Ja v enih stvareh sem, najbolj tam kjer čutim da imam prav... tam ne odstopam od svojega. Da bi pa nekaj trmarila brez razloga, samo zato da dajem kontra, to ne. Mogoče. Samo kot sem že rekla... pri meni je ful važen pristop do mene, in če znaš poštudirat kakšen način komunikacije mi odgovarja, potem najdeš tudi način kako mi nekaj dopovedat oz. predstavit tvojo idejo. Od vedno sem imela tudi prijatelje, ki so bili starosti mojega očeta ali mame, in sem se marsikaj naučila od njih. Zakaj? Ker so me znali navdušit, ker so mi na miren način razložili, zakaj mislijo da je nekaj prav, ali pa ne... Všeč mi je bilo poslušat recimo indijanske zgodbice, v katerih se je vedno skrivalo tisto kar mi je hotel pripovedovalec (prijatelj/ica) povedat, predstavit, me nekaj naučit... in to se mi je za vedno usidralo v spomin... ali pa zgodbice iz narave... pa pogovori med ustvarjanjem, recimo iz gline, ko se sprostiš in napetost izgine... Tega doma ni bilo. Vedno samo - "tega ne smeš!!! Zakaj? Zato ker sem jaz tako rekla!!!" - vidiš, tak način komunikacije pri meni ne pali, grem samo kontra... sicer lahko utihnem, ma v meni se kuha vulkanski izbruh. Včasih se umaknem da ne prizadenem koga, včasih pa ne utegnem in izbruhnem... potem pa take oči. :palec: *** Sva se ravno včeraj pogovarjali s frendico... ko je bila njena hčerka stara niti eno leto, mi jo je prvič dala v varstvo. V bistvu se je ful težko odločila, al bi mi jo zaupala al ne... ma potem je bil vseeno ja. Sva šle v en park blizu mesta, kjer je totalen mir, pa pomlad se je začenjala... hodit še ni znala. In jst razgrnem dekco na mehceno travco, vse njene stvari dam na deko in jo pustim da raziskuje po svoje... itak da ji je bila narava dosti bolj zanimiva kot pa njene igrače... Govorit še ni znala, ampak vseeno sem ji povedala, preden se je začela po kolenih plazit naokrog, da če bo lačna, če bo žejna in če bo zaspana, naj mi pove... In ona me gleda kot največji modrec, in mi pokima... pa gre. In res... ko je bila lačna, je prišla do mene, mi z mimikami in glasovi povedala kaj hoče, in sva se vse zmenile. Takrat je tudi shodila... ker sem jo pustila ko je padla, da se sama pobere in da poskusi znova... pa je uspelo. Od takrat se s tamalo ful štekava, in imava še vedno pogovore kot med dvema odraslima človekoma, ni nič v stilu "bucibuc". Seveda prilagojeno njenim letom.