nimbus

tovariš porny, se povsem strinjam. vsaka družbena ureditev je na nek način ideologija in vsaka ideologija potrebuje lepilo, principi na katerih deluje in stoji. v socializmu je bilo lepilo bratstvo i jedinstvo, od vardara pa do triglava, bezkonačno more jandransko, udarniške sobote, občutek pripadnosti nečemu večjemu za kar se splača žrtvovat. no, v kapitalimu je pa lepilo denar, kar je samo na sebi čisto okej. ampak ko pa stuhtaš kako prideš do njega pa nič več. nehajmo se slepit. z delom ne obogatiš. z delom se preživljaš ko uboga para. gre se za eksistenco. če hočeš pa obogatet moraš biti pa na nek način slep in neveden ali pa hladnokrven oz. apatičen. v kapitalizmu se ne kolje z roko, corpus delikti so papirji, delnice, ampak za njimi mora stati odgovornost, ki je pa ni. no, torej, ta imperativ bogatenja, ki naj bi bil lepilo, se v praksi izkaže za ravno obratno. ljudje čutimo drug drugega kot konkurenco in sovražnika in ne kot nekaj kar bi nas potencialno dopolnjevalo. pa še z globalnega vidika. free piše, da bi bil malo v pisarni, malo se dogovarju, malo pa biu učitelj al kako že. mi smo kot družba nesamostojni. vse kar pojemo dobimo po hoferjih, le-ti nam pa to pripeljejo na police iz drugih državo... čedalje več je tega. naše fabrike se zapirajo. zadnjih trideset let nismo odprli nove fabrike (magari high-tech zadeve), ki bi zaposlovala več ljudi (ne mi zdaj o pipi strelu). evropejci imamo iluzorno predstavo, da kao, to bojo delal pa v tretjem svetu (proizvodnja u opče) za nas, mi jih bomo pa učili kako. to mislim s tem, ko govorim o štacuncah. nikjer nobenega znanja, povsom samo eno dogovarjanje in kofetkanje. ko bi mi vedeli kako nas bojo indijci pa kitajci s znanjem in tehnologijo povozili, bi se že zdele počasi na travo privajali. gospodarstvo ni mura in podobno. gospodarstvo bi moglo bit v rokah ljudi, ki kaj znajo (ne nastopat pred kamero) in so motivirani za to, da nekaj naredijo (ne da samo obogatijo) in tam bi se ustvarjala vrednost, ljudje bi moral dobivat pa UTD, ker ima vsak delež in pravico do naravnih virov. brez moraliziranja. za reživetje mora bit, ker drugače prevlada logika strahu, ki pripelje do vojn. druge varijante ni. nas je strah, ker nimamo njive, ker se bojimo za samo eksistenco. sej večina se ne boji, da ne bo mogla več vozit litih-felg. ljudej nimajo več za jest. to je problem.

čisto z ekonomskega vidika tu mislim. ekonomija je protislovna. def, ekonomije je bla, bla, bla, je veda bla, bla, bla, ki upravlja z relativno redkimi dobrinami. kao. drugi imperativ ekonomije oz. se to od nje pričakuje je, da vsako leto raste po celem svetu za 10 posto. to je v bistvo tko, kot da bi imeu ti tri čokolade, ki so narejene iz petih reberc pa recimo, da imaš eno rebrco na dan dovolj. vsega skup 15 dni. ampak ti že prvi dan poješ polovico prve, potem pa vsak naslednji dan 10 posto več v mislih pa fantaziraš kako boš tako preživel do penzije. seveda se posameznik tako ne obnaša. to je igra, ki se igra v množici. tisti, ki vlada ve, kdo bo nosu breme, zato se lahko obnaša iracionalno. in ekonomija kot družbena veda je po definicij iracionalna ravno zaradi tega. edina rešitev pa je neagiranje, v bistvu kar je napisala razlika. ampak to ljudem ne moreš dopovedat. človek je v prvi vrsti čutno bitje... vržen na ta svet in vse kar se dogaja okoli njega ga sili v agiranje. akcija, reakcija. še to še ono. še tale ifon in sem najsrečnejši človek na svetu. nekdo ga more naredit. nekdo ščije kri. če gledamo globalno živi evropa trenutno na kredo. krede je zmanjkal že zdavnaj. zdej sam še črtice rišemo. ne moreš živet na velki nogi tako, da maš kar ene štacunce in tko. to enostavno ne more trajat. ampak vseeno poudarjam, da ni vse slabo, kar se tako zdi na prvi pogled. kakšen teden travne diete bi marsikomu prav prišlo. pa nisem tu samo ciničen, mal sem tut dobeseden.

fora je, da je brezposelnost vprogramirana v sistem. ekonomisti temu rečejo naravna stopnja brezposelnosti (tako bizaren izraz se lahko spomnijo le ekonomisti). čeprav se igramo s konkretnimi usodami ljudi, vodilne na položajih (recimo politike) zanima le statistika. in sistem, tako državni v smislu institucij kot privatni, je podoben onemu plesu, ko se mora par ob znaku vsesti na stol, vendar je vsakič en stol premalo. zmagovalci niso najsposobnejši in najširši v duhu ali kakorkoli naj se izrazim, temveč najkrvoločnejši in napadalnejši. njihov motiv je egotrip. zato smo odtujeni drug od drugega in vsak zase iščemo rešitve. težko je pa iti s tem pogledmo na svet, ki je trenutno prevladujoč, v kakršnokoli akcijo, ker bo rezultat samo še slabši. vsaka stvar potrebuje čas, saj tudi rim ni bil zgrajen v enem dnevu. kaplja počasi... ampak zagotovo.

da ne bomo razglabljali o vzrokih brezposelnosti, ki so vsem jasni ravno tja do tokia, bi se mogli najprej sploh preprogamirat. običen človek z obično moralo in obično vzgojo je preprogramiran, da mora za svoje življenje delati. čeprav je vse od narave, čeprav se bockamo zaradi manjšine petih procentov, ki si lastijo cele fabrike, podjetja in ne vem kaj in še nimajo dosti, se človek z običajno moralo običajno počuti krivega in nesposobnega (ker se tako vidi v očeh Drugih) zato, ker se je rodil v določeno familijo z določenimi vezami in poznanstvi in z določenim premoženjskim statusom. zato tule javno, jasno in glasno razglašam NI RES. vse to je fikcija. predstava, fantazma, ki se je moramo znebiti. in če se je za svoje pravice potrebno borit, dragi moji, potem se bomo mi borili s kosami in vilami sredi ceste, ne pa za tekočimi trakovi in napol anemični in kompletno pobledeni za kompjuterji po pisarnah. tisti, ki mislite, da se bo zadeva rešila še z novim znanstvenim razvojem, da bomo še hitreje, še močneje in še globlje izkoristili nam dane naravne danosti (ne v lastnino, temveč v upravljanje) in da bo na koncu vse v redu in prav, moram oporekat. ne ocenjujem samega dejanja, temveč motivacijo zadaj in ta ne daje veliko upanja. te iluzije na žalost res nimajo nobenega temelja. boj vseh z vsemi, ko bo zmanjkalo sredstev bomo jedli še travo. in mislim, da ti časi prihajajo. počasi, ampak nezadržno. ampak, zakaj bi bili zaradi tega žalostni... saj ne živimo zato, da jemo. živimo zato, da spoznavamo. in za spoznavanje, dragi moji, ste/sem/smo lahko tudi brezposeln/i. dete se že enkrat zavedat... na koncu bomo umrli.

zdej ti bom resno povedu. vzrok vseh težav je subjekt sam. in mi daješ težko vprašanje. zdej, kje je ta subjekt in kako bi lahko gledal prav in kaj to sploh je. ko so naredili prvič lobotomijo so bili izredno začudeni... namesto subjekta so našli en kup mesa. zato pravim, da moj problem ponavadi ni povezan s tem kaj se mi v svetu dogaja, recimo v neposrednem okolju itn., moj problem je kako jaz na to "gledam" in "reagiram", torej, kako ga vidim. ko ga vidim prav prihajam bližje k sebi in s tem k svetu, ko narobe stran od sveta v mračne in negativne misli. tu je zame tisto pozitivno mišljenje. ne, kao, sej bo vse v redu, svet je luškan, cuker-puker, tečaj hitrega branja, poroka, froci pa štalca, ampak dopustiti tistemu kar je, da je in to kot je. aktivna neaktivnost. oprosti, nisem prebral tvojih težav, samo na hitro sem nekaj postnil, kar mi je prišlo pod prste. zdej, če bi napisu, da ti želim vse najboljše ne bi blo kredibilno zato bom reku, da ti želim vse kar pač mora prit.

pa ti resno narobe gledaš na svet. (zzzeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeezzaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaammm seeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee)

ja, regulirat svoj odziv. to mormo trenirat. najprej do deset preštet pol pa reagirat.

zato ker narobe gledaš svet. ampak, kdo/kaj je tisti objektivni/absolutni kriterij oz. način ravnanja za oceno pravilnosti/narodnosti morala. kaj je morala praktični aspekt etike. in kaj je etika na koristoljubju utemeljena teoretična ideologija. in kaj je ideologija... mah... do šestih zjutri bi ti lahka pisu, pa nimam cajta. strukturalizem, psihoanaliza, žižek, lacan, freud... tam so odgovori. nič ne dobiš za petnajst evrov, pa prou tolk tisoč tut ne, sploh pa ne zdaj in takoj. tko, da... upanje ostaja.

danes sem vidu svojo bivšo. . . . z vozičkom.

človek bi raje hotel nič, kot nič hotel. nietzsche

jap, se popolnoma strinjam. mi bi zganjali intelektualni razvrat . . . TITO bi plačeval pa položnice.

kolk cajta hodta par mescou this too will pass... in pol ko boš pršla semle jamrat ti bom tale tvoj post nazaj nalimu.

itak, to je bistvo. univerza mora ostati avtonomna, cilj študija je pa študij sam in ne neki novi svet, ki ga bojo ustvarli neki novodobni strojniki al pa štromarji. vsak problem, ki ga tehnologija reši, ustvari hkrati tri težje. sicer so pa dons na SLO1 govoreče glave mal pred deseto. žižek je biu pa u švabarij. naši študentje so pa itak buhpumagi. to so twitter pa facebook generacija. jejo čokolešnik, igrajo računalniške igrce in nosjo čegevaro. mislem... sam buh se jih usmil.

velik denarja imajo tisti, ki temu veliko energje posvetijo. recimo razni joški šroti, kramarji itd. ti ljudje nimajo nobenega specifičnega znanja, razen spletkarjenja kdo je s kom, kako naj s kom, komu moram malo vzet, komu moram malo dat, da prilezem ne vem kam in seveda voljo in motivacijo za to. mrkaić je pa v osnovi fizik potem pa ekonomist in prodaja ZNANJE dragi moji. z njim se sploh ne strinjam, recimo o ekonomiji, ampak ima izdelane argumente in ni gofljač oz. politik. in seveda ima prav. kaj je ljubše fiziku... dolgočasno ritualno ležanje na plaži in blebetanje v prazno kdo je s kom pa kdo je komu prst pokazu ali programiranje v matlabu jah, vsak je svoje sreče kovač in do metafizike ga loči le ta "meta". pol bo pa hume odklenku. je napisu nekje hume, mogoče v raziskovanje človekovega razuma: "če ti knjiga piše o nečem česar ne moreš prijet, tj. direktno zaznat, zabriši buklo na grmado in jo z vsem veseljem in dolžnostjo, zažgi". ampak hume je biu drugač faca. pomemben link v evoluciji človekovega spoznavanja. še kant sam pravi, da ga je zbudu iz dogmatičnega dremeža (dogmatischer Schlummer).

tip je minimalist. men je pa všeč, da ima svojo pozicijo izdelano in jo tudi argumentira. ampak fora je, da je pri svojem umskem razvoju končal pri humu. če bi ta človek vedu, da se je šele od huma naprej naredu kopernikanski obrat v človekovi spoznavni vednosti, pol bi ga že zdavnaj za kanta zamenu.

taprva je buhpumagi. kao, psihoterapija pa na žgance za en mesc. tadruga je vizuelno ok, ampak je ziher razvajena. pa glede na to, da je mlada, ne ve kaj je to metafizika, tko da...

ja, osnovno zavarovanje si lahka uredite kot klošarji. mislim, da ni treba, da si študent. moraš imeti ločeno gospodinjstvo in to je to. ker se spomnem, ko sem se pogovarju z uno iz občine, ko me je spraševala če sem v skupnem gospodinjstvu s starši in sem jo vprašu, če to pomen, da ne smemo za isto mizo skup jest al je pogoj, da iz kivdra vzmem tistih par "dahpap" in se preselim v park. danes se ljudem zdi povsem normalno, da se zapufaš za 30 let za eno gnilo stanovaje. trideset let potem hodjo na šiht zato, da imajo nekaj, kar je nastalo tako: * prvi dan je pršu zidar, zalaufu mešalca in položu cegle * drugi dan je pršu štromar in napelu štrom * tretji dan je pršu vodovodar in potegnu lajtungo * četrti dan so pršli flizenlegerji za kopalnico in parketarji za dnevno sobo * peti dan so ruknuli gor vrate * šesti dan so se oddahnili in čakali na colngo * sedmi dan se je pa prpelu investitor s črnim mercedezom in podbradkom glih ke do kolen. briljantina, bela srajca, črn suknjič. delavci so dobil svoje peneze, da lahka plačujejo davke in položnice, mogoče ostane kej za v javno hišo, kreditojemalec, ki pa živi v srečni iluziji, da je samostojen in avtarkičen pa tudi... kao, enako je z avtomobili. ljudje pravijo, da ga nucajo za na šiht. in pol ne kupjo petko in se vozjo na šiht, ne. kupjo ornk ladjo, ki je totalno predimezionirana za njihov žep. luksuz, obroki, lizing, lite felge. kad džajič ima para, ne žali. no, in pol hod na šiht zato, da odplačuje avto namest, da bi meu avto zato, da bi hodu na šiht. in to je dialektika kapitalizma. če se letos proizvede ravno toliko kot se je lansko leto, je to totalna kriza, propad, že šopajo finančno pomoč na reno jajcaste škatle. oni govorijo o ničelni stopnji rasti in to je totalno overdose. ampak če hočemo imeti vsako leto rast gospodarstva in to pri omejenih virih (opa, suma neskončnih členov naraščujočega zaporedja je končna - to je fascinacija matematke - torej se to da) pomeni ravno to, da si ljudje morajo želeti več, kot pa lahko prenesejo, ker drugače bo kriza. torej je že strukturirana od samega začetka. in povsem kontra vsem ljudskim modrostim in zapovedim starodavnih civilizacij, ki človekovo okolje jemljejo sebi enakovredno in spoštljivo, za sredstvo samo na sebi in ne samo v svojo lastno kratkoročno korist. ok, to je biu zdaj čisto spontani tok misli in osebno ne stojim za prav nobeno napisano besedo. se je ena majhna ženička sukala okol žižka in sploh ni pršla do besede. pa se pol le nekak ujameta in ga vpraša:" a revolucija bo?" žižek pa ves vzhičen:"bo, brez skrbi, REVOLUCIJA BO x!x "

V sinjih poletnih večerih bom šel po stezah, skoz žito bodeče, v poljanah pogazil bom travo; sanjav bom občutil svežino na svojih nogah. Vetru bom pustil oblivati golo mi glavo. Nič ne bom mislil in niti govoril, A v duši se bo zdramila neskončna ljubezen, In kot kak cigan se bom daleč odplodil skozi Naravo - kot da bi z žensko bil, srečen. Rimbaud, Občutje

js jih bom tožu za izgubo potrpljenja. sem si kakšen mesec nazaj rihtu osnovno zavarovanje, ker se je neki zakon spremenu. jao, jao... kakšne papirje vse so zahteval. ma, ko da sem ena tajnica in bom zdej po uradih hodu jim glih ke na malco in fehtu one dolgočasne tete za ene butaste papirje. pa tista k je vodila postopek, mi jo je najprej zavrnila pol je šla pa na dopust. pa u petk sm klicu ob pol enih (prej nisem mogu v čet dobim pa pošto) se spomnem pa noben ni več delu. eno sem dobu na telefon in mi reče "ja, vete ob petkih delamo pa sam do dvanajstih". to bi js vse pognau na njivo šaflat pa okopavat od jutranje zarje pa čist ke do večera. ampak ok, za zavarovanje bom devu. že sam na cest me en zbije al pa karkoli lahka pride in pol se začnejo takoj okol papirjev sukat. pa sej tistih 23 al kolko evrov ni tak hudič. čist tko bom reku... sem raj brez telefona al pa kej. al pa rečmo... večerje več ne jem.

to si lepo povedala... če bi, ko bi vsaj... v bistvu sploh ne vemo kaj naj si želimo. potem pa po zakonih narave, te zunanje in naše notranje, afekcijske, reagiramo na prvo žogo. ja, nisem ga poznal... ampak... veš tisto, v življenju se ti naredi kakroli. lahko si to lahko si ono, in ta fizična smrt je nujnica. in to me fascinira. nekoč bom moral umreti. to mi je nora misel. mi kar adrenalina našopa. a bom jamru a bom jokcu a me bo strah a bom imeu toliko trdnosti, da bom odšel s spokojnimi mislimi. ali pa da te kar avtobus pograbi s ceste in sploh ne veš od kje in kaj. ko donferca čez tunel proti luči. zaradi smrti se lahko tule na tem norem svetu počutimo vsaj malo domače... kao... sej se ni treba tolk j*bat pa s*kirat, sej bo starka vse poručunala. ampak naše day-to-day razmišljanje. vseživljensko zavarovanje, nezgodno zavarovanje, počitniško zavarovanje, kasko zavarovanje, nepremičninsko zavarovanje, zavarovanje za primer, če mi slučajno kdo iz kakršnegakoli razloga na prešircu slučajno fige-mige pokaže. to je naš način razmišljanja. bulimo v črno steno in družno občudujemo njeno belino. potem se pa spravi nekdo, recimo, pobirat smeti iz gozda, je pa največji čudak, izrodek humanizma, obstranec in nasploh pripadnik nekaj nečesa nerazumljivega. u glavnem... memento mori... day-to-day

upam si delit misli. danes grem na furo. to je klasična runda. pridejo vsi ki ga kej gonjo. robič, baloh, sava kranj itd. od dola pri ljubljani do moravč s tem, da je hrib vmes (kandrše) smo meli 44 povprečno. tolk ga nismo tišal že dolgo ne. na kandrše v hrib je šlo 40... na škrge, v poden. no pol grejo oni nazaj prot lj js pa domov. in si vzamem mal u izi, vmes mal pojem, se ustavm redno na eni bencinski postaj, da dotankam in mi je fajn k dela ena lušna not in morm za kluče fehtat, da pridem v wc. u glavem, vse ok, vmes še tuhtam če mam še kej rezerve, da bi se pelu še mal u hrib in čez čemšenik domov, ker je na vrhu kao en fajn spot za posončit in tko mal odklopit, pa ugotovim da sem tko ali tko gotov in da je hladilnik final destination nummero uno. no, se spustim dol po klancu iz trojan in mi že takoj en tip maha. js vseem grem mim in ga nahit vprašam "karambol?" in on reče "ja". potem mal pripremzam in stojijo tam ob bankin dve ženski in en tip in še predno ugotovim, da sta ženski čisto histerični in objokani in tko vprašam "če se pride mim", čisto funkcionalno, pač rešitev neke ovire... nočeš biti v napoto in hočeš naprej svojo pot. no, pa mi tip prikima in se spustim naprej mimo rešilca, nakar na svoji levi strani zagledam pokrit kadaver. kao, spustim se naprej, ampak v moji precepciji se je kao čas ustavil. v nosu sem čutil težak zrak in nekakšno pritlehno, težko razpoloženje. malo slabe vesti, ker sem tako praktično, tuzemsko spraševal človeka, ki je verjetno izgubil svojega bližnjega in tega v bistvu sploh še ni dojel... in misel na smrt. tako blizu mrtvaka še nisem bil. in ravno tista bankina. trojane so mi poligon za klance... tu sem praktično doma. kaj če oz. kdaj bom sam na vrsti. in vsa ta planiranja, ki jih naš um sproti producira, tudi to bitje, katerega kadaver je ležal tam ob cesti, je zjutraj vstalo, se umilo in zaživelo dan, ko da bo živelo večno... ko da je smrt le privid iz kakšnega prejšnjega filma. tako sem se vozil proti domu in skušal dojeti doživeto. tisto truplo tam je sedaj že verjetno hladno na spravljenem mestu, trenutki in čas, ki ga je bitje preživelo na tem svetu, je pa pustilo ostanke v ljudeh. telo lahko skuriš in spremeniš v prah, spomini pa ostanejo in glodajo. in to ne samo v tem dotičnem primeru. tudi umreti ni treba, to je le skrajni primer. dogajajo se nam stvari in sama bistva teh stvari oz. ljudi, ki so storili to in ono, se spreminjajo tako kot se spreminja vse v svetu, vendar ostajajo v naših glavah, v našem umu, trdno zafiksirana. in tako se zgodi, da je svet sestavljen iz ostankov... iz ostankov nekega lepega, čudovitega "če bi... potem bi.... ko bi vsaj..." in tako naprej in tako dalje. evo... to tako je doživel moj um današnji večer, dvajestega maja, tistega leta dvatisočdevet.

seveda je ta tema taprava. to ni tema za neke pozitivce po definicij, pozitivno razmišljanje za vsako ceno, instantno duhovno rast, vsesplošno egoistično ljubezen in nevem kakšne jajce še. za vse kar se dobi knjiga, ki obljublja napredek v štirih tednih, dnevih, mescih whatsoever. ta tema je, nasprotno, namenjena obstrancem, marginalcem, odbitežem, predvsem tistim, ki so to v svojih mislih in si mogoče tega ne želijo povedat čisto povsod. mi ne sodimo, tudi ne sprejemamo. ne, mi samo puščamo. svet za nas, enostavno samo, JE. toliko o sodbah... kure pa itak nimajo pojma.

fajn, da si se najdla v enem športu in da ti dogaja. pa še outdoor šport je, kar je kraljevsko.

jaz pa prostitutka... majke mi. . . . in bo daju zastonj tisto, za čimer ves svet nori.

ja seveda, če si ga pa u španščini gledala luba duša. slovenc še sebe ne zastop, kej ga bo šele španc.