_marko_

Ja, res je! Glasba ma ogromen efekt na čustva in počutje. Dober metal ti lahko da hud občutek moči; npr: Weve got the power We are divine We have the guts to follow the sign Extracting tensions from sources unknown We are the ones to cover the throne P. S. Pa če se boš z metalci začel družit boš sigurno zgubu občutek da si "pička" in "reva". Sam paz, da ostaneš pri glasbi in piru. Sej večina metalcev je kul in so čisto normalni, sam enim se je za izogibat.

Pojdi k zdravniku. Lahko da gre za somatske težave, lahko je kaj narobe z živčevjem... Če gre za fizične vzroke, ignoriraj, kar piše od tu naprej. Če zdravnik izključi vse FIZIČNE vzroke, ... Poslušaj, nič ne bom ovinkaril. Tole je resna zadeva in moraš hitro ukrepati. Čim prej se osamosvoji in se reši staršev, ker je več kot očitno, da so problemi v tvoji preveč zaščitniški materi, ki preveč pričakuje od svojega sina. Lepo, da staršev ne obtožuješ in še bolj lepo, da jih razumeš. To pa še ne pomeni, da ne smeš odleteti iz gnezda. Tvoji starši niso nič krivi, kriva je kombinacija vzgoje in tvojega občutljivega karakterja, ki nikakor ne gresta skupaj. Če boš ostal doma, pod vplivom mame, boš v najboljšem primeru postal mamin sinček, ki bo pri 40 živel pri starših, v najslabšem pa v umobolnici. Poznam par podobnih primerov in ti povem direktno, čim prej se osamosvoji, tole ti je edina rešitev. Druga, malce bolj radikalna, pa je, da enostavno pošlješ svoje starše, prijatelje in vsa svoja pričakovanja nekam ter končno zaživiš kot človek. Po tvojem pisanju sodeč pa se mi zdi, da bo tale možnost precej težka saj si najbrž zelo občutljiv. Vidim, da še vedno daješ ogromno težo temu kaj si drugi mislijo o tebi, obremenjuješ se s tem, da nimaš punce, vse vidiš črno in povsod se bojiš neuspeha. Si resnično prebral "toliko knjig o osebni rasti"? Ali si bral napačne knjige, ali pa ti od njih ni nič ostalo. Oprosti, ker sem malce trd, ampak ti zdaj to rabiš. Ne rabiš ne jokanja, ne moralne podpore. Rabiš brco, ki te bo postavila na realna tla in spravila iz tvojega zapora, ki si ga gradiš okrog sebe in je iz dneva v dan večji. Naredi takole: najprej razčisti ali živiš zase ali za druge Pod to spada to, da se nehaš sekirati, kaj si drugi mislijo o tebi, da nehaš živeti, tako kot drugi pričakujejo in da nehaš biti robot, ki mu drugi ukazujejo, kako naj živi! Postavi se na noge, si dovolj močen! Zaživi svoje življenje, živi po svojih načelih in pričakovanjih in vse ostale pošlji nekam. Ko boš pri sebi razčistil, da živiš za sebe in ne za druge, bodo tudi bolečine v trebuhu pošle. Pridobi nazaj nadzor nad svojim življenjem, ker je le in samo tvoje. Sem spadajo tako starši, kot prijatelji in punce in nevemkdo še. ko to razčistiš, si postavi SVOJE cilje in izoblikuj SVOJE vrednote Če nočeš na žurko, ne hodi. Zakaj bi šel tja, če ti ne paše? Ker drugi to pričakujejo od tebe? Neumnost! Boš celo življenje klečeplazil? Če nimaš punce si ne ženi k srcu kaj si drugi mislijo. Punco boš imel zase in ne za druge. In ko bo pravi čas jo boš tudi imel. Pusti času čas, pred punco imaš še precej stvari za razčistiti. prebudi pozitivnega upornika v sebi Po tem kar si napisal zelo verjetno, da ne znač reči nikomur "ne". Od zdaj naprej je konec tega. Jasno? naprej greš lahko sam. dobro veš kaj vse imaš za razčistiti sam s seboj Če nisi dovolj močan poišči strokovno pomoč. A ne verjamem, da jo rabiš, še več, prepričan sem. Dovolj si močan, da razbiješ zid okrog sebe, če se le potrudiš. Imam občutek, da bi ti razne skupine, delavnice in zdravniki še bolj izbili moralo, ker bi potem resnično imel občutek, da si zguba. Pozabi na vseskupaj in zaupaj v samega sebe. Resnično verjamem in upam, da to zmoreš. Že čutiš moč? Prosim, ne jemlji mojega malce trdega pisanja kot napad, ampak ga vzemi kot mnenje, za katerega iskreno verjamem, da ti bo koristilo, ko ga boš prebral. Če ne, se ti že v naprej opravičujem. Ko boš prebral do sem in če ne boš imel občutka, da je končno čas, da zaživiš in da to zmoreš, pozabi moj nasvet in raje poslušaj koga od mojih predhodnikov.

Mimogrede, saj imaš cel kup zdravilcev, ki delujejo na tem pristopu (napadi, negativne sile...), od raznih Domančičev do eksorcistov do nevemkoga - skoraj celoten newage govori o nekih pozitivnih in negativnih energijah. Na forumu, kjer ljudje verjamejo v astrologijo, bi pričakoval, da so jim takšne teme domače, čeprav jim sam ne pripisujem kredibilnosti

Če si rad razlagaš to z energijami in podobnim, pa lahko pomisliš, da si bil pod vplivom negativnih sil. Depresija in ostale duševne bolezni so direkten napad na tvojo zavest, ki se počasi začne utapljati in oddtava stran, ter se izgublja v blodnih mislih. Za mene je seveda to neumnost, ker je razloge za duševne bolezni iskati le v osebi sami, njeni okolici in zdravstvenem stanju. Nekateri se pač z mano ne bi strinjali, zato ta stavek. Depresija in ostale bolezni so negativna stvar, tega mi verjetno ni treba razlagati. Kdor si pač to razlaga z negativnimi silami, tudi prav. Me to ne moti in je popolnoma legitimen pristop.

Gre za zdravstevno stanje in ne za duhovni pojav, kot je bilo že lepo povedano. Prepričan sem, da bi ob duhovnem razsvetljenju začutil ravno nasprotno, da si na celem svetu sam, le ti in tvoj um. Temu se da lepo približati z meditacijo, globje kot si, bolj doživiš to, da je svet okrog tebe iluzija in da sploh ni pomemben, pomembna je tvoja globja zavest, ki se niti ne nahaja v tem materialnem kaosu. Ta občutek ni strašljiv in samoten, nasprotno, je lep, miren in spokojen. V Budizmu mu pravijo Nirvana, drugje razsvetljenje pa še cel kup izrazov obstaja zanj. Po takšnem doživetju se NE BOŠ vrnil v prvotno stanje zavesti, ampak boš za vedno spremenil svojo osebnost. Povratka ni in ko enkrat to doživiš si ga niti ne želiš. Tvoje stanje je bilo popolnoma zdravstvene narave. Če si rad razlagaš to z energijami in podobnim, pa lahko pomisliš, da si bil pod vplivom negativnih sil. Depresija in ostale duševne bolezni so direkten napad na tvojo zavest, ki se počasi začne utapljati in oddtava stran, ter se izgublja v blodnih mislih. Tvoj cilj pa bi moral biti ravno nasproten - ponovno vzpostaviti stik s svojo globino, jazem, zavestjo, se jo zavedati in uporabljati. Meditacija pomaga. Poskusi

Že slišano, pa to še ne pomeni, da ne drži, čeprav je ravno zaradi pogostosti ta stavek slišati trivialno: Čas celi vse rane. Nisi edina s takim problemom, pravzaprav je tvoj problem povsem vsakdanji in večina ljudi ga je že dala skozi, ali pa ga še bo. Mogoče se ti trenutno zdi to največja možna katastrofa, a ko se boš v prihodnosti ozrla nazaj, se boš le posmejala. Ne skrbi. Ne premlevaj preteklosti, ne glej v prihodnost. Živi ta trenutek, uživaj v lepem in se predaj toku časa in usode. Normalno je, da občutiš žalost, a ne predaj se ji, ne dovoli ji, da prevzame tvoje življenje in vodi tvoje odločitve. Saj si borka! Glavo pokonci in s trdnim korakom naprej, pa bo! Ne skrbi za prihodnost ali boš sama ali ne, ali boš imela otroke ali ne. Zgodilo se bo točno tisto, kar ti je namenjeno, točno tisto, kar je v trenutku zate najbolje. Mogoče se neka stvar zdaj zdi kot prekletstvo, a se bo kasneje izkazala za blagoslov. Da zaključim: odmisli skrbi in se predaj toku življenja, pa bo vse lažje.

Zelo lepo napisano. Mimogrede, nič nimam z Lectoriumom niti drugimi Rožnimi Križarji. Navedel sem jih le kot primer. Če je to obudilo slabe spomine, se opravičujem. Vem, da je za marsikoga bolje, da od Lectoriuma beži proč, posebej če je "verne" narave in če ima krščansko podlago o demonih, magiji in zlih silah globoko vkoreninjeno v sebi. Svarilo je tukaj na mestu. Takšnim ljudem nauki podobni tistim, ki jih razširja Lectorium naredijo več škode kot koristi, čeprav v osnovni niso slabi.

Preveč je, da bi odgovarjal. Mislim, da ne čisto razumeš, o čem sem govoril. Pa tudi za ateista in hladnokrvnega racionalneža sem bil prehitro označen. Prvi absurdistični spis je najbrž ravno iz religijske sfere - svetopisemski Pridigar, ki pravi: Besede Pridigarja, Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu. 2 »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« 3 Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda, s katerim se muči pod soncem? 14 Videl sem vsa dela, ki se opravljajo pod soncem: In glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra. Pridigar Podobno so tudi zgonje gnostične ločine zavračale vse materialno kot slabo, zemeljsko življenje pa kot nesmisel. Zemljo naj bi namreč ustvaril zlobni in nepopoln Bog. Podobne prakse so prisotne v vseh religijah, tudi v najbolj pozitivno usmerjenih. Praktično vse religije govorijo o tem, kako je snovno in materialno slabo ter pokvarjeno, katoliki pa grejo celo tako daleč, da rečejo celo, da je naša duša umazana z izvirnim grehom. Skratka, nauk o slabi stvarnosti nikakor ni nov, nikakor ni depresiven, nikakor ni žalosten, pesimističen in še kaj drugega. Ta nauk iz človeka ne napravi otopelega mentalno bolnega depresivneža, "ki ga ne namaka", niti asocialnega sociopata. Ravno obratno, veliko ljudi, ki stvarnost jemlje kot absurdno je postalo boljših v vseh aspektih. Stopi kdaj do kakega učenca šole Rožnega Križa, pa ti bo hitro jasno zakaj. Človek, ki se zaveda slabosti stvarnosti šele lahko hrepeni o odrešitvi, "višjih sferah", o katerih govoriš. Prav tako tudi teozofija (iz katere izhaja cel newage in brez katere ne bi bilo luninega foruma) govori o slabi in zlobni stvarnosti. Gre za eno od prvih spoznanj in izkušenj, ki jih doživimo na tem svetu; namreč da je nepopoln; da je minljiv; da je po naravi slab. Človek, ki sprejema tak nauk NE TRPI, se ne smili sam sebi itd. Ravno nasprotno. Išče odrešitev in hrepeni po njej. Ko jo najde, ima tudi duhovni mir in srečo. Kristjani to imenujejo ponovno rojstvo, oziroma sveti duh, stare mistične šole govorijo o razsvetljenju in gnozi, šamanizem pa to dosega s transom. Je pa spoznanje, da je stvarnost slaba šele prva stopnja na dolgi poti in le košček v mozaiku spoznanj. Povsem jasno mi je, da takšen pristop ugaja zelo redkim, česar so se zavedale vse religije in zaradi tega podobnih naukov niso ravno preveč oglaševale. Še več, nekatere šole in ločine so ga celo skrivale pred povprečnimi ljudmi. Toliko o religiji in absurdnosti kreacije.

Seveda smo odgovorni. Ravno zato ker ne ukrenemo nič smo najbolj krivi. 10€ od plače vsak mesec darovati za lačne otroke redkim pride na misel. 10€, tako malo, pa lahko reši življenje več kot enemu otroku... Ugasniti luč ko je ne potrebujemo... Se peljati v šolo ali službo s kolesom namesto z avtom... Če bi VSI tako razmišljali, bi bilo hitro konec vseh težav. In to mimo ljudi, ki imajo vzvode v rokah... Veliko zajcev je pasja smrt, pravijo. In to prekleto drži. Problem je samo v glavah, ker vsi mislimo, da smo nemočni in da ne moremo nič. Kaj bi se trudili, itak se drugi ne bodo. Zakaj bi se trudili izboljšati svet, itak je nepravičen, bo že na drugem lepše Vse spremembe se začnejo lokalno in se potem razširijo... Ampak spreminjanje sveta ni tema tukaj. Tema je sedanjost in smisel življenja. Družba v kateri živimo je skrajno absurdna. To da nekdo umira od lakote, ko se drugi vozi v jahti je absurd že po definiciji. Kot to, da bi za ceno ene vojne rakete nahranili celo šolo v eni od držav tretjega sveta za celih 5!! let. Tudi to je absurd. Svet v katerem živimo JE absurden. To, da se rodiš, se celo življenje trudiš, da potem umreš je ravno tako absurdno. Da je svet tak, se NE BOM in se NE MOREM sprijazniti. Žal, ne gre mi. Eksistenca bi bila enako vprašljiva in absurdna kot zdaj. Poleg tega bi ostale bolezni in smrt. S tega stališča bi bila družba še vedno absurdna. Vsekakor pa bivanje posameznika ne bi bilo več tako absurdno, ker bi njegovo življenje imelo smisel. Ne me narobe razumeti, čeprav je svet tak kot je, to še ne pomeni, da ga ne smemo uživati, da se ne smemo veseliti, ljubiti življenja. Sam imam rad življenje, gojim upe za prihodnost in ne razmišljam o življenju in stvarnosti prav nič depresivno. To, da kreacijo apriori štejem za absurdno, nima nikakršnega vpliva na moje življenje. Je le filozofski pogled na smisel, ki ga v resnici ni. To je zgodba o človeku, ki se trudi, čeprav ve, da se trudi zaman. A ne odneha, ker to bi pomenilo njegovo vdajo. Od tod tudi naslov Camusove knjige - Sizifov Mit (to je tisti Grški junak, ki je vlačil skalo na goro, potem pa mu je vedno padla dol... Čeprav je bila situacija absurdna ni odnehal in se je boril do konca).

Nisem govoril o doživljanju, ampak o objektivni realnosti. Če je v kozarcu 50% vsebine, je napol poln/prazen, pa tudi, če ga nek optimist doživlja kot popolnoma polnega. Če nekdo doživlja življenje kot lepo, to še ne pomeni, da je objektivno lepo in smiselno, isto velja tudi s slabimi izkušnjami. Objektivna realnost materialnega je samo ena in je ponavadi empirično dokazljiva. 0.5 pomeni 0.5, pa če to doživljaš kot napol polno ali pa kot napol prazno. S svojim doživljanjem in razmišljanjem na žalost ne bomo spremenili vsebine kozarca, kot to namigujejo razne novodbne ideje v stilu knjige The Secret in ostalega law of attraction nesmisla (to kar misliš se ti bo zgodilo). Kot pravim, zakaj je realnost absurdna je bilo že dovolj dobro utemeljeno. Seveda obstajajo tudi drugi čisto legitimni in bolj optimistični pogledi, ampak meni osebno se zdijo veliko manj racionalni in zato težje prebavljivi Tole bo. Čustva zameglijo realnost. Podobno kot zaljubljenca ne vidita nobene napake drug na drugem (čez kako leto pa že počasi odkrivata napake, ko se ljubezen počasi ohlaja iz začetnega vrhunca), tako tudi oseba zaljubljena v življenje ne opazi slabega. To pa še ne pomeni, da slabega ni. Realnost je kruta. Zgleda približno takole: aids, epidemije, vojne, 15 mio mrtvih otrok vsako leto zaradi lakote, bolezni, uničevanje narave, nasilje nad ljudmi in živalmi, okrutnost, prevare, laži, grabežljivost, sebičnost, potrošništvo, malikovanje predmetov, propad vrednot... Če razmišljamo o rožicah ničesar od tega ne bomo spremenili. Nikakor sovražnosti. Šele ko se bomo zavedali, v kakšnem dreku živimo (oprostite izrazu), bomo lahko začeli kaj spreminjati na boljše. Dokler vsi govorimo o tem kako je lepo, ter kako je življenje smiselno in prijazno, ter štejemo sončne zahode, ne bo napredka. Zgodovina nas je že dovolj izučila, da bi temu nesmislu končno lahko naredili konec, si osmislili življenje in ta naš planet napravili lepši za bivanje. A dokler nam je lepo v tem sistemu, dokler nas v njem nič ne moti, ne more priti do sprememb.

Ne eno ne drugo. Koliko dobrega/slabega je kdo izkusil sploh ne vpliva na objektivno realnost. Niti nanjo ne vplivajo naša pričakovanja, naša čustva, naše razumevanje in naša religija. Moje mnenje je, da je objektivna realnost kruta in abusrdna. To mnenje je že dovolj dobro utemeljil Camus in drugi absurdistični filozofi, zato mi na tem mestu tega ni potrebno utemeljevati, lahko pa priporočam dve knjigi v branje: - A. Camus: Tujec - A. Camus: Sizifov mit

Zakaj živite? Neumno vprašanje. Nihče ni prišel sem po svoji volji. Vsaj zase vem, da če bi mel izbiro, bi se raje rodil v kak lepši svet, ne v ta pekel, ki ima ravno dovolj lepih trenutkov in strani, da te drži pri življenju (trpljenju) in ohranja motivacijo in voljo do vztrajanja v tem nesmislu. Podobno kot zapornik gleda zelenico in sonce skozi rešetke, tako so tudi nam v življenju dane stvari, ki jih lahko gledamo, ne moremo pa jih doseči. Želimo biti srečni. Mislimo, da bomo srečni, ko bomo končali šolo, a ko dosežemo ta cilj nismo srečni. Mislimo, da bomo srečni, ko bomo imeli družino, denar, kariero. A še vedno nismo srečni. Nikoli nismo srečni, saj nam do sreče vedno manjka še nekaj česar nimamo, naj bo to duhovno ali materialno. Kot zaporniki, ki gledamo lepoto skozi rešetke, a je ne dosežemo... Zakaj živim? Ker nimam izbire. Če bi imel izbiro, bi se rodil v lepši svet, ali pa se sploh ne bi rodil, v primeru da obstaja zavest izven materialnega. Le zakaj bi si neminljivo bitje ogrnilo plašč smrtnosti in pozabilo vse kar ve, zna in čuti, za eno bedno izkušnjo materialnosti, ki je eno samo trpljenje?

Svet je brez kakršnegakoli smisla, življenje v njem pa totalno absurdno. Če bi kdo ugotovil odgovore na vprašanja ZAKAJ?, bi svet še isti trenutek izgubil svoj namen. Ni nam dano vedeti zakaj smo tukaj in zakaj kdo umre mlad, dana nam je samo borba in vztrajanje v tem skrajnem absurdu. Vem, tole ravno ne piha na dušo, človek rabi smisel in odgovore, pa tudi če so lažni. Bolje živeti z lažjo, kot pa brez smisla, a ni res? Tako da si vstavi poljubno razlago [karma/bog/ravnovesje/dobro-slabo/itd] kot odgovor na tvoje vprašanje in ne moreš zgrešiti. Vsi odgovori so namreč logično enakovredni. Lp

Pah. Kje je pa morala, kje je vest, kje je ljubezen? Kaj ima veze ali je nekdo devičnik ali ni? Tudi če je imel spolno izkušnjo 1 teden nazaj, mu ta ne bo pomenila nič, če si jo želi ta trenutek in občutek osamljenosti bo prav takšen, pa če je devičnik ali ni, če je TA TRENUTEK osamljen. Lepo prosim, ne podlegajte takim socialnim pritiskom, kot je v zgornjem postu. Bodite to kar ste, če vam paše hoditi okrog bordelov, tudi prav, če vam pa to ne paše in slučajno nimate sreče, da bi imeli partnerko, se tudi ne spuščajte na nivo, ki ni v vaši naravi in se vam upira, samo da bi ustregli socialnim pritiskom, oziroma potešili trenutne živalske nagone, ki so daleč pod racionalnim razumom. Ljubezen je tista ki osreči, ne pa trenutna potešitev. Sram vas bodi v glavnem. Zaradi takih "nasvetov" kot je v zgornjem postu se potem taki ljudje čutijo osamljene in manjvredne, čeprav to niso. Pustite jim življenje in nehajte vsiljevati svoje ideale.

http://www.geocities.com/Paris/2110/trumph-i2.jpg Pa še tretja. Sicer pa Crowleyeve karte spoznaš po obrobi, če drugače ne, obroba je vedno enaka.