Sine88

Zivjo Marsa, ja strinjam se, da verjetno najbolj pomaga, ce delas s zivalmi, ali pa da dobis v last kosmatinca. Ko enkrat dojames, da je tudi on zivo bitje, ki se boji kot ti, ki je vesel kot ti, ko vidis kako je odvisen od tebe in kako ti je za tvojo skrb neizmerno hvalezen, kako je pameten ... se v tebi, ce res nisi okorel neclovek, nekaj premakne in na zivali zacnes gledati s povsem druge perspektive. Kriticno bi bilo najbrz le prvo obdobje "druzenja", ko bi ti bila zival se tuja in bi jo se obravnaval kot stvar. Kot na primer ubogega zajcka o katerem govori alef. Tudi sam vidim, da ljudje najbolj sovrazijo macke. Poleg zavijanja je tu se vrsta stereotipov: da prenasajo bolezni, da povsod lulajo, da se prehitro mnozijo ... In namesto, da bi se lotili problema organizirano (zivalska policija, humani nacionalni program za zapuscene in potepuske zivali, ki bi vkljuceval kastracijo...) ga ljudje "resujejo" z agresijo. Seveda je to drago, vendar zato se ne mores ubijati namesto resevati. Ravno po humanosti bi se morali kot nabolj razvita vrsta razlikovati od zivali. Vendar je po navadi ravno obratno, zivali dajejo zgleda nam ... Za boljso voljo bom povedal se lepo resnicno zgodbo: Na nasem koncu je dosti potepuskih mack in pred zensko iz nase ulice se je med hojo po plocniku naenkrat pojavila cisto mlada crna muca, jo gledala navzor in mijavkala. Nenavadno je bilo ze to, da ni pobegnila, se bolj nenavadno, da se je odlocila nekaj povedati. Revica je bila premrazena, z vnetimi uckami in najbrz je vedela da bo po njej, ce ne naredi nekaj odlocnega. Zenska se jo je v trenutku odlocila "posvojiti". Kasneje je povedala kako ji je bila muca hvalezna, kako je veselo dirkala po sobah ... Malo se je sicer pritozila cez pohistvo .

Že ko sem slišal za to nezaslišano barbarstvo me je stiskalo v prsih in popadla jeza. Danes zjutraj sem izkoristil lepo jutro in šel na vrt bifeja na kavo in zraven prebiral Novice. Notri sem opazil članek in sliko tega malega mucka. Mucek je na sliki tako lep in nežen in še tik pred smrtjo spokojen z dvignjenim repkom, kot da se je vdal v usodo. Naenkrat sem začutil vso bolečino in strah ki ga je mali revež občutil med mučenjem. Sliko sem iztrgal in jo doma nalepil na vrata hladilnika k ostalim prikupnim kosmatincem. Zvečer sva mu z dekletom v spomin na balkonu prižgala svečko in medtem so me, kljub 38 letom, oblile solze. Ljudje smo sposobni neverjetnih grozodejstev. A da obrcaš tako malo, lepo nedolžno bitje, ki te prosi za svoje življenje moraš imeti kamnito srce ali pa vsaj grozne travme iz otroštva, ko si bil sam objekt izživljanja drugih. Ne poznam rešitve, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se podobni ljudje zopet počlovečili, a samo kazni zagotovo niso dovolj. Če nemočnih živali, in seveda tudi ljudi, ne mučiš samo zato, ker ti grozi kazen, ne pa zato, ker se ti takšno nečloveško dejanje gnusi, je z vrednostnim sistemom družbe nekaj hudo narobe. Takšne anomalije zahtevajo resno obravnavo in javno obsodbo, ne samo s strani nevladnih organizacij, ampak tudi najvišjih predstavnikov družbe.