Jst pa ravno tega pomilovanja in smiljenja samemu sebi ne prenesem. Ko sem žalostna, jezna, v dilemi,... imam rada iskren nasmeh, pa da vem da me ima kdo rad, pa da zna kaj pozitivnega povedat... postanem kar hitro boljše volje. Če je zelo hudo, se za kakšen dan zaprem v sobo pa premeljem sama pri sebi, kaj mi lajf hoče povedat, lahko me tudi solze zalijejo za nekaj časa... potem pa ko to premeljem, si pa nabijem muziko, nekaj udarnega in veselega, pa malo pomigam z ritjo zraven, pa si kaj dobrega skuham in se tisti dan crtam in razvajam, drugi dan pa z novim zagonom naprej. Raje imam vesele novice, ko mi prijatelj/ica pove za nove dosežke, diplomo, stanovanje, službo, novo rojstvo ali partnerja... in se veselim z njimi. Jokanja pa stokanja pa res ne maram, raje se umaknem. Nekako se ne počutim na isti frekvenci...