nimbus

vem kaj hočeš povedat in seveda ti dam prav. no, jaz ti pa hočem povedat, da se ravno v teh vsakdanjih banalnostih skriva nek globlji pomen, na nek način tudi naše pravo bistvo, ki ga pri površni obravnavi enostavno spregledamo. seveda se poistovetimo s telesom, to ni še nič, ljudje se poistovetijo s hišo, pravijo moja hiša, moja zemlja, moj avto, moje felge. vse to sprejemamo ravnodušno in samo po sebi razumljivo. in vendar kaže na stanje našega duha. kompletna potopljenost v ego. mene je pustila, jaz sem nesrečen, meni je figo pokazu, jaz sem zgubil službo itd. duh pa meditira zadaj in sem mu j*be. v bistvu čaka, da pridemo k seb in se začnemo spet poslušat. da postanemo spet operativni in lahko nekaj naredimo.

no, bom dau pa jaz trapasto vprašanje. če je potemtakem duh abstrakten in od nas preveč oddaljen, da ga ne boli, kdo pa potem prebiva v pisarni, če že ne duh ego človek prihaja v svet z besedami. in namesto, da bi z njimi in preko njih prišel nazaj k sebi, na tem svetu, svetu pojmov, abstrakcij in univerzalizacij, svetu pisarn, delovnih knjižic in družbenih pravil, ostaja. njegovo temeljno občutje tega sveta je tesnoba.

saj ne živiš v pisarni, tam prebivaš. človek živi v duhu. Piše... v začetku je bila beseda in beseda je bila pri bogu in beseda je bila bog. ta je bila v začetku pri bogu. vse je po njej nastalo in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo. v njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem. in luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. janezov evangelij heidegger pa pravi, da je beseda v bistvu način bivanja biti (tubiti) in zato ni njen original, temveč samo korelat. s tem ko govorimo iščemo sami sebe, vendar posredno preko govorice in ne direktno, kao, grem mal k seb na obisk. in se tu strinjam. zato je vse govorjenje, ki ne pripelje do spoznavanja samega sebe, nakladanje tja v tri krasne. kdo s kom hod, kolk frocev majo itd. to je v bistvu 99 posto s čim se ljudje bavimo.

z besedami prihajamo v svet, . . . in preko njega nazaj k sebi.

zakaj svet je in nič ni teh mam na zalog, tko, za celo pavlihovo pratko

ja, seveda ne moreš generalizirat na podlagi enega primerka. btw. v tazadnji mladini je intervju s žižkom. sem ga danes prebrau. levičarji nimamo alternative. pravi, da je propaganda desničarska po definicij in da če gre že za levičarsko propagando potem je to vedno ta levica, ki je v okviru desnice. kao, saj v bistvu nimamo prave levice... imamo samo levico, ki deluje v okviru kapitalistične in demokratične desnice. kao, propaganda/reklame... kupi naš pralni prašek in imel boš takole šrečno družinico.

kako že gre kao, da freudu nekomu pravi o svojih psihoanalitskih podvigih in da je imel pri tem slovencu probleme. al to v zapiske zapiše al kako. u glavnem. mi smo neanalizabilni.

punce... js vm puvem, da je vse ok. bo pršu nov, če gre za tipa, bo pršla nova, če gre za službo. vsebina me sploh ne zanima. so ljudje, ki lahko jamrajo še iz takšne drobcene stvari. ko bo padu dež se postavi nanj. z bosimi stopali stopi na vlažno travo, poglej proti nebu in zapri oči. čuti kako te obliva, kako mrzle dežne kaplje polzijo po tvoji topli gladki koži in kako se ti letna maj lepi na telo. opazuj kako se koža naježi v svoji navidezni obrambi mrazu in kako ti je vseeno ko si prežeta prav do kosti. evo, to je občutek sveta. ne pa delovne knižce, položnice, rojstni listi, poročni listi, zemljiška knjiga, bla, bla, bla.... vse to so jajca. mi smo tu, se čutimo in čutimo svet. nekoč bomo umrli, telo bo propadlo in nas več ne bo. period.

ja, če je biu pa bikec je imeu pa res velik dela z mesenim premagovanjem. tipam je težko govori o čustvih. nismo tko vzgojeni. kar pa ne pomeni, da nismo čustveni. zato morte ženske to same ugotovit. sej slej al prej to tut ugotovite. če ne prej, čez dvajset let.

ne delaj si iluzij. in si raje predstavljaj, da si njen . . . fotoaparat.

tale film je po mojem za pogledat.

kaj pa vem. sam sem potreboval morje cajta. in to mi je tut tko zanimivo, kako se ujamemo v krog misli, naše trenutne, dotične situacije in ne znamo pogledat ven. no,, uglavnem, to dekle je super človek in jo imam seveda še vedno rad (kao, rad te imam, ljubim te, razlika ). no, ampak zdele me zanimajo in se ukvarjam s takšnimi stvarmi k vem, da mi niti približno ne bi mogla sledit, ker ne bi mela interesa. zato je prav, da je tako, kot je. v bistvu šele zdej vem, da svojih resničnih zanimanj nisem nikoli udejanjal ravno zato, ker če si v paru imaš vedno kaj za počet. pa če ležiš ceu teden v postelji, vedno se najde kaj za počet. če si pa sam, se pa vprašaš ja, kaj pa zdej. in si rečeš... to, to, to, to in to... puf, črta.

hopsa hopsa hopsasa dobr je povedala.

pa si res prou tooooolk... in mi preostane samo...

toolk, tooolk al tooooolk

po dvajsteih letih. men je pa tko, da bistvu sploh nimam kej za puvedat. ko, da pač to je blo in šlo, zdej smo pa drugi ljudje. vsaj psihično. sej rastemo več al mejn. tut s kakšnimi bivšimi frendi se v bistvu zdej nimam kej za ment. zanimajo te druge stvari, pridejo novi ljudje. dej eljo, zrihti si bajk pa pridem do tebe pa greva na eno furo. se bova mal zezala.

porny, te morem razočarat. sem namreč na totalnem egotripu in iščem samo svoje lastno odrešenje.

ja, joške... sam neki druzga nima... . . . cajta

jeba je, . . . jeba

evo, odpiram twiter donc sm dvakrat jedu večerjo... najprej tatarca in zravenmasten sir pol pa še pršut in domačo suho salamo s še bolj mastnim sirom. tko, da sem potešen in zadovoooljen in zadovoljeeen.

ja, oba seru u opče.

ko smo ravno pri čudovitem umu. men je biu najboljši oni del, ko je proučeval trajektorijo golobov, da bi napovedu prihodnost. sicer ga morm pa še enkrat gledat, ker v bistvu ga nisem čist dojel. tisto, kako je on doživljal ta svet, kot um.

tak moraš biti, kajti takega te ljubim: skrivnost vsake vzgoje. droysen