Pozdravljeni vsi na tem forumu, bom še jaz napisal svoje mnenje o samomoru, človeka na to misel ne pripelje kaka malenkost, temveč se to v duši gradi leta, žal je tako, da v tem življenju nimamo vsi enake sreče, jaz še vseeno verjamem v usodo, so ljudje, ki so srečni celo življenje, karkoli se lotijo jim uspe, drugi se pa lahko trudi na vse pretege pa se mu vse sproti podira, mislim da je tako, kar ti je bilo v zibko položeno tako boš živel, ne obsojam samomora, le zakaj, zakaj se pa usoda in narava, državne inštitucije poigravajo z človekom, kdo pravi, če ti enkrat pade vse dol in veš v sebi da ne bo nikoli bolje, da boš tistih nekaj let sam še životaril, trpel se boril s sam sabo, kdo pravi, kdo je lahko sodnik, da ti reče samomor je nekaj grdega, to lahko reče nekdo ki ni življenja občutil iz grenke strani, to pravi cerkev kot institucija, vsi vemo zakaj, njim ni do tebe, žal je tako, njim je samo do denarja, tako kot državi, naj iskreno povem, da sem tudi jaz že dolgo okupiran z temi mislimi, naj na kratko povem svojo življensko zgodbo, danes sem star 37 let, imam višješolsko izobrazbo, starši so me učili poštenosti in delavnosti, mislil sem če bom delal in bom pošten, bom enkrat dobro živel, zato sem se celo svoje življenje zelo trudil, trdo sem delal, res trdo, delal sem vse od umazanih del do dela noč in dan, ko sem kot štirindvajsetletni letni fant od utrujenosti zaspal za trenutek za volanom težkega tovornjaka, takrat sem se zadnji trenutek nekako rešil, danes bi dal vse, da se takrat nebi, spet sem naprej delal in se matral, šparal in lahko rečem nič si nisem privoščil, poleg dela sem še študiral, v tem času sem imel tudi punco, danes lahko rečem, da mi je izpila življenje in voljo do življenja, ko sem delal, študiral, sam sem si plačeval študij, se je ona dobivala z drugimi moškimi, veliko sttvari mi je postalo jasni šele pozneje, garal sem zelo da bi enkrat skupaj kot srečna družina brezkrbno živeli pod lastno streho, zato sem se mnogim stvarem moral odpovedati, vendar na tej moji poti je šlo vse narobe, zaradi sekiranja sem zbolel na želodcu in šel na operacijo, danes če pomislim kaj sem prestal se bi zjokal, tudi jest nisem mogel, spet sem se nekako postavil na noge in šel naprej, diplomiral, delal, šparal, rodila se je hčerka, ki danes sploh ne vem kje je, prišel do svojega stanovanja, ga v celoti obnovil in štiri leta nazaj smo se vselili, od doma sem bil navajen poprijet za vsako delo, zato sem v večini jaz skrbel da je bilo stanovanje čisto, da je bilo skuhano kosilo itd, in prišel je tisti novembrski dan, ko se je meni življenje do konca zamerilo in me razočaralo do skrajnosti, v štiriindvajsetih urah sem izgubil družino in službo, najprej je nesojena partnerka spakirala, oropala stanovanje vzela otroka in šla, vedel sem kaj se bo dogajalo, da otroka ne bom videl, zato sem mu pozneje kupil telefon in hčerki katera je stara sedem let pokazal kako ravnati z njim, nekaj časa sva se še slišala, potem tudi tega ne, ker ga je njena mamica, ki je dobro zaščitena kot ženska v tej državi izklopila, no da povem zjutraj sem prišel v službo, ne bom govoril kakšen, so mi povedali še da bom brez službe, zelo hudo je bilo, res za ubit, svet se je resnično podrl, lahko je nekdo pameten in govori gremo naprej in pozabi, človek tudi ni iz železa imaš določeno kapaciteto, katero preneseš, potem sem si nekako našel drugo službo, kjer pa sem po treh mesecih truda in dela spoznal, da so zaposleni zelo nezadovoljni in da je direktor kot neke vrste tiran, zdaj sem spet na tem da iščem drugo delo, vendar iskreno povedano nimam več ne volje ne moči, stanovanje za katerega sem delal se bom moral boriti prek sodišča, za odvetnike sem zmetal že kup denarja, hčerka sploh ne vem kje je, ker mi preprečuje snidenje, končno pa naj povem sam še to, globoko sem razočaran in prišel do zaključka, toliko sem že star, kaj sem lepega doživel, skoraj nič, kaj lahko še doživim, kvečjemu kot sem že prej omenil tja do petdesetega lahko životarim, se ubijam s težavami in zdravjem, dokler me kaka bolezen ali kap zaradi strte duše ne pobere, pri teh letih tudi kake normalne ženske nebi več dobil, saj je jasno moja generacija je že davno poročena ali drugače vezana, pa tudi ženske nimajo kakega pretiranega zanimanja zame, ne vem zakaj, saj vizualno ne zgledam tako slabo, ampak pustimo to, da povem še zaključek na to temo samomora, po vsem tem sem se zavestno odločil zanj, ker mislim da je tako res najbolje, vem da ne bo nihče žaloval za menoj in s tem ne bom nikogar prizadel, le dobili bodo kaj za mano, PRAVIM VAM NE OBSOJAJTE LJUDI, KI STORIJO ZADNJI KORAK, to je njihova pravica, v življenju prideš enkrat do dejstva, ko uvidiš da ni več nobene poti, eni naredijo to na cesti in potem pravijo da je bila nesreča, drugi doma, za konec bi sam rekel, na tej zemlji ni pravice, nikoli je ni bilo in je nikoli ne bo.
