Sem hotela nekaj drugega komentirat, ampak ne bom... moja reakcija na nekatere komentarje je bla samo :xx!: Dokler se človek predstavlja kako je on/a duhovno razvit, po drugi strani pa ni sposoben sprejemat drugega človeka samo zato ker je ta drugačen od njega (in če dobro pomisliš, smo si čisto vsi različni, ni dveh ljudi ki bi si bila popolnoma enaka), ga ponižuje, zasmehuje ali celo označi kot bolanega, je samo izguba energije ko mu hočeš dopovedat svoje... sta pač na različnih nivojih in ne bosta prišla do skupne "resnice" pa če se še ne vem kako kregata... in potem na koncu še ti izpadeš budalo... tko da... vsak naj sam pri sebi pride do odgovorov, pa čeprav bo za to potreboval na milijone let... pri tem pa naj ne ponižuje drugih da bi bil sam bolj pomemben... Aliani pa: ja, žalostno je da je tolko otrok ki bi si želeli toplega starševskega objema, otrok ki jih še ni nikoli nihče potolažil ko jih je bilo strah, ki bi jim dal darilo za rojstni dan ali pa vsaj eno prijazno besedo, ko so se znašli v stiski. Toliko je otrok ki nimajo svojega doma, sirot ki niso nikoli poznali svojih staršev, so jih zapustili iz takšnih ali drugačnih razlogov, ali pa so jim umrli... koliko je otrok po svetu, ki ne vejo če bodo imeli jutri kaj dat v usta ali bodo spet stradali... otrok ki že pri petih letih nosijo orožje in gledajo nasilje, ubijanje in jih to niti ne gane več, ker so popolnoma otopeli... Po drugi strani pa so ljudje, ki bi radi imeli otroka, ga posvojili, pa ga ne morejo ker jim zakoni to prepovedujejo, ali pa morajo it skozi razne poniževalne postopke, da se marsikdo premisli (čeprav mislim da se ti pari res trudijo in dajo vse od sebe ko se odločijo za posvojitev, ne glede na vse postopke). Po eni strani bereš o živih (ali mrtvih) dojenčkih v kontejnerjih, po drugi strani zakone ki posegajo v najosnovnejše želje ali pravice posameznikov. V Ameriki in še nekaterih evropskih državah je posvojitev že malo bolj dosegljiva (pa čeprav še vedno težka), pri nas v Sloveniji za nekatere še vedno nemogoča.