Sveto pismo je zbirka knjig,ki so razdeljene na dva dela:tiste,ki so jih napisali pred Kristusom,imenujemo Stara zaveza,tiste,ki so jih napisali po njem ,pa Nova zaveza.Izraelci ,ki so pisali starozavezne knjige,so bili BOŽJE izvoljeno ljudstvo.Svetu so zapustili prečudovito zbirko slovstvenih stvaritev,ki jih vse prežarja BOŽJI navdih.Seveda pa tega božjega pečata ne nosijo vsi judovski spisi;že sami Judje mnogih drugih verskih besedil niso sprejeli v starozavezni kanon.Prvih pet knjig sTARE ZAVEZE,Pentatevhali Peteroknižje,je po svetopisemskem izročilu napisal Mojzes,prvi veliki voditelj hebrejskega naroda.Te knjige,ki jim Judje pravijo tudi Postava,nas popeljejo od ustvaritve sveta in človeka skozi prva stoletja hebrejske zgodovine.Po Mojzesivi smrti se je Bog razodeval človeku po modrijanih in prerokih še vse do četrtega stoletja pr.Kr.O tem razdobju judovske zgodovine,dolgem več kot 1000 let,nam pripoveduje ostala Stara Zaveza.Ta je sestavljena iz zgodovinskih,pesniških in preroških knjig.Po osvajalnem pohodu Aleksandra Velikega sta se grški jezik in kultura razširila daleč prek meja vzhodnega Sredozemlja.V grščini so pisali TUDI Jezusovi apostoli in učenci v prvem stoletju po Kr.,ko so opisovali Gospodovo življenje,smrt in vstajenje,ter zapisali cerkveni nauk.Njihovi spisi niso nič manj pomembni od spisov njihovih predhodnikov,in prvotna Cerkev jih je,tako kot Staro zavezo,kmalu sprejela kot od Boga navdihnjeno besedo.