vest

Dala bi vam nekaj iztočnic za razmišljanje o zavetiščih, o tem kaj je prav in kaj ne, kaj je humano in kaj ne. Najprej ugotovimo, da vendarle po svetu obstajajo zavetišča, ki so najprej nastajala zato, da so umaknili živali izped oči, sčasoma z dvogom kulture pa se je dvignila tudi zavest o humanem odnosu do živali. S tem so tudi zavetišča dobila nove razsežnosti in nov pomen, postala so vsebolj prijazna predvsem tistim, ki v njih bivajo - živalim. In vendar se določene stvari niso nikoli spremenile. Zavetišča imajo karanteno, v kateri žival preživi obdobje možnosti inkubacije z katero od nalezljivih in kužnih bolezni. S tem zavarujemo živlai ki so v njej, da bi se okužile in živla ki je prišla na novo bolj opazujemo in s tem omogočimo, da pravočasno ukrepamo v primeru izbruha bolezni. Zavetišča delujejo po pricipih vračanja živlai lastnikom in oddajanja novim lastnikom. Vsa humana zavetišča imajo tudi določeno mejo do katere ohranjajo življenje in mejo po kateri se odločijo za evtanazijo. Ti kriteriji so sicer različni ( kriterij je lahko visoka starost, neozdravljive bolezni, pretečen rok ki je določen kot dolžina bivanja...) Vsako zavetišče mora imeti izoblikovano tudi politiko do sterilizacij, kriterije oddajanja, nadzora... In če rečemo, da se prizadevamo za zavetišče, ki bo delovalo humano, si v naši družbi predstavljamo zavetišče, ki bo omogočilo živlai varnost, zdravljenje v primeru ozdravljivih bolezni in poškodb, vračanje in oddajanje, evtanazijo za neozdravljivo bolne živali, podaljševane bivanja v zavetišču za živlai za katere se ve, da je to smiselno. Ljudje, ki se vsakodnevno srečujemo z izgubljenimi in zavrženimi živalmi, smo v svojih dolgih letih dela oblikovali čut za te živlai, čut za odgovornost, čut za ocenjevanje položaja in situacije, čut za to, da vemo kaj soželjein kaj so možnosti, ki jih naša družba sprejema in daje. ŽAl je v naši družbi prisotno dejstvo, da sicer hočemo visoka merila in kriterije, sami pa k temu ne prispevamo z ničemer. Vsi tulimo, da se nobene živali ne sme evtanizirati in da jih je treba ohraniti pri življenju, ko pa pridemo iskat žival v zavetišče ali na društvo, mora biti ta čimmlajša, čim lepša...Starih živali ne opazi nihče. In potem te živali, ker seveda se jih ne sme humano uspavati živijo v okolju, kjer jih imajo sicer radi, pa vendar živijo drugaček ot so prej dolga leta. za nas ki jih gledamo vemo, da "životarijo", pa vendar nočemo kršiti družbenih norm. Pa poglejmo na dvorišče MM, ki naj bi imela srce za živali. Pes ki pride na novo gre med ostale, če jih pač nekaj okuži, nič hudega, saj jih MM pozdravi z prekuhanim rižem in piščančjim mesom. Potem se psička začne ženiti in nanjo lahko skoči prav vsak kuža, ki ima možnost ali pa je po hierarhični lestvici dovlolj vissoko d asi to lahko privošči. NAj vam povem, da je ga. Vera Hegeduš pred tremi leti in pol MM omogočila sterilizacijo vseh psičk brezplačno, pa jih niso nikoli sterilizirali. ZAkaj ne, vprašajte MM. Ali vese, da je tam na naših rokah umrlo kar nekaj psov, ki bi jih lahko oddlai, pa MM ni dovolila. Ali veste, da ste tam žalejeni le, če ne razmišlate s svojo glavo, ker takoj ko rečete, tole bi se dalo pa spremeniti in to zastonj letite na cesto. Ali veste, da smo v zadnejm času poslali tja več kot 50 ljudi po živali in smo vse kar smo uspeli dobiti, dobili izjave tistih ki so šli in jih je odpravila, nagnala ali ignorirala. Ali veste, da smo šli celo tako daleč, da smo tja poslali svoje prijatelje, da bi dobili ven pse, ki smo jih potem pozdravili, oskrbeli, socializirali in oddali naprej. To nam je uspelo pri 9 psih, s tem ,da so naši prijatelji točno vedeli kaj morajo reči in kaj obljubiti, da bodo psa vendarle dobili. ( Ena izmed njih je morala celo obljubiti, da bo pustila službo,da bo ves dan z psom). Dejstvo je, da pri MM stvari niso urejene, da se dogajajo stvari, ki se ne bi smele, da živali praktično nimajo možnosti da bi dobile novega lastnika. tam so izpostavljene življenju v tropu, ki socilaiziranemu psu, ki je živel z človekom vsekakor ni več naravno okolje. Poleg tega morajo živali pri njej umreti naravno, to pomeni, d apes, ki ima raka ne evtanizira, ko je čas za to, ampak mora žilal trpeti neznosne muke, ki jih pri človeku vsaj lajšajo z morfijem, pri MM pa tega ni.....Lahko bi naštevala kaj vse ni tako kot bi moralo biti. Najboljše pa bo, d agreste tja in si stvar ogledte, vendar ne tako, da pustite, da vam mIlena besede polaga v usta, pač pa tako, da opazujete zdravstveno stanje živali, prštejete koliko je brejih psic, kliko jih ima zatrdline na seskih, koliko jih je ranjenih od pretepov. in ne bodite tam površno dve uri, vzemite si čas, pojdite pomagat raznašat vodo, hrano nekaj vikendov zaporedoma in potem v srcu povejte kaj mislite. JAz se bom prizadevala, da bo zavetišče delovalo v dobro živlai, ne v dobro človeškega egoizma, ki rešuje življenje za vsako ceno, ki jo potem tako ali tako plačajo živali in to živlai, ki jih večin tako nikoli ne bo videla. saj vese, daleč od oči, daleč od srca.