buhca

Glej šment, v zadnjem trenutku. Za Alana: če gandhi ni bil prosvetljen oz. razsvetljen, mi definiraj, kaj je bil oz. omeni nekoga, ki je to bil. Da se bova lažje razumela seveda. Mako, brez ženskega telesa se ne gre v nebesa. RŠ, nekje v začetku 1994. Je bla cela oddaja o tem.

Ardent. si igral kdaj tarok. Zdej bom ful metaforiziral, kup kart je kot neka masa vesoljne energije. Ti oz. tvoj duh je kot en košček te "mase" oz. v nekem lomu prostora in časa se je pač prikazal in dobil svoj del energije. Pusti genotipe, fenotipe itd. ki debata je o duhovnosti, kar presega naše značajske, inteligenčne in ne vem kake značilnosti Duh tega nima. Kar naenkrat se je ta revež znajdu na Zemlji, kjer ga že takoj v štartu naučijo govorit, hodit in razmišljat po človeško. On sploh ne ve, kako dobre karte (v primerjavi z drugimi deli energije) je dobil v roke, verjetno nihče tega ne ve. Edino kar duh ve, da more odigrat čimboljše, da bo lahko koristil "energiji", v upanju seveda, da mu človeštvo ni uničilo njegovo moč prvobitnega dojemanja. Njegova zmaga je na koncu zmaga vesolja oz. poraz poraz vesolja, glede na to, da se itak vrne v prvotno stanje. Ta metafora o taroku mi je prišla tokom ene debate, ki sm bil že fajn pijan, torej mogoče ni najbolj primerna. Se ti pa zahvaljujem, da sem pomalo znova začel razmišljati o temu.

E, ja, pa smo tu. Sprejemat ne-srečo kot negativizem. Tu se na žalost vidi stanje počasnosti naših misli. Koliko jih je že poskuslo po preizkušeni metodi, gremo iskat srečo. Ne bi raje iskali ne-srečo. Mogoče je lažje ugotovit razmerja. Dvojnost je tak v vsem, če ne n-tost. Samo tolko smo leni, da skoraj vedno začnemo sledit masi. Če ena ovca zabeketa, joj kok je tu fina trava, evo cele črede tam okoli. Če pa reče, uf, kok je tu slaba trava, ima vsaj svoj mir (če se seveda lahko to definira kot mir, lahko tudi pozitiven nemir). Ne vem, če sem bil dovolj jasen. Po moje ni finta v pozitivnem ali negativnem, temveč v alternativnem. Že pojmovno je slovenščina lepa. Nesreča vsebuje tudi srečo v sami besedi, zato le te sploh ni potrebno omenjati. A mi pa takoj ločujemo, kot da je od tega odvisno vse. Ne vem, če si "srečen", dosti težje razumeš nekoga, ki je npr. nekoga izgubil. Če pa se zavedaš svojega stanja "nesreče", ti je vse jasno. Itak pa že ptički čivkajo, da nihče noče vzeti nesreče kot naravnega stanja. Ne vem, recimo nekomu pomagaš in se počutiš boljše. Si prepričan, da ni to samo en velik egotrip, ne pa pozitivne energetske silnice osebe, kateri si ti kao pomagal. Pila, a niso bli esesovci srečni, ko so sežgali 6 milijonov judov. Torej, sledi kliše, sreča je kakor za koga. Če pa se držimo strogo neke niti, je nekako cilj našega duhovnega razvoja. Glih sem tu nekje bral, kako je lahko pot lepša od samega cilja. Vsepovsod vidiš neke knjige o sreči in duhovnem razvoju, pa kurja juhica za dušo pa ne vem kaj. In kaj so nam dozdej pomagale. Je več miru na tem svetu, je več pravičnosti?Poglej drugi ekstrem. Jude so 2000 let jebali v glavo vse do holokavsta. A kaj oni zdej delajo s palestinci. Pravim, da je iskanje sreče ali dosti bolj redko iskanje nesreče mogoče pot do spoznanja, ni pa rečeno. Ne vem, koliko razumem npr. Zen budizem, se sploh ne loteva zadeve tako. Pa že spet ni rečeno, da imajo prav. Nas pa je tak zajebalo dvatisočletno tumbanje, kak je trpljenje potrebno za dosego raja. Zato pa se zdej vidi ta sekularizacija v laičnosti iskanja sreče. Bašta za danes, fajn se mejte

za Alana: nisem napisal, da nočem biti srečen. Izhajam samo iz tega, da to ni naravno stanje. Recimo, da hočem biti čimmanj nesrečen. V bistvu (če gledam svoj lajf), so mi "obdobja nesreče" več prinesla kot "obdobja sreče". Osebno se ne počutim, če v meni ni tistega notranjega nemira. Čim se zadeve umirijo, mi je hitro dolgcajt. Pa si najdem kako kajlo, da mi pomaga znova razmigat moj samoohranitveni nagon. Glede razsvetljenih ljudi; svaka jim čast. Vendar samo v primeru, da so prenesli znanje naprej oz. pomagali drugim (ne vem, ala Mahatma Gandhi). Vse ostalo pa je tak lasten egotrip.

Življenje je kot tarok. Dobiš neke karte, kakršnekoli že so, in na tebi je, da odigraš, čimboljše se da.

lp vsem Sprejemanje. Meni je postalo dosti lažje, ko sem ugotovil,da ljudje povečini tak ne mislijo nič o svojih bližnjih, torej ni velke nevarnosti nesprejemanja, sodb in ostalih umazanij. Vse to se zgodi samo takrat, ko pozabis, da te v bistvu matra samo to, kaj si drugi mislijo o tebi oz. hujše, da si nič ne mislijo. Dejansko stanje, ljudje moji. Torej, če slučajno pride do negativnih komentarjev o tvoji osebi, je večinoma samo zato, ker ti nisi izrazil pozitivnih komentarjev, nikakor pa ni v naravi ljudi, da bi preveč sprejemali ali naknadno sodili. Ni časa za to. Pa če glih ne gre, pravi čigung: če imaš pred sabo desetmetrski zid in v njemu luknjo, desetkrat manjšo od tebe, postani voda.

No ja glih ki je v službi mirno da ni za verjet. Prvič, mislil sem, da je tu debata o duhovnosti. Torej prosim ne vmešavajte mi preveč verstev, ki pride do ene zmešnjave. Resnice pa tak nihče ne najde. To z vzhodom je tak. Od kje nam ta plehka ideja, da bomo po treh tisočletjih pranja možganov dojeli nekaj, kar je nastalo in se razvijalo v popolnoma drugačnih okoliščinah. Prvo more pridet do neke regresije, katarze, odmiranja oz. česar koli pač, da postanemo znova tabule raze. To je na žalost verjetno nemogoče. Potem bi mogli znova pridobiti čudenje novorojenca. V naši fazi užaljenih umazanih ciničnih duš si to težko predstavljam. To ni stvar, po kateri bi lahko mi hrepeneli, pot je po moje daljša, kot si predstavljate. Kaj nam ostane? Najlažje je jemat zadevo budistično (to ni vera, torej jo najraje uporabljam kot metaforično orodje). Torej, poskusimo vsaj povzročati čimmanj trpljenja, če se da. Sreče tak trenutno ne bomo povečali. Jih je premalo tako mislečih. In to je šele prvi korak na individalni stopnji duha. Če vmešamo se višje kolektivne, svetovne in vesoljske pretoke energij, smo tak popušili. Lahko samo upamo, da bodo naši duhovi en dan dosegli skupno kritično maso, da bo zapihal nežnejši veter. Upajoč seveda, da nam prej ne zmanjka vode. Ful se zabavam, ko začnem opazovati ljudi. Povejte mi, poznate koga, ki je konstantno srečen ali vsaj dobre volje. Ne gre. In veste zakaj. Sreča ni človekovo naravno stanje in nikdar ne bo. Zaradi tega se tudi razvijamo. In vse te vere in ideologije, ki so nas nafutrale, da je to potrebno. Krinka, da nas na trenutke pomirijo, da smo kao boljši. Dobro bi blo, da bi se zavedli, da je nesreča, nezadovoljstvo naše naravno stanje. 7 let nazaj sem spoznal (zelo naključno) brata Rogeja (Taizejsko gibanje, če kdo pozna). Tip je slika (oz. je bil). Model čez 80, živahen, nasmejan in popoln mir v očeh. Vprašam jaz njega, dokler ga fani niso obkrožli: "Ma je tisto, kar vidim v tvojih očeh, tudi dejansko stanje" On meni, seveda z zlobno blagosljovljenim nasmehom: nikdar ne bo. Kak sem mu bil hvaležen. Pravim, pot duhovne izobrazbe (preobrazbe itd.je življenje samo (in njegove "napake"), ta blesavi per aspera ad astra. Noben nasvet nam tak ne bo pomagal, ker smo preveč umazani. Poskusimo se vsaj ne pobit med seboj. Fajn se mejte.

Pozdravljeni vsi Prvič sem tukaj, ki so mi strici rekli, da se mogoče tuki kaj naučim. HM, osnovna moralna in duhovna izobrazba. Dobim asocijacijo na novo vrsto pranja možganov. Mislim (kot amaterski zgodovinar), da so pojem uporabljali še najbolj totalitarni režimi, ki jih je tak bolu čošak za posameznike. Vsa ta nakladanja o ljubezni empatiji itd. itd. In še ste ga povlekli nekam vzhodno. Bah. Že v svetem pismu piše: kar želiš, da bi drugi storili tebi, stori ti njim (ali nekaj takega). Enostaven nasvet, ki mi je v življenju n-krat pomagal pri moji kao duhovni rasti. Pri lovu na lastnega duha pa priporočam vsekakor tišino, vsaj ne doživiš pranja možganov. Če se pa glih hočete ukvarjat z reklamo, je lahko tudi Nietzche al pa Sartre dober. Fajn se mejte.