Palchica

Hvala Klumpa in Mačona. Ja, imam nekoga full rada. Čutim, da sem se navezala nanj v zelo kratkem obdobju. Naenkrat je prišlo to spoznanje ali raje rečem občutek. Sva prijatelja. Nisem pripravljena za kaj več in on tudi ne. Prišla sem do zaključka, da človek, ki je še nezadovoljen s sabo in ga bremenijo odnosi z nasprotnim spolom, ne more vzpostaviti ljubečega, normalnega (in ne bolanega, patološkega, kjer se posesivnost in navezanost zamenjuje z ljubeznijo) odnosa...Ima pa seveda možnost, da poravna račune sam s sabo...Vsakdo ima to možnost...Jaz jo bom izkoristila...Nočem več trpeti...Nočem povzročati trpljenja drugim in sebi kot prej...Srečna sem s tem prijateljem, ko sva skupaj. Ko sva narazen, pa me grabi strah...In mu začnem težit...In zaradi tega trpim... To si sama delam. Zato sem se odločila, da bom raje full previdna (ne oprezna, pač pa obzirna in nežna) in ne bom več hitela nikamor. Najbolje da prepustim usodi, kar je pripravila zame...Ne mislim s tem, da sem nemočna, da bom dala noge v luft, gledala v kot in preštevala pajke ter vohala smrdeče štumfe na nogah...Pač pa ne bom več ignorirala same sebe in tega kar mi je v življenju pomembno. Pomeni da se bom za to borila. Za nenavezanost, osvobojenost od bolečih čustev in iz njih izhajajočih ravnanj...Ne bom več lena in ne bom več bežala pred svojimi strahovi...Brezveze, da tukaj nakladam... Lepo se imejte. Love you all. Pa še posebej lep pozdrav Tjazyju.

pogrešanje boli ... bojim se nečesa, kar komaj slutim ... tako je prijetno, bilo je zaželjeno, zdaj pa me šokira ... vse me preseneča ... prepuščam se ... znalo bi biti noro.

Oh oh, to pa ne. kaj pa naj drugega počnem v življenju? A neeeee, svojim sanjam se pa ne bom odpovedala. Še en/a mi reče, da sem bolana in še nekje preberem, da navezanost ni ljubezen in bom streljala. Haaaaa, pa mislim, da se toliko zavedam realnosti, da če bi bila prizadeta zdaj, bi sicer spet doživela močno bolečino, razočaranje pa niti več ne takšno. Dala bi prosto pot bolečini, naj traja, kolikor časa more, očistim se že... Eh, knjige...Alkimija čustev in Zbogom soodvisnost sta edini dve knjigi, ki imata kaj veze s to tematiko in sem ju prebrala do sedaj. Zdaj hočem pa mir pred napadalnimi teorijami in hočem vse tole preizkusiti na sebi in odnosih, ki jih imam. Pa jebemu, saj imamo vsi v sebi strah, da bi bili osamljeni. In potem se neki filozofi in teoretiki spravijo flancat o nenavezanosti. Potem se odpovej pa še spolnosti in sem radostim življenja, vsedi se pod drevo in dokaži, da si se odpovedal vsemu. OK, pretiravam. Svoboda je to, da ... Eh, ne bi....Vsi bi se gonili naokoli in to je kao nenavezanost in svoboda. Pa poskusi biti kar si, sleci se pred nekom, pa ne samo obleko, bomo videli...To pa ne, ne? Prokleto igranje. To da sem teslo take kategorije kot sem, pa je itak moja specifika in s tem moj ponos. Ne zamenjam. Konec debatiranja, itak je vse isto, tole nikomur prav posebej ne koristi, samo jaz iščem pozornost in priložnost za čvekanje. Škoda, ker nas Unis ne pride nič pokregat.

Kaj sem dobila na mail................... Don`t let someone become a priority in your life, when you are just an option in their life... Relationships work best when they are balanced. Alan...Noro. Nič več ne bi dodala.

Je že OK. Seveda, Rozmanova obvlada to področje (doslej je nikoli nisem brala, sem jo pa večkrat zasledila kot gostjo v kakšni oddaji, v kateri se je govorilo o odvisnostih), ampak trenutno nisem razpoložena za branje oziroma ubadanje s to tematiko nasploh. Se mi zdi, da sta že dve knjigi, ki sem ju prebrala pred kratkim, bili preveč zame. Bereš in se najdeš v tem in onem in to ti sproži močna čustva in lahko kdo v tvoji okolici popolnoma neupravičeno trpi zaradi tvojih bednih izbruhov. Saj me ne zanima, kako nehati pogrešati. Ne gre. Čutiš kar čutiš. Bolj se temu upiraš, slabše je. Žalosti me, da ni več moških, ki se ne bi bali navezanosti, ki se ne bi bali izgubiti svojo svobodo (kakšno svobodo neki???), ki jih ne bi zasledovale izkušnje iz preteklosti... Vsi nekaj duhovičimo o nenavezanosti in svobodnosti. Kaj še. To so vse izgovori za beg pred samim sabo, svojimi močnimi potrebami po ljubezni in pripadnosti ter karkoli bolj resnega od bežne avanturice. Jaz sem teslo, ki še kar upa in upa in verjame v nekaj, kar ne obstaja. Jebiga.

KATTY Ne iščem nasvetov, še manj pomoč. Samo tema mi je zanimiva in rada razpredam v nedogled. Omenila sem ti, da se ne rabiš truditi že v prejšnjem postu in se ti zahvalila, zdaj pa se mi zdi, da si kar malo pokroviteljska do mene, čisto po nepotrebnem. Saj ne bom umrla zaradi tega, kar opisujem tukaj. Točno tako, rada napejujem na debate. Zato sem se prijavila na forum. Ne zaradi pomoči. Po pomoč bi šla k psihoterapevtu. Pa začenjam dvomiti tudi v to. Saj nisem tako neumna, da ne bi sama dojela stvari. Bi mi pa debate s psihoterapevtom vseeno koristile. V splošnem smislu. Čas mi prav nič ne beži. Bolj sem sama s sabo, bolj uživam. Ne rabim biti nenehno nekje zunaj, obkrožena z ljudmi. Brez skrbi, predobro se zavedam, da je življenje prelepo. Ne iščem si partnerja. Tjazy Navezala in povezala se bom samo še po filingu. Ne tako kot prej. Enostavno ne dovolim si več, da bi nekdo bil na piedestalu in na prvem mestu v mojem življenju tako daleč, da mi dol visi za vse ostalo v življenju...Pa če ostanem brez strehe nad glavo, brez izobrazbe, brez službe in denarja, z zanemarjenimi lastnimi potrebami....Ljubezen mi prav nič ne hasni, če nimam zadovoljene potrebe po varnosti in z nizko samozavesto kot jo imam, mi je prav vseeno...Danes tako, jutri drugače...Zakaj se vmešavam tja, kamor ni treba.

Ja, me zanima, če bi njemu bilo vsiljeno kakšno od življenj, s katerimi upravlja...Kako bi se počutil. Saj ni metode. Jaz bi se že povezala/navezala. Pa se nima smisla, če želja ni obojestranska, se ti ne zdi? Ja saj je brezveze vse skupaj, ampak očitno je že tako fino, da se zdi škoda pokvariti vse skupaj. Pa ko bo konec, če bo, bom hitro šla naprej. Ne morem si več dovoliti žalosti zaradi moških. Saj oni niso žalostni zaradi mene, me ne prebolevajo, ne sanjarijo o meni in ne hrepenijo in nimajo posebnih želja, razen tistih, ki jih ima vsak. Nisem nič posebnega. Torej vse skupaj brezveze in čisto vseeno.

v jami http://www.cosgan.de/images/smilie/figuren/k045.gif

metla http://www.cosgan.de/images/smilie/figuren/k020.gif

OK, tole sem rabila zdaj. Pa strinjam se, čeprav ni namenjeno meni. Če drugo ne, veš, česa definitivno nočeš, če že tega ne veš, kaj hočeš.

pravljice

Sem prebrala tvoj omentar v celoti. Hvala lepa. Niti se ti ne bi bilo treba tako truditi in opisovati. OK, si mi želela dati vzpodbudo. Hvala. Mene zanima ljubezen v dvoje. Ta je zame najlepša. Ta je zame bistvo življenja, Različni smo si. Meni osebni partner pomeni več kot ostali ljudje. Taka sem. In tako je prav. Nič ni narobe z mano. Da bi jaz bila Mati Tereza, ki bi razdajala ljubezen in jo dobivala nazaj? Ne bi me osrečevalo. Vsaj ne popolonoma. Jaz vidim svojo srečo v dvoje, ob moškem. A daj, celo nabiraš si rezervo? Madona, jaz ti dam svoj tečni del (te dneve), mogoče ti pa uspe, da ga pretvoriš v pozitivno. Ne ne, resno mislim, da bolj se umikam, bolj trpim. Ampak Bog že ve, zakaj ima takšen načrt zame. Saj to nima veze zgolj s partnerstvi in ljubezenskimi tegobami oziroma trenutno še najmanj! Cela jaz sem narobe. Eh. Sem že mislila, uh, lepo, končno sem se izkopala iz depresije, dobila zagon, nekaj mi je celo uspelo, sem dobila še večji zagon...Pa so prišle kakšne ovire...In sekiranja in dvomi...Da se mi zdi kot da usoda noče noče, kot da hoče še bolj upočasniti vse skupaj...Pa me spet grabi depresivno razpoloženje. Da sem včasih v žiloreznem razpoloženju. Ampak potem pomislim nase, kakšna sem jaz in kakšno je življenje, ko sem srečna in pomislim Nanj, pa spet vse dobi smisel...Za par trenutkov...Dokler spet ne padem v črno luknjo, ki jo kopljem sama za brezveze. Grem se stisnit k Njemu, da vsaj za nekaj časa pozabim svoje probleme. Tako rada jih zanikam. Enkrat se bo treba soočiti. Obljubljam si, da se ne bom navezala, ker potem bom absolutno stoprocentno neizogibno vse pokvarila. Ne smem se navezati. Ne morem. Ni mi dovoljeno. Ne moreš se navezati na nekoga, ki se sam boji navezati in beži od vez. Je pa preveč lepo, da bi to pokvarila in izgubila, kar imam/imava z Njim. Saj nimam nič pravzaprav. Pa nič ne morem izgubiti. Če On odide, pač odide. Bom grozno žalostna. Zato pa se ne smem navezati. Potem bo/bi bilo še huje. Aja, Doorwoman...Meni je čisto jasno, kakšnega moškega bi rada in kaj pričakujem od ljubezni. No, če pa tega nisem razčistila pred kratkim, pa sem razčiščevala 2 leti, potem ne bom nikdar. Saj imaš vse v celi temi. Nič več kot povezanost, partner je pomebnejši od drugih ljudi (kar ne pomeni, da so drugi nepomembni), stoji ob strani...Potem pa ni važno, ali je tako lep kot bi jaz rada in ne vem kaj še vse, kar bi jaz rada. To, kar bi jaz rada, da je lep, pameten, zabaven in vse, to bom že jaz, ko bom velika, če še nisem velika. On me naj samo ima rad in naj mi bo na voljo. So mi pa všeč bolj nežni moški in vodljivi, priznam. Bolj odločni in glasni me odbijajo že kot sogovorniki, kaj šele, da bi jim dalal kakšno priložnost za kaj več. Mene je preveč, da bi imela ob sebi energičnega človeka. To bi me znerviralo do konca.

Sem rekla, da sem sama sebi dovolj? Ne vem. Zdaj vem samo to, da komaj čakam, da padem v objem tistega, ki ga imam rada in ga več ne spustim iz rok za par dni. Potem pa spet dalje. Hočeš reči, da imaš celo samega sebe malo preveč? Imaš malo rezerve? No, jaz sem sama sebi te dni tako grozno v breme, da spet lahko rečem samo: Komaj čakam, da skočim njegov objem in ne obstaja več nič, samo on in jaz. Potem pa spet naprej. Malo pogrešanja, malo tega, malo onega. Sicer pa sama sebi obljubljam, da se ne bom navezala. Razen tega sem se včeraj pogovarjala s prijateljem in sem rekla, da je čisto normalno, da se navežeš, halo, če imaš nekoga rad. Ampak jaz pač to besedo razumem po svoje. To zame pomeni, da se nekomu predaš, da mu pustiš blizu, da on tebi pusti blizu, da sta intimna, povezana. Če pa nekateri navezanost enačijo s posesivnostjo, pričakovanji in podobnim, pač njihov problem. Zame je navezanost=predanost. Sicer je brezveze, da s kom smo, potem je bolje vsako noč posteljo deliti z drugo osebo, itak nismo navezani, vsi ljudje so isti, z vsemi lahko delimo ljubezen. Če pa si z nekom, si zato, ker se čuti lepa, fina povezava med vama. Vse ostalo je bolano. No, in če sama sebi obljubljam, da se ne bom navezala...Ej, pojma nimam, kaj zdaj s tem mislim. Jaz sem bolana. Moje razmišljanje je bolano.

Oj, zdelo se mi je, da sem nekaj čisto za brezveze komentirala. Sem se bala, da bi izpadla malce bebeva ali smotana. Je že v redu.

Objav pa ne morem popravljati? V neki drugi temi sem jih lahko, tukaj pa zraven okvirčkov "citiraj" in "citat" ni okvirčka "popravi". Sorry Tjazy.