Palchica, meni se dogajajo iste reči. Grem ven, me osvaja kak fant, ampk da vzbudi v meni zanimanje mora bit res nekaj posebnega. In kaj se zgodi- zapletem se z njim in se nanj tudi močno navežem (premočno) še preden se pravzaprav kaj zares začne. V glavi se mi naslika nekakšna podoba "mistra popolneža" in razmišljam o njem, o tem kako bi ga še kdaj srečala, kako bi iz te avanture ustvarila nekaj več, obujam spomine, skratka ne vem kako je možno, da se na nekoga, ki ga pravzaprav ne poznam tako dobro, navežem tako močno. Pa tudi jaz sebe nimam za lahko. Stara sem 19 let, škorpjonka..nedolžna.. govorim vam te podatke, da si nekolk lažje ustvarite o meni podobo in mi lažje podate kakšen nasvet-upam. Je mogoče to samo mladostniška "neumnost"? Ne bi rekla. Marsiktere vrstnice nimajo teh težav. Najdejo partnerja in uživajo z njim. Vse kar najdem jaz, pa so avanture. To bi še bilo, če bi jih lahko pozabila in prenehala pogrešat tistega s katerim se zapletem. Prej recimo se mi to ni dogajalo. Sedaj pa so se mi v roku enega leta nabrali že trije moški na katere sem se zares močno navezala. Prvega sem deloma pozabila z drugim.. Drugega pa recimo da tudi nekoliko s tretjim, a vendarle, z vsakim od njih, je prebolevanje (če temu lahko tako rečem) težje. Bojim se kako bo s tem, zdajšnjim. Imava nekakšno čudno avanturo, ko se vidiva se pač zopet zapleteva. S tem da on naslednji dan to pusti za sabo, jaz pa premlevam te dogodke, čedalje več mi je do njega.. Ah, ne znam razložit kaj se dogaja z mano. Niti ne vem zakaj tukaj jamram, ko vem, da mi ne morete kaj dosti pomagati, vsa stvar je v moji glavi. No ja, še vseeno pa bi mi kakšna vzpodbudna beseda mogoče dala nekakšno upanje, da bo bolje.... saj po eni strani vem da bo..samo kdaj-naveličana sem tega, rada bi nekoga resnega, a enostavno takšnega ne najdem.
