parižanka

joj, mi je uspelo vse izbrisat, zato bom malo skrajšala: hvala za vsa razmišljanja in še posebej opis likov - ni daleč od resnice. Mešanje? Bila vmešana - z mislimi, besedami in dejanji. Ves čas prisotna - ovira, izgovor, objekt jeze ipd. Vedno nekako vmes, čeprav sem nekaj časa mislila, da me ni tam. Če se sam distanciraš, ampak te drugi ohranjajo v igri, si pač prisoten. Drugače ne zmorem pojasniti, bi bilo potrebnega preveč opisovanja. Vmes sem imela zvezo z drugim, nič skrivala. In se nič vtikala v njun odnos. Zmagovalka? Po dobrem mesecu životarjenja z moškim s srcem na dveh koncih sem spakirala. Pa naj bosta skupaj, če želita, kaj naj zdaj. Čakam, prosim? Se borim za plen? Tekmujem? Dokazujem, da sem "prava"? Boljša? Ne, sem se pobirala, soočala s svojimi jebami, razmišljala, bila pri terapevtu (oh, mnogo tega je), približno predelala zadeve, prenehala s črnobelim pogledom. Izrazila svoja čustva. To pa ni prvi trikotnik za nikogar od nas, zato so vprašanja še bolj v nebo vpijoča. Mučenica, reševalka sveta, poosebljanje karitativnosti, sestra usmiljenka? Uboga zapuščenka? Zafrustrirana sovražnica? Še matere ne sovražim (nimam pa nobenih stikov), pa nikomur ne želim niti delčka tega, kar sem doživela. Naj sovražim njega? Njo? Sta se pač zaljubila, tudi meni se je že zgodilo. Pa še marsikomu. Bi šlo sicer lepše: brez prikrivanja, laži in sprenevedanja, ampak tako je pač bilo. In samo zato, ker sem ex ženska, je čudno, če se ne delam, da je ne vidim? Da trpi, da je že čisto blazna, da bi se rada pogovorila, da bi rada razumela, kaj se dogaja? Nisem njena rešiteljica, tudi jaz se v tem klobčiču ne počutim dobro. Nimam absolutnih odgovorov, kaj je prav in kaj narobe, vem pa, da tole ni v redu. Ne zame, ne zanjo, ne za njega. Toliko pa se že poznamo, imamo zmožnost empatije, se pogovarjamo. Čisto človeška zaznava, samo da smo drugače povezani. In še enkrat: nočem biti nikjer vmes, ker to ni moja želja, ampak čutim obremenitev. Na njenem hrbtu nisva nič reševala in nič rešila. Ne midva. Kaj pa on želi, ne vem. In definitivno tole ni moja taktika za njeno odstranitev. Je enkrat vmes brez kakršne koli moje intervencije ugotovil ... Imam ga rada, izjemno mi je ljub, ampak je nezrel, neodgovoren ipd. in ponavljanje že videnega (zveze) me ta hip ne zanima. Ne zmorem in nočem, ker vem, da zna biti neznosno. Eden ključnih virov najinih težav. Če pa se bo to spremenilo, se bomo pa takrat pogovarjali. In nenazadnje: nisem odgovorna zanjo in ne prevzemam njegove odgovornosti. Odgovorna sem zase, gre pa za soodvisnost, v kateri pač rešujemo svoje težave. In pri tem naletimo na to, da se znajdemo v vlogi pomagača pri reševanju drugih. Pri tem ne gre toliko za ta trikotnik, ampak za z... vzorce, ki jih tukaj uspešno apliciramo, kar si vzajemno omogočamo. Če jih ne bi imeli, se v trikotniku ne bi znašli oziroma vztrajali. Zato se mi ukvarjanje z njo ne zdi sporno, ker gre za pomembnejše stvari kot je en običajni banalni ljubezenski trikotnik. Malce odrezavo (je bilo prvič lepše zapisano, pa me je lastna neumnost malce zjezila) in čisto nič pariško nonšalantno

Sem eden izmed delov čustvenega trikotnika. Fant, ki se je čustveno zapletel z drugo, in ta deklica sta druga dva dela. Ko njegova zmožnost odločanja za kar koli (nadaljevanje, prekinitev, nov začetek z njo) ni presegla ničte točke, sem se umaknila iz partnerstva. Najini življenji pa sta zaradi številnih stvari (tudi čisto "tehničnih") še vedno izjemno povezani, energiji prav tako. Posebna, zelo posebna oblika prijateljstva, v katerem se je ohranil edinstven občutek bližine, povezanosti, občutenja. Brez telesnosti. To sva izkušala drugje: on z njo, jaz v poskusu nove zveze. Mislila sem, da bo vsaj njima uspelo; zase od njega nisem pričakovala ali zahtevala, silila ... nič v tej smeri, čeprav je bil občutek izdaje neznosen. Ker je moje zaznavanje zelo močno (pravzaprav sem mu "napovedala", da se bosta zgodila en drugemu, ko sta bila še zgolj "kolega"), je tudi nedavno to zaznavanje povzročilo, da sem začela zelo močno na sebi čutiti stisko (njegovo) in bolečino (njeno). Nekaj časa sem to skušala ignorirati - nisem želela vstopati v njun odnos, čeprav smo bili v resnici še vedno trikotnik, kar vem šele zdaj. Potem pa sem ji ponudila pogovor (sicer nimava stikov), saj je bil občutek napetosti in nuje po nekakšni razrešitvi premočan. Tisto, kar sem od nje izvedela, me je globoko pretreslo: čuden odnos, v katerem je bila ona njegova občudovalka (postavila ga je na piedestal), ki je sprejela precej njegovih dejanj, ki niso vsebovala nobenega spoštovanja, podpore. Pravzaprav jo je eno leto "skrival" in jo občasno obiskoval. Jo pustil v solzah, ko je želela odgovore (bo z njo, bi bil z mano, kaj čuti do nje), zavrnil darilo, praznike in počitnice preživljal s prijatelji (in z mano), ji "prepovedal", da bi ga ona obiskala (vmes je kar nekaj kilometrov), pa še kup stvari, ob katerih bi zrela oseba izrekla samo "adijo". Je negotova, nesamozavestna, se ne spoštuje, zanemarila je svojo ustvarjalnost, študij, postala senca same sebe. Ves čas je upala (in še upa), da pa bo nekega dne zares z njo. Živela je za drobtine pozornosti, za njegov klic, obisk. Njegova dejanja so me zares presenetila, saj je njegovo vedenje do mene bilo in je še popolnoma drugačno: spoštovanje, skrb, podpora, slabo počutje, če me je prizadel. On pa z njo ravna zelo "brezčutno", ona vse to sprejme. V času najinega pogovarjanja oziroma intenzivnih stikov ji je na dan malega potovanja (ki ga je organizirala ona), odpovedal "udeležbo". Z najbolj trapastim in realno nemogočim razlogom. Moji nameni za pogovarjanje z njo so bili absolutno nepokvarjeni; razlog je bila stiska, ki sem jo začutila, in moja neprostovoljna udeležba v obliki nekakšne ovire. Tega si nikoli nisem želela. Na njeno željo sem mu povedala o najini vzpostavitvi stikov in vsebini pogovorov, njenem občutenju in nemoči. Pričakovala je, da bo dobila odgovore prek mene. Tisto, kar sem ji lahko prenesla, je naslednje: da ne more spoštovati človeka, ki se sam ne spoštuje in se ponižuje, da ji je večkrat obzirno povedal, da bi potrebovala psihoterapevtsko pomoč, da je nemogoče prenašati popolno občudovanje nekoga. Ker ima deklica res hude težave, ker je ujeta v silno nezdrave vzorce (dediščina primarne družine) in ker zaradi tega očitno ni zmožna opraviti sama s tem in si že resno škodi, sem ji terapevta oziroma pomoč svetovala že sama. Pa se izkaže, da to sicer ve (pravi), ampak vseeno živi za kakršno koli informacijo o njem: zakaj ni šel tja, zakaj je to počel, kako se počuti ipd. Sem čisti laik na psihološkem področju, samo moje izkušnje, zaznavanje in vsaj poskus globjega uvida so botrovale temu, da menim, da gre za osebo, ki bi se morala odtrgati od vira, ki ji povzroča trpljenje, "nezdravo" vedenje, nekakšno obsedenost in idealiziranje moškega ter dejansko poiskati in razrešiti vzroke, ki so jo do take situacije pripeljali. Vsekakor ne razumem popolnoma njegovega vedenja (delno mi je jasno) in sem nad dejstvom, da je vedel, kako ranljiva in nesamozavestna oseba je, pa se je nekako "znašal" nad njo, še vedno malce šokirana. Po mojem dojemanju je njegova vloga v njenem življenju razmeroma jasna in da je nekako odgovore že dobila, vendar jih ne želi sprejeti. Ni opravičila, vendar mu je dopustila tako vedenje, on pa je nekako "hranil" in celil ego in vzpostavljal vzorec, ki ga živi njegova mati. Naj povem še to, da vsi trije izhajamo iz zelo negativne družinske situacije, ki je na vseh pustila precej travm, nepravilnih vzorcev in bolečine. Tudi na najinem odnosu se je to močno odražalo. Sama sem na dobri poti k preseganju tega in tudi razpad tega partnerstva mi je pokazal mnogo ključev ter pripomogel k večji čustveni in duhovni zrelosti, čeprav sem mislila, da bom kar umrla. Upam, da ni narobe, ker sem zapisala to na ta forum (naši medsebojni odnosi imajo očitno izjemno močan pomen in so zelo ključni za naš razvoj ter presegajo "običajne" trikotnike), bi pa res prosila za vaša razmišljanja. Vse, kar nam želim je, da bi nam uspelo doumeti in preseči. Hvala.