Mogoče bo spisano zvenelo zmedeno in nepovezano, toda tako se tudi počutim. Rada bi iz sebe dala ven vso bolečino, vso žalost, vso jezo, vso slabo voljo itd. ... Zadnji dnevi so obupni, sicer sem si sama kriva za nastalo situacijo, toda zaradi tega se nič bolje ne počutim. Govorim si da sem tepka, naivnica, vse slabo kar sem lahko ... Razmišljala sem celo o tem da bi zaključila s tem življenjem, ker je bolečina prehuda. Kako lahko sploh pustimo, da nas nekdo v takšni meri prizadene da življenje izgubi smisel in se nam ne zdi vredno živeti?! Potem sem v nekem trenutku spregledala in ugotovila, da se vse da preživeti, da bolečina bo minila in jo želim pustiti tukaj. Želim zaživeti znova, zadihati znova in pozabiti na nekoga, ki je poteptal vse kar sem do njega čutila, ki je moje srce razbil na tisoč koščkov ... Trudim se in vem da mi bo uspelo, čas bo naredil svoje ... Življenje gre naprej in vem da se bom iz vsega tega dvignila kot feniks ...
