rogljicek1

V Sloveniji bomo dobili nov inštitut. In sicer inštitut za igralništvo, oz. INŠTITUT ZA KRIMINAL !!! Ste gledali film: Thank You for Smoking (2005) http://imdb.com/title/tt0427944/ Inštitut za igralništvo je podobno kot "Tobacco institute" in v njem delajo sami podkupljeni lažnivci.

Vse igralnice na svetu je treba zapreti in ingralništvo prepovedati !!! To ni nič drugega kot ena sama goljufija in prevara. Igralništvo prinaša droge, prostitucijo, odvisnost, revščino za obsedene in odvisne igralce, in ostalo zlo.

Bankirji vseh dežel – združite se! (mali priročnik za razumevanje globalizacije) Predsednik Atlantskega sveta dr. Anton Bebler je med nasprotnike slovenskega vključevanja v Nato prištel tudi “proti-globaliste.” Tony Blair jih je označil kot “potujoči cirkus”. Berlusconijevi policisti so jih pretepli, Bushevi obmejni policisti jih zaslišujejo kot potencialne teroriste in izženejo iz države. To naj bi bili vsi tisti zavedeni, neumni (tudi slovenski državi) sovražni anarhisti, ki javno nasprotujejo globalizaciji. Kakšni globalizaciji? Globalizacija naj bi pomenila odpiranje državnih meja za prost pretok informacij, blaga, ljudi in kapitala. A če globalizacijo tako definiramo, ji dejansko nasprotujejo prav vsi: tako George W. Bush ml., Tony Blair in Silvio Berlusconi kot protestniki, ki jih sile Bjev žalijo, smešijo, preganjajo in pretepajo. Bji in njihovi somišljeniki dejansko zagovarjajo samo prost pretok kapitala in v resnici omejujejo prost pretok informacij, blaga in ljudi. Proti-globalisti se borijo za prost pretok informacij, blaga in ljudi ter nasprotujejo nenadzorovanemu pretoku kapitala ter posledicam, ki jih ta prinaša. Če želimo vsebinsko razglabljati o globalizaciji, potrebujemo najprej natančnejšo terminologijo: B- globalizacija (“Bush-Blair-Berlusconi-Bebler-…” – ali korporativistična globalizacija) nam bo v nadaljnjem besedilu pomenila prizadevanja za prost pretok kapitala (ter proti prostemu pretoku informacij, blaga in ljudi); A-globalizacija (“anti-globalistična”) naj pomeni prost pretok informacij, blaga in ljudi (proti prostemu pretoku kapitala). Kako oskubiti državo A-globalisti so leta 1999 pridobili pomembnega zaveznika. Dr. Joseph Stigliz je profesor ekonomije na univerzi Kolumbija in Nobelov nagrajenec za ekonomijo leta 2001. A najbrž je najpomembnejše njegovo “insidersko” poznavanje delovanja Svetovne banke, mednarodne trdnjave B-globalizacije: dr. Stiglitz je bil od leta 1996 do novembra 1999 glavni ekonomist Svetovne banke. Visoki položaj je moral zapustiti, ker je najprej v internih krogih, potem pa tudi javno nasprotoval strategijam Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada; svoje izkušnje in sklepe je objavil v več intervjujih ter knjigah. Če želimo razumeti, kako in v čigavem interesu deluje Svetovna banka ter njena bratska organizacija Mednarodni monetarni sklad, se moramo najprej zavedati, da obe sprejemata svoje odločitve z večinskim glasom delničarjev; 51-odstotni lastnik Svetovne banke in MDS je finančno ministrstvo ZDA (US Department of Treasury). Svetovna banka in MDS torej delujeta, kot jima narekujejo ZDA. Pomemben instrument delovanja Svetovne banke je “pomoč” državam v gospodarskih ali finančnih težavah; kako se ta pomoč izvaja, določa posebna strategija (“Country Assistance Strategy” - CAS). Svetovna banka ima za vsako državo “tretjega sveta” posebno CAS, ki naj bi bila načrtovana in prilagojena specifičnim pogojem in težavam, ki so državo prisilili, da je zaprosila za pomoč. Prosilko obišče vrsta strokovnjakov Svetovne banke, ki natančno preučijo razmere, predno pripravijo CAS. “V resnici strokovnjaki Svetovne banke preučijo predvsem hotele s petimi zvezdicami,” razkriva dr. Stiglitz, “zadeva se kaj hitro konča na sestanku bančnih strokovnjakov z moledujočim finančnim ministrom, ki dobi v roke vnaprej pripravljen ‘sporazum o prestrukturiranju’ (‘restructuring agreement’).” Svetovna banka naj bi posamično preučila vsako državno gospodarstvo posebej, in vendar dobi vsak prosilec v roke natanko enak program v štirih fazah. Prva faza: privatizacija Ne glede na predhodno družbeno ureditev, državni voditelji v tej fazi razprodajo državno premoženje. “Natančnejši izraz bi bil ‘podkupizacija’ (‘briberization’)”, komentira dr. Stiglitz. Kajti državni voditelji, ki poskrbijo za privatizacijo, takoj ugotovijo, da si lahko v zameno za podcenitev premoženja pod njihovo upravo nakažejo 10% kupnine na račun v švicarski banki. Svetovna banka se tega zaveda in korupcije na noben način ne omejuje; celo več, finančno ministrstvo ZDA je, na primer, še posebej podprlo rusko ‘podkupizacijo’ leta 1995. Boris Jelcin in njegovi sodelavci so iz operacije posneli dovolj smetane, da so si kupili volitve; in to je bila “dobra stvar”, saj je bil Boris Jelcin naklonjen “demokratičnim vrednotam.” Rusko gospodarstvo so na razprodaji pokupili ZDA naklonjeni magnati, ki so z izčrpavanjem podjetij sesuli državno industrijsko proizvodnjo na polovico; v Rusiji so zavladale nezaposlenost, revščina in lakota. Privatizacijske zlate jame strokovnjaki Svetovne banke ne najdejo samo v nekdanjih socialističnih državah. Po drugi svetovni vojni se je namreč večina dežel razvijala ob zgrešenih, “komunističnih” načelih, da je država odgovorna predvsem za dobrobit lastnih državljanov. Države so na skupne stroške gradile ceste in železnice, razvijale šolstvo, zdravstvo, socialno zavarovanje in pokojninske sklade, gradile vodovode, namakalne sisteme, elektrarne, plinovode in drugo za prebivalstvo pomembno infrastrukturo, ki naj bi bila v luči socialne države po razumnih cenah dostopna vsem, v načelu deficitarna in torej neprimerna za profitno izkoriščanje. Vse nekdaj za skupno socialno blaginjo ustvarjeno državno premoženje je za Svetovno banko in MDS le privatizacijski kolač – in družbena blaginja naj gre k vragu. Druga faza: liberalizacija kapitalskega trga Liberalizacija kapitalskega trga naj bi olajšala vnos ter iznos denarja in tako spodbujala pritok investicijskega kapitala v državo. A kot se je pokazalo v Braziliji, Mehiki, Indoneziji ter drugod po svetu, liberalizacija kapitalskega trga dejansko spodbudi odtok kapitala iz države. Zunanji vlagatelji namreč ne prinesejo svojih sredstev, da bi financirali dolgoročne naložbe v industrijo, infrastrukturo ali poljedelstvo, ampak želijo le na hiter način zaslužiti. Zato gredo “investicijska” sredstva predvsem v spekulacije na borznem trgu, z zemljišči in valutami. In seveda, spekulativni kapital v hipu zbeži iz države, če le zadiši po kakršnihkoli težavah. Države lahko ob begu kapitala izgubijo celotne finančne rezerve v nekaj dneh, če ne že kar v nekaj urah. Kadar začne kapital bežati, MDS prisili državo v povišanje temeljnih obrestnih mer, tudi na 30% in več. “Posledice so predvidljive,” poudarja dr. Stiglitz, “višje obrestne mere uničijo vrednost zemljišč ter naložb v industrijo, sesujejo industrijsko proizvodnjo in izčrpajo državne rezerve.” Država je v tej fazi že tako obubožana in vlada tako osovražena, da lahko preživi le z nadaljnjo “pomočjo” Svetovne banke - in torej temeljito pripravljena za naslednjo fazo. Tretja faza: tržno oblikovanje cen Tržno oblikovanje cen je le okrasni naziv za podražitev najosnovnejših življenskih potrebščin, katerih cene je država bodisi nadzorovala ali subvencionirala, ali pa je imela ključno infrastrukturo še v lasti. Ko skokovito zrastejo cene hrane, gospodinjskega plina in elektrike, vode, javnega prometa, država neizogibno zapade v kar dr. Stiglitz imenuje “faza 3,5”: socialni nemiri, ki jih ukrepi na zahtevo MDS povzročijo. Podražitev vode je predstavljala neposredni povod za nemire v Boliviji aprila 2000; februarja 2001 je zaradi podražitve gospodinjskega plina eksplodiral Ekvador; socialne nemire v Indoneziji leta 1998 je povzročila podražitev osnovnih živil. Dejstvo, da bodo podražitve ključnih življenskih potrebščin povzročile socialno eksplozijo, je Svetovni banki in MDS dobro znano – več uradnih dokumentov z oznako “zaupno” je že pred uvedbo “tržnega oblikovanja cen” v posameznih državah napovedalo socialne nemire; a načrti Svetovne banke zahtevajo, da vlada zdrži socialne pritiske – in še poviša cene. Ob vsesplošnih nemirih, ki jih MDS pokorne vlade zatirajo s tanki in vojsko, tuji kapital spet panično zbeži iz države. Vendar ima takšno ekonomsko uničevanje svoj smisel: država je sedaj že tako na tleh, da lahko multinacionalne korporacije za smešne cene pokupijo koncesije za izkoriščanje rudnih bogastev, pristanišča, in kar je v deželi še kaj vrednega. Četrta faza: liberalizacija tržišča MDS in Svetovna banka razglašata svobodno trgovino kot strategijo za premagovanje revščine. Seveda je to lahko samo “svobodna trgovina” po pravilih Svetovne banke in MDS. “V resnici imajo MDSjeva prizadevanja za svobodno trgovino enak namen kot opijske vojne 19. stoletja,” pojasnjuje dr. Stiglitz, “tudi takrat je šlo za odpiranje trgov.” Američani in Evropejci so v 19. stoletju vojaško napadli Kitajsko, ker si je ta drznila prepovedati uvoz indijskega opija, zaradi katerega je na Kitajskem umiralo na desetine tisočev zasvojencev; indijskega opija, ki je bil pod monopolom ameriških in evropskih podjetij; indijskega opija, ki je bil v ZDA in Evropi prepovedano mamilo. Kot vemo iz zgodovine, je morala Kitajska pod argumenti vojaške sile končno popustiti in odpreti svoje tržišče. Na podoben način so Američani in Evropejci drugod v Aziji, v Afriki in Latinski Ameriki “odpirali tržišča.” V sodobnih opijskih vojnah pod zastavo MDSja in Svetovne banke so države, ki se niso sposobne upreti, prisiljene sprejeti pravila, ki favorizirajo izvozne profite multinacionalk iz razvitih držav, med tem ko razviti omejujejo uvoz poljedeljskih proizvodov in drugih dobrin, ki jih lahko prodajo nerazviti. Za dr. Stiglitza je najbolj boleč primer vsiljevanje pravil o varovanju industrijske lastnine, znanih po akronimu TRIPS (kar poznamo tudi v Sloveniji: novi zakon o zdravilih, ki ga je slovenskemu parlamentu vsilil ameriški ambasador Johnny Young, uveljavlja načela TRIPS). “Ljudi obsojajo na smrt,” z grozo ugotavlja dr. Stiglitz. V obubožanih državah si namreč večina ne more privoščiti zdravil po cenah, ki vključujejo nad-patentni monopol in visoke stroške blagovnih znamk nadnacionalnih korporacij. Vsem drugim, ki v Sloveniji ne živijo od kapitala ali politike, najbrž vse bolj pikro zveni čestitka: ŽIVEL 1. MAJ - PRAZNIK DELA! več na: www.whp-tehnika.si/shramba/bbb.doc