno, zakaj ugledale so resnico. Le redki so, ki so bili rojeni v taki božji uri. In njihove oči so zmerom odprte in odprte so njihove duše in njih strune pojo neprestano. Vsakdanjost jih sovraži in brutalno življenje jih preganja. Ali oni hodijo svojo pot z lahko nogo in veselim licem. Pripovedujejo o svoji sreči in o resnici, ki jo gledajo v svojim sreči, in o sreči svojega spoznanja. Življenje posluša besede, ki jih jeclja samo komaj v sanjah, ki jih govori samo časih opolnoči in samo polzavedno, in življenje se razžaljeno upira ter ubija ljudi, ki so bili rojeni v božji uri, in dela njihova, rojena v božji uri… Posegel sem nehote po dnevniku, ki je ležal na bližnji mizi, in obšel me je neizmeren gnus. Dotaknil sem se bil tistega umazanega, vsakdanjega življenja. V tem trenutku sem spoznal, da ugaša srečna minuta, in spreletel me je strah. Spomnil sem se sentimentalne noči tam zunaj, srebrno sinje mesečine, širokih senc na cesti… Vstali smo ter se odpravili, da bi uživali zunaj na samotni cesti srečo čudovite noči. Pihal je veter in nizko drevje, ki je stalo sredi prostranega trga, je šepetalo ter se nalahko zibalo. Svetloba je bila izginila z neba; siva, mokra megla je legla od vzhoda do zahoda. Ljudi je bilo malo na cesti; tu pa tam se je prikazala sključena postava ter se izgubila v stransko ulico. Šumelo je vse naokoli – nejasen šum, ki je prihajal bogve odkod… Spala je velika žival; ali že je pričela odpirati motne oči, kriviti hrbet in vstajati. Zaškripala so vrata tu pa tam, prikazal se je zaspan človek v spalni suknji, zazehal je, ozrl se naokoli ter se vrnil v hišo z lenimi koraki. Od daleč se je oglasilo drdranje voz. Nenadno je nekdo v bližini zaklical neko ime. Ta kričeči, surovi glas me je ranil, kakor da bi me kdo udaril s pestjo po glavi. Solze so mi stopile v oči in začutil sem se nneizmerno nesrečnega… Tako je prihajala vsakdanjost s svojo brezobzirnostjo, s svojo umazanostjo, in božja ura spoznanja je minila, kakor da bi se ne bila porodila nikoli… Stali smo na cesti, strah in žalost v očeh. Takrat je prišla mimo dolga vrsta mož, v umazanih, obnošenih oblekah. Obrazi koščeni, temni in samozavestni, roke težke in žuljave. Kakor se je poznalo na predpasnikih in bluzah, oškropljenih od apna, so bili zidarji, ki so šli na delo. Stopali so mimo nas molče, s krepkimi, trdnimi koraki. Nihče izmed njih se ni zmenil za nas; le sključen, bradat starec z zgrbljenim, usnjatim obrazom se je ozrl z neskončno zaničljivim pogledom, pljunil je v stran ter šel po svoji poti za drugimi… Nismo imeli toliko poguma, da bi se spogledali in da bi si segli v roke ob slovesu. Sram nas je bilo in čutili smo se neizmerno osmešene. Ivan Cankar

Bom danes nabiu eno kratko Cankarjevo zgodbico v MISC... je orgazmatronična ... kar se estetike in stilistike tiče... problem je v tem, da je biu cankar globok jeben mislec... oz. pardon... to ni problem... problem je, da so nas v imenu slovenske narodne zavednosti filal z njim, ko smo hotli sam babe za rit šlatat pa se ga zadevat... za vsako določeno stvar mora biti človek dovolj zrel, da zadevo dojame... kako naj štirinajst letni mulc, ki vsak dan zabije šest ur za čarunalniškimi igrcami, ostalo pa s kokicam in cocacolo v rok razume Fanckin jeben tek za (vozom) življenjem in begom iz vukojebine, ha zato sem se odloču, da sem šele zdaj zreu za določeno branje... no, trenutno berem svojo najljubšo pravljico... "Zajčkov zvonček"... x:Dx

ma... ne vem stane.... mam čist drugačne empirične podatke... so tko vroče, da se lahk "ornk" spečeš sej veš... "Zum Risiken und Nebenwirkungen fragen sie bla bla bla... "

Pravijo, da se vesolje širi... sam pa vsak dan težje najdem parkplac

Po mojem ti bo ratal.... Vsaj padal ne bo

Uf.. včeraj biu na rojstnem dnevu... pa ankar hovort... spiu alkohola za celoletno povprečje... ampak trezen ko maček... pirček za pirčkom... na izi Sicer naj bi bla zadeva mal bolj fina, so se dolgi glaži z rdečim in s prstki objemal in pete lomile, sam po dobrem treningu ga ni čez dober pir... mešat pa tut ne gre a ne No, ampak je blo tko... devet parov in jst ... je blo KRALJEVSKO ... tist tuhtam, ko si v paru deluješ kot dvojica in mi jih je blo fajn opazvat kako se mladi prezentirajo... pa dobre bejbe, pa dolge noge, pa blont lasje, pa modre oči ... in men je blo tolk, tolk, tolk fajn, da sem enemu žensko tko zanimiral, da je pol kr pr men bla pol mi je blo pa kar mal nerod... pejt k svojmu tipi bemo boga U glavnem fajn smo se mel... kot samski je super-truper hodit po zabavah... za samca so pa najboljše zabave s pari... zezaš se na dolgo in široko in ni nobene nevarnosti, da bi se zjutraj v objemu zbudil :lol: Sej KFU... tist že gre... ampak če skupi zaspiš pol si pa pečen... No... zdejel je pa krono na TDF... pol grem pa še sam... da spravm tistih pšestnajst pirou vun

ja... najprej mi je vročina mapžgane skisala... pol pa mene sprašujejš... men je čist kristalno jasno, da se je cerkev organizirala postopoma, vzporedno z željo po oblasti... in tega ni nikjer v biliji... kaj zej ma... ti posodim njegovo zbirko, če hočeš anyway... kisa se

Dobro študijsko smer maš pol... Mah... fajn je vedit kaj dogaja, da te razni štuhetci pa bluhetci ne zmedejo... ker, ko se grejo oni davkarijo pa ekonomijo mi grejo konice pokonc... bil sem pa neznansko začuden, da v bibliji ni nobenih teh stvari, ki vsaj vizuelno prikazujejo katoliško cerkev... birme, pa vsa ta ceremonija, butare, butarce in ostala kramarija Vidim, da morm mal Cankarji ugled dvignit...

Sem ji pravkar vzel nedolžnost Se fajn bere ker se poglavja na hitro menjajo... in ni dolgovezno Večno vračanje enakega... ne predstavljam si človeka, ki bi lahko odgovoril na večno vračanje z DA... gre se za to, ali lahko rečete, da vse odločitve, ki ste jih sprejeli v življenu lahko še enkrat in enkrat in še in še doživite, se pravilno odločite vse tja asimptotično v neskončnost Grozno... ni merila za preverjanje hipotez pri odločevanju... edino merilo je nagubano čelo pri 90tih na smrtni postelji oz. začudeni HA ... A ŽE v očeh preden te zgazi avto ali kaj temu podobnega... tako je smisel življenja, da se nanj požvižgamo in to asimptotično žvižgajoč proti neskončnosti Če bi se še enkrat rodil bi se pri vsaki odločitvi diametralno nasprotno odločil x!x Zakaj Just for the Hell of it

v bistvu sem hotel tole postat http://www.philosophytalk.org/pastShows/Su...dingList07.html ne zgodi se pogosto, da je slovenska literatura v tujini čislana... no, mogoče celo bolj kot doma... zanima me pa, če je že kdo prebral Kunderovo Neznosno lahkotnost bivanja

BIBLIJA Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog... Pol berem naprej, nekje vmes se začnem dolgočasit in v upanju na instant odrešitev preskočim na Razodetje Štekam a ma nič... štirje svečniki, ogenj, angeli, kose, selekcija in pol kar naenkrat dekret, da ne semem odvzemat in/ali dodajat česarkoli.... aammmmmm Verjetno da če bi vse tiste zgodbice vmes prebral bi pol to šteku, ha

Evo, da še sam strnem vtise tukile... Včeraj bil po dolgih, dolgih, dolgih letih spet v julijcih in je blo kraljevsko. Napadel sem Kraljico Škrlatico... ma, gor grem že sam zarad njenega lepega imena in potem ugotovim, da je res čist škrlatna Skratka, ni biu izlet v smislu sendvič vsake petnajst minut ampak bolj aktivno... v knjigi piše 6 h v eno smer... no, midva sva mela 7 h gor-dol Fajna proga, mal za plezat, mal bolj odročna tako, da mora človek kar kondicijo met... in kraljevska kugla je sekala na polno Na vrhu pa panorama julijcev... slike dobim naslednji teden pa bom kakšno postal, da se mal zaslinte... ampak tkole tuhtam, tole je blo na 2740m (vrh) pa se človek v hribih nekako srečuje sam s sabo in mu kapajo različne ideje u glavo... mater kako človek prežvi npr. Tibet, ko je cel plato okol 5000m... ker, če se ti ta ne sfuzla pol si dober for life Sva se pa zaj***la glede vode... vzamem tri bidone s sabi pa ni blo dost... pridema v vrata čist na rezervi, zdehidrirana ko etiopska kmeta, se vsedema za mizo in enoglaslo zatuliva PIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIRRRRRRRR Majke mi, pa je bla ona mladoletna kelnarca tako neizkušena, da je šla še za sosedno mizo spraševat kaj bojo jedl... in potem ono dolgo nabijanje prsranih ljudi k ne vejo a bojo pol krompirčka pa pol onga druzga sranja, pa on bi raj tisto izpustil pa dodal tole (kao so šli u hribe... z avto do koče in potem požrtija ) midva mela pa cagre na rdečem in prav tist... no, frend se je neki bunu sam sem pa že v hribih, ko sem vidu da bo na knap, izključil potrebo po pijači in zaprl usta, da mi ne bi še slina izparela x:Dx No, tisti pir je biu itak na eks in lepo je bilo ugotoviti, da se spet nahajava v nekako normalnem stanju... hribi so carski. v bistvu tuhtam pa kaj je tam gor in ugotovim... prvič... samo okolje simulira mir, gotovost, globino, večnost in drugič... tam gor ne najdete testosteronskih pozerjev (t.j. mentaliteta ljudi). bis spaeter P.S. aja, da ne bo čist mim rdeče niti... nič FUK-al... počutje: KRALJEVSKO x:Dx

Nimaš se kaj opravičevat, ker imamo hvala bogu svobodo izražanja misli itd., bla, bla, bla... tudi karkoli si misliš o meni ne bo vrglo sveta s tečajev in z oblaki preprilo neba... meni to zadostuje Neki si nataknjena... kaj ti čem razlagat... sej sama veš, da bluziš Aja... šla je pa zarad tega, ker nisem prenesu lepotne pike na levi ritnic Zraven sem peu pa PLEASE DON'T GO... DON'T GOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO AWAY

ahahaha... da bi te kera moja bivša slišala... sem meu zdele napisan en artikel, pa sem ga še enkrat prebral in me je prešinlo, da v bistvu ne bi blo razumljivo... pa sem si iz nečimrnosti vzel pravico in ga zbrisal ker je po današnjih libertarnih smernicah vsak odvisen za svojo srečo si pač ne smem domišljati o absolutnosti svojega prava... ker je dobro/slabo, pravilno/nepravilno vedno le miselni proces in nima z dobrim/slabim itd. prav nič skupnega imava prav/narobe prav oba... in ker nisem erotofob s tem kršiva osnovno pravilo neprotislovnosti in jadrava po robu črne luknje metafizike, kjer pa je občudovanje ženskega telesa že zaradi ekstremnih (meta)fizikalnih pogojev praktično nemogoče. S tem je dokazana relativnost človeških sodb. Kakšen Descartes al pa Spinoza bi zaključil v tem stilu... Ker ne nameravam izpodbijati splošno sprejetih norm in resnic in v končnosti svoje osebe sprejemam tudi relativnost svojega mnenja in spoznanja, se na tem mestu eksplicitno odpovedujem vsaki trditvi, ki bi lahko na kakršenkoli način prizadela obča, posvetna in verska čustva ljudi. Zum Riziken und Nebenwirkungen fragen Sie... bla, bla, bla Ja, včasih si zarad svojega mnenja pristal na grmadi... :xx!:

evo... pribrcu domov... sem se mislu it sam mal pokazat... jok, fige mige... dila pela... ma ja... kaj jaz te to vem... sam blazince se res prilegajo telesu tko, da ti dres čist u ritko zles x:Dx Sem se spomnu enga vica zdele... ko vozjo Giro ima vodilni v skupnem roza majco, ker je glavni sponzor časopis Gazzeta (al pa dva t-ja) katerega background je roza (ko pri nas finance nagravžna oker)... no, in po reče Mujo Hasoti... lega tile kolesarji so pa res ene same pederčine Pa hasoti ni blo nč jasn pa mu pol razlož... ja dej mi puvej kaku je drgač možn da se dveto tipov s pobritmi tacami gon za roza majco... x:Dx uhuhuhuhuhu.... hahaha... a sem te, ha sej drugače nisem tolk jezikav Ka je ta FUK pri meni v podzavesti nekje že čisto prebleden, v nevemkaterem predalu že... čisto na koncu hodnika... nekje... pa ne FUK... njegov fragment Ma ljudi meni je fino s fukom al pa brez...