Lucy x

'DRUGI DEL' 24. December 2005, 17:53 V čem je sploh smisel življenja? Zakaj živimo? Zakaj se trudimo, trpimo, kaj bomo imeli na koncu od tega? Hmm… Za vsakega človeka je njegov smisel drugačen. Moj cilj, ki si ga želim uresničiti, je biti srečen. Vendar kaj mi pomeni sreča? Predvsem ljubezen. To iščem in jo bom iskala dokler je ne najdem. Premišljujem o tem, če sem poznala kakšnega človeka, ki bi ti bil podoben. Pa ne vem kaj je tako posebnega na tebi. Mislim človek si tako kot mi vsi. A nekako ti je uspelo nekaj kar uspe le redkim. No, mogoče pretiravam, saj jim je že uspelo. A nobenemu tako hitro, tako čarobno, nikoli si ne bi želela, da bi bil nekdo drug. Opazila sem te še preden sem te sploh poznala. Zakaj? Zaradi videza? Ne verjamem. Nekako oddajal si tisto energijo, nek blišč, ki sem ga takoj opazila. In ko sem spoznala kdo si, sem vedela, da si pravi. Takoj sva se ujela, bil si tak kot jaz. In jaz sem bila taka kot ti. Imela sva veliko skupnega in prišel si do mojega srca, vstopil vanj, nato pa zaprl vrata za sabo. Neprestano mislim nate, ni trenutka, ko bi te pozabila. Ali čutiš enako? Ne verjamem. Mislim, nobeden ni še nikoli, zakaj bi torej ti? A zakaj ne bi upala? Mislim, ko izgubiš upanje je vsega konec. Če izgubiš vse, ti vedno ostane upanje. In zakaj bi le brezglavo upala in čakala, da se bo to zgodilo? Mislim zakaj se ne bi potrudila, se borila za tisto kar hočem? Nič se ne zgodi samo od sebe. Dala bom vse od sebe. Mogoče ti bom všeč taka kot sem, mogoče ne. Drugače me nisi vreden. Rada bi ti povedala, kaj čutim, a bojim se, da je še prekmalu, ne poznava še en drugega dovolj dobro. Dajmo času čas. Poleg tega pa boš mogoče, ko napoči pravi trenutek ti tisti, ki boš pristopil k meni. Zaljubljena sem vate. In sedaj sva izgubljena v sedanjosti, preteklosti, prihodnosti. Kje sva?

Spet po dolgem casu objavljam nov/star vpis 29. november 2005, 17:15 Zadnje čase na veliko zapisujem svoje občutke in razmišljanja. Prej jih nikoli nisem, pravzaprav jih šele zadnjih nekaj mesecev. Pač se počutim laže, če lahko nekomu zaupam, pa čeprav je to le list papirja. Ne pravim, da drugim ljudem okoli sebe ne, le da mi včasih bolj odleže, če jih tudi tu. Čeprav so stvari, ki jih najraje pozabiš, a jih vseeno tako shraniš za trajno in kasneje ponovno prebiraš. Koliko spisov sem že vzdihovala glede njega? In pisala o njem? Koliko? Sedaj pa se je zgodila prelomnica, ki je do sedaj še vedno prišla. Spremenil si se. Sprememba v tebi me ni navdihnila, ampak me razočarala, saj nisem mogla verjeti, da je tudi ta mogoča. Najprej si bil popoln. Vem, da to ni nihče, a meni se je zdelo, da ti si. Skupaj sva se smejala, pogovarjala in počela vse živo. Veliko si mi pomenil. Ogromno. Nato pa kar naenkrat, še sama ne vem kdaj, kar čez noč, si postal čisto drugačen. Poslušala sem tvoje besede ob katerih sem se zgrozila. Pravzaprav sem o njih bolj slišala, kajti začel si se družiti z drugimi. Midva pa sva se vse bolj oddaljevala in še vedno se. Potisnil si me v ozadje in postala sem nepomembna. Kaj če sem bila to že ves čas, le da tega nisem vedela? Ah, ne verjamem. Vem, da si me cenil kot prijateljico. Mogoče bom za vedno ostala v tvojem spominu taka. Zakaj se zgodi, da pozabiš ljudi, ki so te sprejeli? Potem začneš spoznavati druge ljudi, ki se zdijo boljši in popolnoma drugačni. Z njimi se začneš na veliko družiti in včasih se delaš da si nekaj kar nisi samo zaradi tega, da ostaneš tam. Bolj si v središču pozornosti in to ti je všeč. Kaj pa ostali? Na nas si pozabil in se celo obrnil proti nekaterim. O nas si začel razmišljati tako, kot razmišljajo ti, ki jih sedaj imenuješ za prijatelje. Dopustil si, da njihovo mnenje postane tvoje. Zakaj? Ni samo družba kriva, da si postal takšen. Ni samo ta tista, ki te je spremenila. Kriv si tudi ti, ki si to dopustil. Sprašujem se, če boš prišel do spoznanja, kaj si postal in kaj si delal. In se boš vrnil k nam. Ne vem, kdo sem, da te imam pravico obsojati. Povem samo, svoje mnenje in občutke, ki sem jih čutila ter tisti, ki jih čutim sedaj. Kako naj ti povem? Razočaral si me.

Jst pa zadnje čase vedno sanjam, da letim =) Aah, kok je to ena prijetna izkušnjaa.. Moje najljubše sanje - ko letim Pa dons je blo zlo zanimiv, ko sem sanjala ubistvu, da sm padla v nezavest in to je zgledal bl tko, da se nisem mogla premaknt, čeprov sem se hotela, al pa kej rečt, da bi ostali okol mene vidl, da sem v redu. Pol sm se pa v tem trenutku zbudla in se najprej tud tle realno nisem mogla premaknt (samo za sekundo al pa 2).

Kaj mislite o tem, da če hočeš imeti rad druge, moraš najprej imeti rad sebe? Ali drži? Ali je res pogoj za medsebojne odnose to, da ceniš sebe?

Nič ni večno. Včasih si nekaj želiš in ob tem pozabiš na stvari, ki jih imaš. In še preden se zaveš ostaneš brez vsega

Od zadnjega vpisa se je zgodil velik stvari. Preveč. 1x sva mela pogovor, ubistvu je blo bl tko, da sva se kregala in ble so izrečene besede, ki mogoče ne bi smele bit, z obeh strani. Po eni strani sem mu očitala, da je slep, ker gleda, ampak ne vidi (ciljala sem na svojo zaljubljenost), pa da je lih njegova prepričanost, da ma samo on prav, kriva da bo na koncu propadel. On pa je reku, da nimam razvitga svojga mišljenja, da za vsako stvar neki 'jokam', da sm šibka, itd.. Nekak sm zdej vidla, kakšno mnenje ma očitno o men in žal mi je, da tega prej nisem vidla.

Definitivno Labod^^ Tista žalost, občutljivost, zgodba o grdem račku, krila.. Neka skrivnost^^ Ah. Če pa gledamo čarobna bitja pa najbrž da pegaz =)

Hvala, da si mi neposredno povedal, da ti pomenim enako kot nič. Lahko bi že vedela..

Hvala Nelika, res Kje si se naučila vsega tega? Pomen simbolov, razlaganje sanj..

Če lahko tudi meni poveste simbol mojih sanj, če ga imajo Sem vidla da se tudi Nelika dost spozna na to =) Spominjam se velikega mesta, ki je bil po eni strani podoben našim, a je močno prevladovala srednjeveška podoba, skupaj s kamnitimi sivimi stavbami. Vse se je začelo, ko me je on, tisti v katerega sem zaljubljena, vprašal, kaj je narobe. Nato sva odšla v nek kamnit stolp, ki pravzaprav ni segal tako visoko. Usedla sva se na klop, a preden sva spregovorila se nama je pridružil moj bratranec (ki je pravtako sošolec in tudi oseba, ki mu zelo zaupam). Pravzaprav je bil ta trenutek nepotreben, kajti kdorkoli ki bi ta čas prišel sem, ni bil ravno dobrodošel. Začel je govoriti o svojih težavah – nisem prepričana – ali pa so bile le besede, ki niso pomenile ničesar, vsaj ne sedaj. Ko je končal se nam je pridružila še moja prijateljica – ravno v trenutku, ko sem hotela njemu odgovoriti na njegove prejšnje vprašanje. Hotela sem mu povedati, da mu močno zaupam, vendar mu sedanjih težav enostavno ne morem zaupati, ker obstaja razlog, da tega ne sliši. (Razloga mu ne bi povedala, niti tega da sem zaljubljena vanj). Prijateljica je še preden sem sama kaj rekla, pogledala proti meni in me opozorila, kaj se lahko zgodi, če on zve vse. Mogoče bi lahko prišlo do tega, da bi storila napako in mu ponesreči povedala. A sedaj ne vem, če sem mu bila pripravljena povedati vsaj to, kar sem mu še predtem nameravala. Zbežala sem stran in stekla nekam v daljavo, kjer me ne bi našli, čeprav sem za sabo slišala klice, ki so me klicali, naj se vrnem. Nato sem poletela in se zavedla, da sem nekakšen angel, ki pomaga drugim – letela sem. Med letenjem se zdi, da me drugi ljudje niso mogli videti. Kmalu zatem, ko sem bila še vedno v zraku, pa so se prikazali lebdeči moški, ki so me začeli loviti. Sprva je bil samo eden, nato pa jih je postalo še več. Nisem bila prepričana, če lahko letim dovolj hitro, da jim pobegnem. Potem pa se je nenadoma v zraku pokazal žareč križ. Zletela sem skozenj in v tistem hipu je v žarku svetlobe prišla ženska, ki je izničila vse lebdeče moške, nato pa izginila. Hotela sem se vrniti v tisti kamniti stolp, ampak iz neznanega razloga sem bila ljudem še zmeraj nevidna. Zato sem si oblekla plašč – sedaj so me videli. Ponovno sem srečala njega, ki me je vprašal isto vprašanje – kaj je narobe. Ponovno isti prostor, iste stene, ista zgradba – vse enako. A kot bi usoda hotela, da mu ne povem, kar sem mu želela, se je ponovno prikazal bratranec. Začel je govoriti o sebi in tik preden sem prišla do besede, se je ponovno pojavil eden izmed tistih lebdečih moških. Tokrat mu nisem mogla pobegniti. Pristrigel mi je peruti, ki so takoj za tem postale črne. Ostali so takrat videli, da sem v resnici angel. Takrat pa se mi zdi, da sem v sanjah premočno odprla oči in tako sem se prebudila.

Nekako vem, da ni pravi, a si vseeno želim da bi bil. Tudi že na samem začetku ko sem se zaljubila vanj, sem rekla, da poznam konec. Vendar se zdi, da sem si vseeno nenamerno v sebi ustvarila tisto željo in upanje.. Moram se sprijazniti z nekaterimi dejstvi in prestopiti mojo zaljubljenost. Že zato, ker mi kot prijatelj ogromno pomeni v smislu, da mi priskoči na pomoč, ko ga potrebujem in je edini s katerim lahko govorim o čemerkoli. Tega nočem zgubiti zaradi svoje nesmiselne zaljubljenosti. Prazen pa nikoli ne bo postal, kot si rekel - vsaj ne v tem smislu. Bo drugače, videla ga bom z drugačnimi očmi, kot ga vidim sedaj. Le to se bo spremenilo Drugače pa posod je res veliko. Samo pravo moram najti..

Uf, ob tvojih besedah ardent, sem se zavedla, da je res, kar praviš. V smislu, da sebe ponižujem in na ta račun nekoga povzdigujem. Ne vem zakaj to počnem. Mogoče imam v sebi nekaj, kar mi daje občutek, da sem jaz tista, ki se mora boriti za pozornost drugih in ne obratno. To pa zaradi tega, ker sem v preteklosti velikokrat naletela na nesprejemanje in po tem sem skušala spremeniti sebe (kar sem ugotovila, da je brezsmiselno, ker ni napaka v meni, ampak v njih). In tudi prijateljica mi je že rekla, da skušam ugajat drugim na splošno. Vem, da je to narobe. Vendar na nek načiin drugače ne znam. =/ Aarwen, tnx tud teb za odgovor =) Tud jst nekak vrjamem v to, da se vse zgodi z namenom, da če je mišljeno kaj biti med 2 človekoma bo, drugače ne. Vendar včasih težko sprejmem resnico, če kaj takega ni namenjeno. Včasih vztrajam, četudi je brezupno, ker še vedno del mene upa, da bom na samem koncu le dobila to, za kar si prizadevam... In včasih sem že naveličana ponavljajočih se nesrečnih koncev. Nočem več čakati! Vem da potrebujem nekoga. Kmalu.. (vem, da je še celo življenje pred mano, vendar nočem čakati do konca)

Branje misli v dobesednem pomenu ne obstaja. Vsaj ne tako, kot bi si kdo predstavljal. Naše misli imajo ogromen vpliv na nas in se ponavadi zrcalijo tudi v našem vedenju. Če si poln nesrečnih misli, težko preslepiš kogarkoli, da si dobre volje (v večini primerov. Izjema je, če si te črne misli ne ženeš k srcu ali če znaš resnično dobro prikriti svoje trenutno počutje). So ljudje, ki so veliko bolj dovzetni za občutenje takih stvari, kot drugi. Včasih se zgodi, da ko resnično nekoga potrebuješ, tisti pride, čeprav nisi skoraj z ničemer namignil da je kaj narobe, kaj šele da potrebuješ koga. Mislim, da gre pri tem bolj za to, kot za kaj drugega.

Hvala, da ste se takoj odzvali na moje vprašanje Drugače pa sem hotla še par stvari povedat, mhm.. Njegova bližina mi resnično pomeni ogromno in trenutke, ko sva si res blizu si zapomnim – že zato ker niso ravno vsakdanji. Mislila sem, da mi bo to dovolj, ker se že na samem začetku si rekla, da poznam konec te zaljubljenosti, ampak bom se vseeno potrudila, naredila vse, da mu bom še bliže. Nekaj mi že vseskozi daje, neko energijo, ki jo začutim ko je ob meni že odkar ga poznam, čeprav takrat še nisem razvila takih čustev, kot so v meni sedaj. Ampak mislim, da sem ugotovila, da mi to vse ni zadosti, kajti ko je zraven, ne morem biti več jaz tisto kar sem. Preprosto je nekaj veliko drugače, kot sicer in v mislih imam nenehno tisto upanje, željo, da bi se vse skupaj uresničilo, čeprav vem, da se ne bo. Ne tu. Ne sedaj. Ko sem rekla, da bi ga izolirala. Zdi se smiselna rešitev, a težko bo, ker ga bom videvala dan za dnevom (kot sošolca v gimnaziji) in postalo bo še teže, če se bom zaradi te ideje morala včasih oddaljiti tudi od drugih v naši družbi. Ali naj se odpovem, da grem z njimi nekam preprosto zato, ker je on zraven? Ali se moram? Nasveti seveda spet dobrodosli.

Ne pozabi me. še se bova srečala.. Nekega dne..