Lolypop

Upam, da se nihče drug ne bo našel v tem. Zaradi vas samih. Sicer pa me je že minilo.

Mah ni to samo en človek. S tem sem mislila na vse oz. večino. S posameznimi primeri se ne obremenjujem. Me razumeš?

Plz dont keep shutting me out. Prosim

Včasih mi pride do živega tisti neznosni občutek izključenosti: iz družbe, skupnosti, življenja. Ko te postavijo na nekakšen stranski tir, pa lahko samo opazuješ ostale, ko živijo, ti pa vegetiraš. Najhuje pri tem je da ti enostavno ne dovolijo, da bi se jim pridružil. Kot, da si gobavec, neprilagojen, debilen...pa še ne poznajo me...to najbolj boli. Ampak samo včasih, ko imam čas zase in premišljujem o vsem tem.

Hvala. Pa kontra.

Doživela in preživela mojo tretjo desetko. Ampak pismo rosno je pa morala bit ravno na ponedeljek!

mantis, hvala za tvoj pogled na zadevo. mali ve, da sem jaz tista, ki kaznuje, ne njegov oče. trenutno skušam najti tisto zlato sredino, da ne bom padala v skrajnosti-popustljivost/pretirana strogost, ob tem pa upoštevati njegovo zdravstveno stanje,ki ni ravno najboljše. je pa zadeva toliko težja, če drugi spodkopavajo tvoj trud, rušijo pravila, ko ti jih je komaj uspelo spraviti v veljavo (kaka stara mama in ostali sorodniki) na sinove izbruhe gledam bolj flegmatično. ni mi nerodno,če se to dogaja v javnosti. briga me, kaj si drugi mislijo ob tem. ne maram biti v središču pozornosti, kar pa ne pomeni, da dovolim, da bi drugi gazili po meni, sploh pa leto in pol star otrok. ni mi naporno vzgajati ga, kvečjemu obratno. njegov oče je z nama. res čudovita oseba ampak se morava v nekaterih pogledih sinove vzgoje še temeljito pogovoriti in skleniti kompromis ali dva.

kot vsaka mama, želim svojemu otroku samo najboljše... da ne nakladam in naštevam vseh že slišanih stavkov; delam napake. jp, mi ni težko priznati. ne počnem sicer tega, kar sta moja starša (fizična kazen),zelo pogosto po nepotrebnem in po krivici. niti ga ne obkladam z vsemogočimi imeni (nekateri gotovo veste kaj mislim). sovražim se takrat, ko dvignem glas (v tem sem jima podobna). imam ogromno potrpljenja, ki pa ima meje. otrok je le otrok in najbolj zanimive stvari so ravno tiste, ki so tabu-navkljub neštetim pojasnilom, zakaj nečesa ne sme. cesta, vtičnice, štedilnik, noži, sedenje na mački... par primerov. če ni po njegovo, ima izpade z dretjem, metanjem po tleh, brcanjem... me ne moti, pa čeprav je to sredi največje gneče. vseeno pa mi dostikrat prekipi, še posebej po napornem dnevu v službi, ko imam že tako vsega dovolj. ker imam naravno zelo močan glas, govorim precej tiho (ne maram zbujati pozornosti, pa druge tudi nima kaj brigati o čem se pogovarjam, če niso moji sogovorniki). ne šalim se,ko rečem, da bi me ljudje slišali zelo razločno, nekaj sto metrov, če bi zavpila. torej tu je moja težava. vsakič, ko sem izgubila potrpljenje z gagijem (tako malega kličemo že od samega začetka), se je zgodilo sledeče: tako zelo se je ustrašil, da je poskočil, se pričel tresti in jokati. (da ne razlagam o tem, da je vsakič skoraj hiperventiliral) torej sem tudi sama do neke mere odgovorna za njegove težave z zdravjem.

tole bom raje zapisala v temo vzgoja otrok, ker sem ne spada. vem, da nisem jaz odgovorna za njegovo bolezen z medicinskega vidika je pa zelo verjetno, da do neke mere zaviram njegovo okrevanje-z mojim vedenjem.

težko mi je pisati o tem, sploh zdaj, ko sem spoznala, da mi je spodletelo že v tako kratkem obdobju. najbolj sovražim misel na to, da dejansko ponavljam napake svojih staršev, čeprav sem si sveto obljubljala, da ne bom niti od daleč podobna njima. mhm...drugič se bom raje ugriznila v jezik. ampak vse le ni tako zelo slabo. napake lahko še popravim. sicer si ne domišljam, da bi lahko komurkoli solila pamet z nasveti, a nekaj vem zagotovo: na otroka ne bi smeli nikoli projecirati svojih neizživetih sanj in želja, ali ga siliti v nekaj, kar mu ne leži. za mojega škratka, že od rojstva dalje vem, da bo postal in dosegel tisto, kar bo sam želel. jaz mu pri tem ne bom v napoto.

kolikor sem se od odprtja te teme poglobila v celotno zadevo, se mi vse bolj zdi, da je tu dejansko precej teh poslabšanj baziranih na psiholoških težavah. zdaj malo eksperimentiram s spreminjanjem vedenjskih-mojih-vzorcev in vzgojnih pristopov. sicer je še prezgodaj, da bi lahko 100% trdila, da pa deluje zadeva, ampak opažam spremembe- pozitivne. hvala za namig janko. in vsem ostalim za pomoč.

sneži...

ne. zato pa delam samo še do konca tega leta, potem pa bom z njim doma.

klarus ne dojim že dolgo. na žalost nama nekako ni steklo že od začetka. drugače pa je bilo včeraj vse skupaj bolj smešno: res je bila gneča pri zdravniku, čakali smo 3 ure, tamali pa ves naspidiran dirka po hodniku in čakalnici-z vročino 39,3. pa ni prvič to. ko ga pogledaš, bi pomislil, da je samo malo nahoden, če ne veš, da ima bronhitis in je vse skupaj zelo resno.

14 dni nazaj je bil ze v drugo hospitaliziran. 'na srečo' samo 4 dni. potem še 1 teden doma v oskrbi, 4 dni v vrtcu, ta teden, ko sem bila na dopustu, pa je bil z mano, doma. gre za to: v službo sem se vrnila julija in vsak mesec sem najmanj 1 teden v bolniški. mi ni težko zaradi mene same, hudo mi je zaradi otroka. vem, da bi lahko bilo še slabše, ampak ni pošteno. alergij nima, bil je testiran. normalno je-vse,kar dobi na krožnik. popije ogromno.