Lucy x

'DRUGI DEL' 24. December 2005, 17:53 V čem je sploh smisel življenja? Zakaj živimo? Zakaj se trudimo, trpimo, kaj bomo imeli na koncu od tega? Hmm… Za vsakega človeka je njegov smisel drugačen. Moj cilj, ki si ga želim uresničiti, je biti srečen. Vendar kaj mi pomeni sreča? Predvsem ljubezen. To iščem in jo bom iskala dokler je ne najdem. Premišljujem o tem, če sem poznala kakšnega človeka, ki bi ti bil podoben. Pa ne vem kaj je tako posebnega na tebi. Mislim človek si tako kot mi vsi. A nekako ti je uspelo nekaj kar uspe le redkim. No, mogoče pretiravam, saj jim je že uspelo. A nobenemu tako hitro, tako čarobno, nikoli si ne bi želela, da bi bil nekdo drug. Opazila sem te še preden sem te sploh poznala. Zakaj? Zaradi videza? Ne verjamem. Nekako oddajal si tisto energijo, nek blišč, ki sem ga takoj opazila. In ko sem spoznala kdo si, sem vedela, da si pravi. Takoj sva se ujela, bil si tak kot jaz. In jaz sem bila taka kot ti. Imela sva veliko skupnega in prišel si do mojega srca, vstopil vanj, nato pa zaprl vrata za sabo. Neprestano mislim nate, ni trenutka, ko bi te pozabila. Ali čutiš enako? Ne verjamem. Mislim, nobeden ni še nikoli, zakaj bi torej ti? A zakaj ne bi upala? Mislim, ko izgubiš upanje je vsega konec. Če izgubiš vse, ti vedno ostane upanje. In zakaj bi le brezglavo upala in čakala, da se bo to zgodilo? Mislim zakaj se ne bi potrudila, se borila za tisto kar hočem? Nič se ne zgodi samo od sebe. Dala bom vse od sebe. Mogoče ti bom všeč taka kot sem, mogoče ne. Drugače me nisi vreden. Rada bi ti povedala, kaj čutim, a bojim se, da je še prekmalu, ne poznava še en drugega dovolj dobro. Dajmo času čas. Poleg tega pa boš mogoče, ko napoči pravi trenutek ti tisti, ki boš pristopil k meni. Zaljubljena sem vate. In sedaj sva izgubljena v sedanjosti, preteklosti, prihodnosti. Kje sva?

Spet po dolgem casu objavljam nov/star vpis 29. november 2005, 17:15 Zadnje čase na veliko zapisujem svoje občutke in razmišljanja. Prej jih nikoli nisem, pravzaprav jih šele zadnjih nekaj mesecev. Pač se počutim laže, če lahko nekomu zaupam, pa čeprav je to le list papirja. Ne pravim, da drugim ljudem okoli sebe ne, le da mi včasih bolj odleže, če jih tudi tu. Čeprav so stvari, ki jih najraje pozabiš, a jih vseeno tako shraniš za trajno in kasneje ponovno prebiraš. Koliko spisov sem že vzdihovala glede njega? In pisala o njem? Koliko? Sedaj pa se je zgodila prelomnica, ki je do sedaj še vedno prišla. Spremenil si se. Sprememba v tebi me ni navdihnila, ampak me razočarala, saj nisem mogla verjeti, da je tudi ta mogoča. Najprej si bil popoln. Vem, da to ni nihče, a meni se je zdelo, da ti si. Skupaj sva se smejala, pogovarjala in počela vse živo. Veliko si mi pomenil. Ogromno. Nato pa kar naenkrat, še sama ne vem kdaj, kar čez noč, si postal čisto drugačen. Poslušala sem tvoje besede ob katerih sem se zgrozila. Pravzaprav sem o njih bolj slišala, kajti začel si se družiti z drugimi. Midva pa sva se vse bolj oddaljevala in še vedno se. Potisnil si me v ozadje in postala sem nepomembna. Kaj če sem bila to že ves čas, le da tega nisem vedela? Ah, ne verjamem. Vem, da si me cenil kot prijateljico. Mogoče bom za vedno ostala v tvojem spominu taka. Zakaj se zgodi, da pozabiš ljudi, ki so te sprejeli? Potem začneš spoznavati druge ljudi, ki se zdijo boljši in popolnoma drugačni. Z njimi se začneš na veliko družiti in včasih se delaš da si nekaj kar nisi samo zaradi tega, da ostaneš tam. Bolj si v središču pozornosti in to ti je všeč. Kaj pa ostali? Na nas si pozabil in se celo obrnil proti nekaterim. O nas si začel razmišljati tako, kot razmišljajo ti, ki jih sedaj imenuješ za prijatelje. Dopustil si, da njihovo mnenje postane tvoje. Zakaj? Ni samo družba kriva, da si postal takšen. Ni samo ta tista, ki te je spremenila. Kriv si tudi ti, ki si to dopustil. Sprašujem se, če boš prišel do spoznanja, kaj si postal in kaj si delal. In se boš vrnil k nam. Ne vem, kdo sem, da te imam pravico obsojati. Povem samo, svoje mnenje in občutke, ki sem jih čutila ter tisti, ki jih čutim sedaj. Kako naj ti povem? Razočaral si me.

Jst pa zadnje čase vedno sanjam, da letim =) Aah, kok je to ena prijetna izkušnjaa.. Moje najljubše sanje - ko letim Pa dons je blo zlo zanimiv, ko sem sanjala ubistvu, da sm padla v nezavest in to je zgledal bl tko, da se nisem mogla premaknt, čeprov sem se hotela, al pa kej rečt, da bi ostali okol mene vidl, da sem v redu. Pol sm se pa v tem trenutku zbudla in se najprej tud tle realno nisem mogla premaknt (samo za sekundo al pa 2).

Kaj mislite o tem, da če hočeš imeti rad druge, moraš najprej imeti rad sebe? Ali drži? Ali je res pogoj za medsebojne odnose to, da ceniš sebe?

Nič ni večno. Včasih si nekaj želiš in ob tem pozabiš na stvari, ki jih imaš. In še preden se zaveš ostaneš brez vsega

Od zadnjega vpisa se je zgodil velik stvari. Preveč. 1x sva mela pogovor, ubistvu je blo bl tko, da sva se kregala in ble so izrečene besede, ki mogoče ne bi smele bit, z obeh strani. Po eni strani sem mu očitala, da je slep, ker gleda, ampak ne vidi (ciljala sem na svojo zaljubljenost), pa da je lih njegova prepričanost, da ma samo on prav, kriva da bo na koncu propadel. On pa je reku, da nimam razvitga svojga mišljenja, da za vsako stvar neki 'jokam', da sm šibka, itd.. Nekak sm zdej vidla, kakšno mnenje ma očitno o men in žal mi je, da tega prej nisem vidla.

Definitivno Labod^^ Tista žalost, občutljivost, zgodba o grdem račku, krila.. Neka skrivnost^^ Ah. Če pa gledamo čarobna bitja pa najbrž da pegaz =)

Hvala, da si mi neposredno povedal, da ti pomenim enako kot nič. Lahko bi že vedela..

Hvala Nelika, res Kje si se naučila vsega tega? Pomen simbolov, razlaganje sanj..

Če lahko tudi meni poveste simbol mojih sanj, če ga imajo Sem vidla da se tudi Nelika dost spozna na to =) Spominjam se velikega mesta, ki je bil po eni strani podoben našim, a je močno prevladovala srednjeveška podoba, skupaj s kamnitimi sivimi stavbami. Vse se je začelo, ko me je on, tisti v katerega sem zaljubljena, vprašal, kaj je narobe. Nato sva odšla v nek kamnit stolp, ki pravzaprav ni segal tako visoko. Usedla sva se na klop, a preden sva spregovorila se nama je pridružil moj bratranec (ki je pravtako sošolec in tudi oseba, ki mu zelo zaupam). Pravzaprav je bil ta trenutek nepotreben, kajti kdorkoli ki bi ta čas prišel sem, ni bil ravno dobrodošel. Začel je govoriti o svojih težavah – nisem prepričana – ali pa so bile le besede, ki niso pomenile ničesar, vsaj ne sedaj. Ko je končal se nam je pridružila še moja prijateljica – ravno v trenutku, ko sem hotela njemu odgovoriti na njegove prejšnje vprašanje. Hotela sem mu povedati, da mu močno zaupam, vendar mu sedanjih težav enostavno ne morem zaupati, ker obstaja razlog, da tega ne sliši. (Razloga mu ne bi povedala, niti tega da sem zaljubljena vanj). Prijateljica je še preden sem sama kaj rekla, pogledala proti meni in me opozorila, kaj se lahko zgodi, če on zve vse. Mogoče bi lahko prišlo do tega, da bi storila napako in mu ponesreči povedala. A sedaj ne vem, če sem mu bila pripravljena povedati vsaj to, kar sem mu še predtem nameravala. Zbežala sem stran in stekla nekam v daljavo, kjer me ne bi našli, čeprav sem za sabo slišala klice, ki so me klicali, naj se vrnem. Nato sem poletela in se zavedla, da sem nekakšen angel, ki pomaga drugim – letela sem. Med letenjem se zdi, da me drugi ljudje niso mogli videti. Kmalu zatem, ko sem bila še vedno v zraku, pa so se prikazali lebdeči moški, ki so me začeli loviti. Sprva je bil samo eden, nato pa jih je postalo še več. Nisem bila prepričana, če lahko letim dovolj hitro, da jim pobegnem. Potem pa se je nenadoma v zraku pokazal žareč križ. Zletela sem skozenj in v tistem hipu je v žarku svetlobe prišla ženska, ki je izničila vse lebdeče moške, nato pa izginila. Hotela sem se vrniti v tisti kamniti stolp, ampak iz neznanega razloga sem bila ljudem še zmeraj nevidna. Zato sem si oblekla plašč – sedaj so me videli. Ponovno sem srečala njega, ki me je vprašal isto vprašanje – kaj je narobe. Ponovno isti prostor, iste stene, ista zgradba – vse enako. A kot bi usoda hotela, da mu ne povem, kar sem mu želela, se je ponovno prikazal bratranec. Začel je govoriti o sebi in tik preden sem prišla do besede, se je ponovno pojavil eden izmed tistih lebdečih moških. Tokrat mu nisem mogla pobegniti. Pristrigel mi je peruti, ki so takoj za tem postale črne. Ostali so takrat videli, da sem v resnici angel. Takrat pa se mi zdi, da sem v sanjah premočno odprla oči in tako sem se prebudila.

Nekako vem, da ni pravi, a si vseeno želim da bi bil. Tudi že na samem začetku ko sem se zaljubila vanj, sem rekla, da poznam konec. Vendar se zdi, da sem si vseeno nenamerno v sebi ustvarila tisto željo in upanje.. Moram se sprijazniti z nekaterimi dejstvi in prestopiti mojo zaljubljenost. Že zato, ker mi kot prijatelj ogromno pomeni v smislu, da mi priskoči na pomoč, ko ga potrebujem in je edini s katerim lahko govorim o čemerkoli. Tega nočem zgubiti zaradi svoje nesmiselne zaljubljenosti. Prazen pa nikoli ne bo postal, kot si rekel - vsaj ne v tem smislu. Bo drugače, videla ga bom z drugačnimi očmi, kot ga vidim sedaj. Le to se bo spremenilo Drugače pa posod je res veliko. Samo pravo moram najti..

Uf, ob tvojih besedah ardent, sem se zavedla, da je res, kar praviš. V smislu, da sebe ponižujem in na ta račun nekoga povzdigujem. Ne vem zakaj to počnem. Mogoče imam v sebi nekaj, kar mi daje občutek, da sem jaz tista, ki se mora boriti za pozornost drugih in ne obratno. To pa zaradi tega, ker sem v preteklosti velikokrat naletela na nesprejemanje in po tem sem skušala spremeniti sebe (kar sem ugotovila, da je brezsmiselno, ker ni napaka v meni, ampak v njih). In tudi prijateljica mi je že rekla, da skušam ugajat drugim na splošno. Vem, da je to narobe. Vendar na nek načiin drugače ne znam. =/ Aarwen, tnx tud teb za odgovor =) Tud jst nekak vrjamem v to, da se vse zgodi z namenom, da če je mišljeno kaj biti med 2 človekoma bo, drugače ne. Vendar včasih težko sprejmem resnico, če kaj takega ni namenjeno. Včasih vztrajam, četudi je brezupno, ker še vedno del mene upa, da bom na samem koncu le dobila to, za kar si prizadevam... In včasih sem že naveličana ponavljajočih se nesrečnih koncev. Nočem več čakati! Vem da potrebujem nekoga. Kmalu.. (vem, da je še celo življenje pred mano, vendar nočem čakati do konca)

Branje misli v dobesednem pomenu ne obstaja. Vsaj ne tako, kot bi si kdo predstavljal. Naše misli imajo ogromen vpliv na nas in se ponavadi zrcalijo tudi v našem vedenju. Če si poln nesrečnih misli, težko preslepiš kogarkoli, da si dobre volje (v večini primerov. Izjema je, če si te črne misli ne ženeš k srcu ali če znaš resnično dobro prikriti svoje trenutno počutje). So ljudje, ki so veliko bolj dovzetni za občutenje takih stvari, kot drugi. Včasih se zgodi, da ko resnično nekoga potrebuješ, tisti pride, čeprav nisi skoraj z ničemer namignil da je kaj narobe, kaj šele da potrebuješ koga. Mislim, da gre pri tem bolj za to, kot za kaj drugega.

Hvala, da ste se takoj odzvali na moje vprašanje Drugače pa sem hotla še par stvari povedat, mhm.. Njegova bližina mi resnično pomeni ogromno in trenutke, ko sva si res blizu si zapomnim – že zato ker niso ravno vsakdanji. Mislila sem, da mi bo to dovolj, ker se že na samem začetku si rekla, da poznam konec te zaljubljenosti, ampak bom se vseeno potrudila, naredila vse, da mu bom še bliže. Nekaj mi že vseskozi daje, neko energijo, ki jo začutim ko je ob meni že odkar ga poznam, čeprav takrat še nisem razvila takih čustev, kot so v meni sedaj. Ampak mislim, da sem ugotovila, da mi to vse ni zadosti, kajti ko je zraven, ne morem biti več jaz tisto kar sem. Preprosto je nekaj veliko drugače, kot sicer in v mislih imam nenehno tisto upanje, željo, da bi se vse skupaj uresničilo, čeprav vem, da se ne bo. Ne tu. Ne sedaj. Ko sem rekla, da bi ga izolirala. Zdi se smiselna rešitev, a težko bo, ker ga bom videvala dan za dnevom (kot sošolca v gimnaziji) in postalo bo še teže, če se bom zaradi te ideje morala včasih oddaljiti tudi od drugih v naši družbi. Ali naj se odpovem, da grem z njimi nekam preprosto zato, ker je on zraven? Ali se moram? Nasveti seveda spet dobrodosli.

Ne pozabi me. še se bova srečala.. Nekega dne..

Hvala Aarwen za ta nasvet^^ Vem, da imas prav in tudi drugi ljudje so ze to rekli. Je eden izmed mojih ciljev. Ampak je teže to doseči, kot si sprva nekdo misli. Vem, da mi bo uspelo nekega dne, v to sem prepričana. Do takrat pa moram le še vztrajati. Moja razmišljanja so večinoma polna žalostnih stvari, ampak nekako lahko le takrat pišem, ko se tako počutim. Mogoče zato, ker s 'srečne' strani še nisem poskusila. Morala bi, vem. Ampak pišem zato, ker se potem počutim laže, ko napišem, kaj vse mi leži na duši. Kot bi odložila neko breme in bi šele potem ko napišem, lahko pozabila na to stvar. Bi jo preprosto odložila in ko bi bil čas, da se spomnim, bi te misli oživela s tem, ko bi prebrala te besede.. In še nekaj me zanima, nasvet potrebujem. Mogoče ni ravno prava tema, ampak bom vseeno napisala. Nekdo, ki ni tisti pravi, čeprav si zaljubljen vanj in ti on tega ne vrača. Tesno sta si blizu (na duševnem nivoju), a zadnje čase ne moreš biti več tak kot včasih ko je on v bližini zaradi svojih občutkov. Ali je prav, da to osebo izoliraš, ker se zdi da sam sebe ubijaš s tem, ko čutiš to kar ne bi smel in ob tem poznaš konec? Rekla sem, da ga bom 'izolirala' nekako in vem, da bo to težko. Preveč. Ampak moram poskusiti. In po temi vedno slej ali prej pride soj svetlobe. In takrat se bova zopet srečala. Nasvet še vedno potrebujem. Kaj mislite, pa če imate kakšne izkušnje s tem

[sovrazim to, da ti ni pomnilo nic.]

mhm^^ 20. november 2005, 19:36 Včasih sem v stanju, ko sem še posebno čustvena. Občutek, ko ne veš, kako naprej in si ves zmeden in začneš razmišljati. V takem stanju te lahko prizadenejo še tako majhne stvari. Želiš si, da bi se tista stvar končno zgodila, a kaj ko so tvoja upanja brezupna. Smešno je, da sem te opazila dokaj pozno pa še to je bil splet naključij. Zgodilo se je, da sva se srečala in se takoj zatopila v pogovor. Šele takrat sva se začela spoznavati in zdi se mi, da sva se resnično ujela in sva našla kar nekaj stvari, ki so nama skupne. Postal si mi všeč in začel vstopati v moje srce. A tega sem se ravno najbolj bala in bilo me je strah. Strah, da bi bila zopet razočarana in bi se vsa moja upanja izkazala za lažna. Ljudje okoli mene mi govorijo: »Tvegaj! Naj te ne bo strah!« A sama nočem tvegati. Že prevečkrat sem to storila in prav to me je pripeljalo v pogubo. Tokrat nočem poskusiti, a kaj ko ne morem ukazovati svojemu srcu. Vem, da je tokrat drugače, saj je prav karakter tisti, ki mi je pri tebi najbolj všeč in prav zaradi njega sem te sploh opazila. Ko te zagledam, moje oči dobijo poseben žar, ki ga navadno ni in ugasne, ko izgineš iz obzorja. Sprašujem se, če je to zopet neka zatrapanost, ki bo kmalu minila. Ali je? Želim si, da bi vedela. Hočem vedeti, če čutiš do mene isto kot jaz do tebe. Včasih se mi zdi, da je odgovor pozitiven, a tokrat si ne mislim nič. Ko mi je bil všeč še nekdo drug, se mi je dozdevalo, da sem mu všeč in da se bo končno zgodilo tisto na kar čakam celo življenje. A spoznala sem, da so bila upanja, ki mi jih je dajal, lažna. Ena izmed prijateljic je rekla, da sem jaz tista, ki si je delala utvare in mislila, da je med nama nekaj kar ni nikoli bilo. Torej sem nekoliko kriva sama. Sedaj pa se bojim sanjariti in živeti v svojem svetu, kjer je mogoče vse, saj bi potem na koncu vse še bolj bolelo in samo jaz vem, kako grozno je to. Izvedela sem tudi, da si ti všeč tudi eni izmed mojih prijateljic in tako se mi je podrl svet. Pravzaprav ni bilo tako hudo, a vedela sem, da če bi bilo karkoli med njim in nama, bi bila ena prizadeta. Čeprav bi se mogoče kmalu uspeli sprijazniti, bi pa vseeno bila bolečina, ko bi izvedela ogromna. Včasih se zgodi tudi to, da ti kljub vsemu enostavno ne gre iz glave in še vedno ga imaš rada, medtem ko čas mineva. Čas ne zaceli vedno vseh ran, kajti nekatere rane ostanejo za vedno. Vendar sva si s prijateljico prisegli, da kljub vsemu kar se bo zgodilo, ostali prijateljici Najhuje je to, da izveš, da on ne čuti do tebe enako. Gledaš ga in si želiš, da bi stal ob tebi, te držal za roko in bi lahko čutila njegove poljube na sebi. Da bi rekla: »Ne izpusti me,« in on te ne bi izpustil in bi ostal ob tebi, kljub vsemu kar bi se zgodilo. Obnašala bi se normalno, kot da sem te že pozabila in noben mi ne bi rekel, zakaj sem tako zamišljena in drugačna. A resnica bi bila drugačna. V moji notranjosti bi krvavela in kričala. Želela bi si, da bi lahko ušla in izginila, da mi ne bi bilo treba več trpeti vsega tega. Tega, da bi stala ob njem in vedela, da ga ne morem imeti. Spremljala bi njegovo življenje. Kmalu bi si dobil punco in gledala bi ju, kako objeta ležita en ob drugem in si želela, da bi bila na njenem mestu. Pretvarjala bi se, da sem vesela, da sta skupaj in skušala v to prepričati sama sebe. Zadnje čase se velikokrat sprašujem, če bo sploh napočil čas, ko bo prišel nekdo, ki me bo imel rad tako, kot imam jaz njega. Nekdo, ki me bo razumel in si bova bila tako blizu kot nihče drug. Želim si, da bi se zgodilo… Da mi ne bi bilo treba več čakati… Da bi me ljubil…

19. november 2005, 20:04 Res sem mislila, da je že konec. Da je odšel in pozabljen za vedno. Vedela sem, da ga bom še naprej videvala mesec za mesecem, teden za tednom in dan za dnem, a bilo mi je vseeno. Rekla sem si, da ne bom več čutila ničesar in sva lahko samo prijatelja. In to najboljša. Najboljša od najboljših. Včasih se mi zdi, da z mislimi odplavam proč. Pa ne namerno al kaj podobnega. No, včasih tudi to. Kam vse me to privede in za nekaj trenutkov resnično mislim, da je vse to res. Da si ni to le napletlo v moji glavi. Ali ste že kdaj začutili, to kar čutim jaz? Ko začne tvoje celo telo drhteti v njegovi bližini in te prevzame čudovit občutek? Ali sem zmešana ali pa je to nekaj normalnega? Veste, včasih se mi zdi, da sem zmešana, nora. Edinstvena. To vem, da sem, vendar sedaj imam v mislih drugačen pogled. Me razumete, čutite kar jaz čutim? Ali sem sama edina, ki sem prišla do roba te skrajnosti? Zlomila sem se. Kot palica na katero nenadoma stopiš in se zasliši glasen pok. Pa ni nujno, da namerno. Lahko je razlog že samo to, da je na tvoji poti, ti pa je ne opaziš in zato te tvoj korak pripelje do nje. Bila sem močna in se delala, da me nekatere stvari ne ganejo in nič ne začutim ob njih. Sama sebe sem prepričevala v to. Moje ustnice so oblikovale nasmeh in oči so mi žarele, ko sem bila s tabo. Saj je tako še vedno. Ponavadi. Ko pa sem vaju videla, se nisem mogla več pretvarjati. Spoznala sem, da kljub temu, da se še tako močno trudim, ne morem izbrisati svojih občutkov do tebe. Vedno bodo tu. Sprašujem se, kaj bi bilo če bi vedel? Vedel za mojo bolečino in solze, ki sem jih zate pretekla. In na koncu bom ugotovila, da sploh nisi vreden. Ta del je najbolj žalosten in smešen hkrati. Zajel bi me histeričen smeh, ko bi videla sebe, kaj vse sem počela zate, si mislila. In kaj je smisel vsega tega? Ni ga. Za tvoje trpljenje ni smisla. Ni razloga. Vendar je kljub temu obstajalo, bilo tu in lahko sem ga čutila. Morda je razlog to, da preden najdeš pravega, moraš nekajkrat biti razočaran in spoznati tudi slabe stvari ljubezni. Mogoče. Ali je sploh verjetno? Da boš kdaj čutil, tako kot jaz? Da boš ob moji bližini ti dobil mravljince in se boš počutil kot v devetih nebesih. Vem, da ni in se to ne bo nikoli zgodilo. A vseeno. Hočem verjeti, zatorej verjamem. In vedno bom verjela.

Sanje so prihodnost =) Ce jih bos pa uresnicil je pa up to you^^ 31. oktober 2005, 19:16 Zakaj? V sebi kričim in tonim v globino. Kolikokrat še? Nikoli se ne bo končalo, zatorej le zakaj bi še vztrajala? Nimam več razloga, ki bi me gnal skozi življenje. Nimam več volje, da bi sploh nadaljevala. Strah me je. Tako zelo me je strah. Ne vem več, če bo bilo moje srce sploh še kdaj zmožno ljubiti. A tega ne bom vedela, saj ne bom nobenemu več dala priložnosti. Če že sedaj tako grozno boli, kako mora potem boleti šele takrat, ko ga ljubiš in on ljubi tebe, a gresta vseeno narazen? Naj se neha! Bolečina v meni. Hočem da izgine. Nikoli več nočem čutiti ničesar. Želim, da vsi občutki, vsa čustva v meni izginejo. Pojdite že proč! Tokrat sem resnično čutila, da si drugačen od ostalih. Res sem mislila, da se bo tokrat nekaj zgodilo. A sedaj sem spoznala, da si isti. Na prvi pogled popoln, a resnica je drugačna. Dolgo časa si se mi zdel tak. Predolgo, saj sem se zaljubila vate. Zadnje čase pa sem začela dvomiti v tvojo popolnosti in danes sem spoznala, da si le še hujši. Na začetku ves prijazen, ljubezniv, zaupanja vreden človek za katerega veš, da te ne bo nikoli razočaral. V resnici pa drugačen. In sedaj si pokazal svoj pravi jaz. Pa čeprav ne meni, ampak mojemu prijatelju. Kaj če je problem v meni in ne v tebi? Ali sem res tako grozna oseba? Mogoče. Saj bi te vprašala, a nočem imeti več opravka s tabo. Razočaral si me kot še nihče drug. Tako zelo te sovražim. Vsaj želim si, da bi te, a ne morem ukazovati svojemu srcu. Moji občutki do tebe so mešani, zmedeni. Hkrati te ljubim in sovražim. Prepozno je. Izgubila sem upanje v svet. Želim si…

Sanjam se ne bi pa nikoli odpovedala, ker so tako mocen del mene, da brez njih ne bi bila vec jaz.

Vem, da je se celo zivlenje pred mano Ubistvu, ce tko pogledam, zdej zlo drgac razmisljam kot sem nekoc (tale razmisljanja so sele iz leta 2005) in ceprov skoraj dve leti ni tako dolga doba, se lahko veliko spremeni. Zdi se, da sem takrt mocno verjela, da b 1x prisel tisti 'princ na belem konju' in bo konec vsega trpljenja bolecin. Zdej vem, da ni tko. Se zmeri sem sanjac, vendar sedaj bolj locujem resnicnost od sanj...

hehhe =) ok, tnx^^ bom dala kr se naprej zdele.. 23. oktober 2005, 11:31 Ali preveč pričakujem, če upam, da bo nekoč nekdo rekel "ja"? Če upam, da se bo nekoč končno zgodilo in bo moje nesigurnosti vase kmalu konec? Zadnje dni se mi je zopet dogajalo tisto o čemer sem že pisala in česar sem se tudi najbolj bala. Utvare. Zopet sem si jih delala in upala, da so tokrat nekaj drugega. Nekaj resničnega. A sem se tudi tokrat uštela. Zavrnitev sem slišala naravnost iz njegovih ust in tako sem vedela, da je dokončno konec. Na nek način sem si želela, da tvojega odgovora ne bi slišala in bi se mu izognila. Da bi lahko pretekle minute prevrtela nazaj in tako ne bi slišala usodnih besed. Nočem se soočiti z resnico in je sprejeti, in tako bežim pred njo. Ampak ne morem vedno bežati, saj me bo resnica slej ko prej dohitela in me postavila na realna tla. Zakaj ga je morala ona večkrat vprašati? Da sem slišala eno is isto besedo, ko me je zavrnil, znova in znova? Zaradi tega me je le še bolj bolelo in kar naenkrat je bolečina v meni postala neznosna. Res je, da mi je bil samo všeč in vanj nisem bila zaljubljena ali čutila še kaj globljega, a vseeno je bilo moje trpljenje v tistem trenutku neznosno. Začele so se mi nabirati solze in kmalu so te kar privrele na dan in blažile mojo bolečino. Nisem hotela nehati, saj mi je bilo sedaj laže. A kaj se bo zgodilo, ko bom izjokala vse solze? Ko enostavno ne bom več mogla jokati? Ali bo šele takrat na plan prišla tista prava bolečina? Ne želim si izvedeti odgovora. Želim si le, da bi lahko čimprej pozabila. Če se zazrem v preteklost, se zavem, kolikokrat se je že ponovila ista zgodba, ki se je končala s pozabljenjem. Le kaj se zgodi, če nočem pozabiti? O tem raje ne bi razmišljala, pač pa se raje oziram k svetli prihodnosti. Ne bom več pustila, da me kdorkoli prizadene in me vrže iz tira. Ne bom pustila, da mi kdo pride blizu. Zaprla bom vstop v svoje srce in nikomur dovolila, da vstopi vanj. To je edini način. Edina pot, ki mi je še preostala in po kateri se še nisem odpravila.Vendar kljub temu dvomim v to, da je ta pot prava. A le tako bom preprečila, da bi se zopet zgodilo isto. Ampak to še ni vse kar me pesti. Rekli so, da se ne znam postaviti zase, kar je delno res. Le kako naj bi se znala po vsem tem? Mogoče sem si sama kriva, a zdi se mi, da se nisem znala postaviti zase. Ko sem se poskusila pa je postalo samo še huje. Le še bolj so se spravljali name in se smejali mojim obupanim poskusom, ko sem se hotela braniti. Zato sem se zaprla vase. No, ni bilo ravno tako. Prijateljice so mi svetovale, naj jim ne pokažem, da me prizadenejo in mi lahko pridejo do živega. Zato sem ves bes in bolečino zadrževala v sebi in še zmeraj ju. A vem, da mi to ne bo dolgo uspevalo. Nekoč bo napočil trenutek, ko se bo vsega tega v meni nabralo preveč, zato bo vse izbruhnilo na dan. Vse kar je bilo leta skritega v meni. In šele takrat bom izvedela, kakšna bo njihova reakcija in spoznala, kdo je moj pravi prijatelj, ki mu bo kljub vsemu še vedno pripravljen stati ob strani. Kot vedno mi je tudi sedaj laže. Bolje se počutim, če svoje misli in občutke spremenim v besede in jih napišem na list papirja. Vsak ima svoj način ob katerem se pomiri in moj je pisanje. Ko bi le vsi znali svoje občutke in počutje na dobrem način umiriti. A kaj ko se nekateri ne zmorejo brzdati, in tako začnejo metati stvari naokoli in jih uničevati. Ali kar je še huje, ranijo in prizadenejo osebo, ki ni ničesar kriva in je le žrtev tvoje jeze. Zavedla sem se še ene napake. Vedno sovražim, če kdo kaj grdega reče o meni ali pa me obsoja še preden me dodobra spozna. V takih primerih sem jezna, ker mi ne dajo niti priložnosti, da bi spoznali moj pravi jaz. A sama sem popolnoma ista! Mogoče še hujša. Včasih rečem kaj grdega o kom, ki ga ne poznam dovolj dobro in v ospredje potisnem njegove ali njene napake, medtem ko dobre lastnosti ostanejo v ozadju in jih enostavno spregledam. Saj sem se že prej zavedala tega, a nisem si želela priznati, da sem enaka. Sedaj pa sem si to končno priznala, zato se bom trudila da ne bom več taka. Da bom najprej človeka in kljub vsem slabim stvarem, videla njega v dobri luči in bila pozornejša na stvari,, ki so mi na osebi všeč. Zadala sem si težko nalogo, a vem, da mi bo z malo truda uspelo doseči moj cilj.

Prej sem pozabla napisat. V tej temi bom objavljala svoja razimisljanja, k sm jih pisala vedno,ko sem se hotla enstavno izpovedat.. Mogoce se bo kateremu zdelo malce otrocje, kar najbrz ni nic nenavadnega glede na to, da sem stara sele 16

19.oktober 2005, 20:33 Nikoli nisem bila rada sama, čeprav so trenutki v tvojem življenju, ko se želiš zapreti in skriti pred svetom. To se mi zgodi kar pogosto. Uležem se na posteljo in ob poslušanju glasbe razmišljam o stvareh, ki se dogajajo okoli mene. Včasih srečaš osebo zaradi katere ti začne srce močno razbijati in postaneš nekdo drug. Začneš ga spoznavati in ugotavljati, kakšna je njegova osebnost. A kaj hitro zaideš s prave poti, kajti ko ti je nekdo všeč, si ga izoblikuješ v svojih mislih in želiš, da je natanko tak kakršnega si si zamislila. Velikokrat se zgodi, da je v tvoji glavi drugačen kot v resnici in ga imaš za nekaj kar ni. Slej ko prej spoznaš svojo napako, a kaj ko se nočeš sprijazniti s tem in si začneš delati utvare. Na primer takrat, ko izveš, da mu nisi všeč. Tega enostavno nočeš in ne moreš sprejeti, zato si začneš izmišljevati izgovore, ki bi upravičile njegove besede kot so na primer »všeč sem mu, a si tega ne upa povedati« ali »želim da to, da si mi všeč ostane skrivnost« ali kaj podobnega. Prav ironično je, da začenjaš resnično verjeti vsemu temu, čeprav v globoko srcu veš, da ni res. A toliko časa o tem razmišljaš in tako začenjaš verjeti laži, ki se je napletla v tvojih mislih. Še vedno imaš upanje, ki mu ne pustiš, da bi odšlo in samo čakaš, kdaj se bo zgodilo tisto, kar si se zamislil. Vendar pa zadnje čase neham verjeti. Že prevečkrat je bilo isto in ko sem izvedela, da nisem jaz tista ob kateri postaneš živčen in začutiš metuljčke v trebuhu, me je prevzela jeza. Pravzaprav sem bila naravnost besna. Sovražila sem te tako močno. Tudi ko sem te zagledala, moj bes še ni uplahnil. A zdi se mi, da je sedaj sovraštva v meni čedalje manj, namesto tega pa se spreminja v bolečino. V meni postaja trpljenje neznosno in bojim se, da mu ne bo konca. Tudi ko bo prenehalo vem, da bo za njim prišlo drugo, ki ga bo nadomestilo, le da bo to še veliko hujše in boleče. Mogoče se vse to dogaja, ker iščem fanta, ki bi bil moja sorodna duša in razlog za mojo srečo hkrati. Mogoče bi morala nehati iskati in mirnih rok čakati, kaj mi bo življenje naplavilo pred noge. Moram živeti življenje, namesto da zaradi Njih zamudim stvari, ki bi si jih zapomnila za vse življenje in bi me osrečevale. Vem, da me bo usoda nekoč dohitela in ji ne bom mogla uiti, zato je najboljše, da ne naredim ničesar. Ko bo čas, boš že prišel, ravno ko bom to najmanj pričakovala in se bo neslišno prikradel v moje srce. In šele takrat bodo izginili vsi dvomi, žalost in trpljenje. Pozabila bom na preteklost in živela za prihodnost. Do takrat pa moram le živeti…