Danes sem srečala osebo, s katero sva bli včasih v klapi... punca je bla na trdi drogi ful let, še več let na alkotu in tabletah... no, vsaj trde droge se je (menda) skenslala. Najprej me sploh ni prepoznala. Ob 10h zjutraj je bla že itak nalita. Potem me objame, me vpraša če ji dam en čik, pa ji povem da ne kadim že ful cajta. Nima občutka za cajt. Zanimalo jo je, če še vedno živim z mojo in če si res ne želim bit s tipom. Pa sem ji pojasnila, da sem našla sorodno dušo in da mi nič ne manjka. No, to je težko razumela. Še vedno živi dvajset let v preteklosti. Jst sm se v tem času spremenila. Vendar je ne obsojam. Na trenutke mi je bilo edino malo smešno, s kakšnimi predsodki se še vedno ukvarja. Ne pomilujem je, je del našega mesta. Zavedam se, da bi lahko bila na istem kot ona, če ne bi prišlo do nekaterih ključnih momentov v lajfu, ki so spremenili mojo smer. In hvaležna sem za te premik, kljub temu da je bilo visoko plačilo. Zdaj gradim in gradiva najine sanje za naju. Ob tem pa povezujem ljudi iz moje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti za lepše sobivanje. Hočem pozitivno energijo.