Skoči na vsebino

katty

NeČistZačetnik
 Prikaži profil  Najdi objave

  • Št. objav

    27

  • Član od

  • Zadnji obisk

 Vrsta vsebine 

Zapisi na blogu, ki jih je objavil/a katty

  1. katty

    POEZIJA

    Avtor: katty,

    ODŠEL V DALJAVO JE MISLEČ, ISKATI SI SRCE
     
    NE VIDEL SENCE MOJEGA TELESA...,
     
    NE SLUTIL ČRKE NIT PERESA...,
     
    DA ZANJ ČUTITI ZMORE KDO SRCE...,
     
    ODPRETI DUŠO, DATI MU IME.
     
     
    ČEMU ISKATI GA V TEMI,
     
    ČUTITI NEMOGOČE?
     
    ZAKAJ IHTETI VSE DNI, PO SRCU,
     
    KI TE NOČE?
     
    KOT STAREC SRCE TRESOČE, ŽELI SI ON...,
     
    LJUBEZNI HOČE,
     
    A PRIZNATI SI NE ZNA IN NOČE.
     
  2. katty

    ŽIVLJENJE NAPREJ...

    Avtor: katty,

    Včasih se ozrem okrog sebe..., zamišljam si svoje življenje, kot roman brez konca, z vedno novimi poglavji, novimi izzivi, novimi obrazi in nešteto prilagajanj, kompromisov in novega znanja, a to sem jaz.
    Vsak nov izziv je kot prvi korak otroka, ne veš kam boš stopil, ne veš kdo ti bo na poti, ne veš, a vseeno moraš narediti korak, ne moreš kar obstati, življenje gre naprej in mi mu nekako moramo slediti. Saj, kot pravijo, večkrat, nekoga tudi čas povozi, ker mu ni sledil.
    A tako smo si različni, da ne moremo tega dojemati tudi enako. Življenje delajo zanimivo ravno nova in nova spoznanja, resnice o njem, ali ljudi okrog nas, ali nas samih v njem... Moramo iti naprej. Nazaj gremo le s spomini, kar je bilo, kaj bi moralo biti, kakšni bi morali biti, ali smo si želeli biti..., a to so LE spomini. Hvaležni smo za njih, spomine, a hkrati ugotovimo, kako smo danes drugačni, kot smo bili, kako drugače razmišljamo, drugače sprejemamo, tudi ljubimo drugače, celo dih je malo hitrejši, torej, šli smo naprej.
    Se pa ozrem, pogledam okrog sebe in se mi včasih zazdi, da pa vsi nimamo enak korak in veliko jih ostane za nami, kot da se je za njih ustavil čas.
    Nekega dne sem srečala znanko, pozdravile sva se in začela se je debata. Rutina pač..., kako si in kako ti gre in pa si poročena, kje pa delaš, imaš kaj otrok i.t.d., čista rutina, ki se je hitro končala po daljšem pogovoru. V istem momentu se v moji glavi zbistri spomin o njej izpred nekaj let nazaj, njena osebnost, hoja, govor, mimika telesa, njen pogled na svet... Ja, dobro sem se je spominjala. Minila so leta in bila je oseba, za katero sem ugotovila, da ne bo čisto nič narobe, če se ne vidiva naslednjih deset let, kajti njeno razmišljanje je isto, ozko, njen besedni zaklad enak, kot pred desetimi leti, njena notranjost skopa in edino o čemer se je znala pogovarjati z menoj, je bilo tisto, kar se ji je zgodilo toliko let nazaj. Žalostno, a resnično...Uboga duša v tem telesu, ki ne dobiva hrane.
    Kot vedno, ko se mi pripeti nekaj, o čemer je vredno razmišljati, ko ostanem sama s seboj, sem nahranila svojo dušo s tem razmišljanjem o življenju, ki mora iti naprej.
    Ne moremo popravljati napak za nazaj, ne moremo priti pravočasno na sestanek en drug dan, ne moremo zbrisati bolečine, ki nas tišči v srcu zaradi bolečih spominov, ne moremo preprečiti, da bi se kazalec na uri premaknil naprej, in ne smemo obstati na mestu in moramo živeti življenje NAPREJ. Naredimo si ga lepega...
    Ne smemo se bati novih izzivov, če ne poznamo jezika, če ne poznamo kraja, če ne poznamo ljudi, če se bojimo odziva, če se bojimo, ker ne vemo, kaj se bo zgodilo, ko bomo naredili korak naprej. Strah te ohromi, ti ne daje znanja, te poneumlja, strah nas osami, nas ohromi in življenje mine in mine naš čas in nič se ne zgodi, za kar bi imeli spomine. Hmmmm???
    Lepo branje vsem skupaj, ki ste drzni in greste naprej.
     
    KATTY
  3. katty
    ZAČARAN SVET IN JAZ...
     
    Začaran svet in jaz v njem sem pesem,
    leden nasmeh podarjen - hvala,
    a jaz bom kar ostala...
    Bežen pogled zasanjanih oči,
    glej ga, kot da strmi...
     
    Nasmejem se in skrijem si obraz,
    pogled zbeži..., v njem objem zlagan,
    pa saj je le ideja izgubljenih fraz,
    nisi kriv...,
    ni kriva..., a nisem niti jaz.
     
    Ideja se izgublja - tema,
    oči pa iščejo izhod odtod,
    a v temi ne najdem ga, prižgem luči,
    iščem se, a me ni,
    ugasnem luči - poleg mene si,
    nisem, a sem - to vem.
     
    Skedenj, brez iskre, ne izgori,
    kamen ne pade, če ga ne dvignejo moje dlani,
    in ljubezen ne ugasne,
    ko ugasnejo luči...
     
    Strah je votel in izpari,
    jaz vem, da sem in bom,
    ljubila te vse dni.
     
    Spet zvon zvoni,
    prižgala sem vse luči
    in čakam...,
    in čakam...,
    da vrneš se mi.
     
    Tvoja sem in to dobro veš,
    moj si, ko si z menoj,
    eno sva, a hkrati dva,
    zvitek z mašno sred srca.
  4. katty
    PESEM ŠE NEROJENEMU OTROKU...1999 (SLUTNJA)
     
     
    Nekoč rodil se bo otrok odtisol mojih nog,
    ki bil bo sled mojega življenja, obljuba mojih sanj in hrepenenja...
     
    Ti boš tisti hlap iz mojega srca,
    solza sreče iz mojih boš oči,
    izpolnitev večnega hotenja,
    ti boš sad mojega drhtenja...
     
    Rodil se boš v moj objem,
    iz zlatega sna, na mojo dlan,
    zadihal v svet neznan,
    v svet joka, vojn in laži..., brez skrbi.
     
    Ne krivi mene za nasmeh in srečo,katere včasih res ne bo,
    a v dar dobil boš dušo to, ki enaka moji bo....
     
    Ni žalost tista, ki premaga jok,
    z nasmehom zmaga vsak otrok,
    zato ne joči, ko ti bo hudo,
    smej se - tudi meni v slovo.
     
    Ti si že sreča mojih želja,
    si kal mojega telesa,
    si vodič roke, mojega peresa,
    za mene vrata v nebesa.
     
    Nemo spremljam te besede,
    da razumela bi sebe,
    te misli in sanje...,
    tiho se utapljam vanje.
     
    Sedaj si le otrok neke želje,
    si otrok sanj in le hrepenenje,
    si nič in hkrati vse,
    a vendar ni še čas za te.
     
    NEKOČ RODIL SE BOŠ OTROK,
    ODTISOV MOJIH NOG,
    IN BIL BOŠ SLED MOJEGA ŽIVLJENJA,
    OBLJUBA MOJIH SANJ IN HREPENENJA...
     
     
    KOMENTAR:
    Želela bi komentirati to pesem, ki je meni najbolj resnična in najbolj pri srcu, kajti zgodilo se je, da je postala moj dokaz za izrečene besede, kot tiha molitev in tiho hrepenenje do nečesa, kar si ne upamo izreči na glas, a višja sila sliši prošnje tudi v mislih.
    Nisem niti slutila, da bi lahko moja pesem vzbujala kako slutnjo, a postala je resnica, smešno in hkrati nerazumljivo, a je res. Točno čez en mesec po zapisu te poezije sem izvedela, da sem noseča in bila sem presrečna in to srečo čutim še danes. Moj angelček je moja duša.
    Hvaležna sem za to...Katty
  5. katty

    KO POGLEDAŠ VASE...

    Avtor: katty,

    ZA ALIE...
     
     
    Nekdo je rekel:"Ne deli nasvetov, če želiš dolgo življenje.", pa še prav je imel. Življenje, ki ga živimo, je kot roman, ki se piše za vsakogar drugačen in če bi bila resnica tega sveta že razkrita, komu bi bilo mar za te besede?
    Ko moj angelček zaspi, se izmuznem, da pogledam še kakšen film, da razmišljam o njihovi vsebini, o svojem življenju in dnevu, ki je za mano. O, ljudje, kako vse mineva... In če bi izbrali lažjo pot? Saj vem, da tudi lažje poti morajo obstajati, a vejetno ne bi bile tako zanimive. Kot da se mi ravno te, lažje, izmikajo in te težje, gradijo človeka v meni in to, kar bom nekoč postala. Zagotovo vem, da bo to dober človek.
     
    Dan za dnem bežijo ti trenutki, minevajo in so neponovljivi, sladki ali grenki, ni jih več, ostanejo za nami, mi pa smo tisti, ki njihov okus nosimo še dolgo s seboj, mi sami tako želimo. Grenkoba določenih trenutkov, pa samo poudari sladkost drugih. Pa tudi če moje misli ne sežejo do besed, bodo zapisana na ta list papirja, na moj večno iskreni sogovornik. Kjerkoli že bom nekoč, danes ni prav nič pomembno, danes sem tu in razmišljam preveč naprej. Jaz sem res čudno bitje, navzven brezskrbno, nasmejano, znotraj zamišljena in plašna, kot otrok z tisoč vprašanji o življenju. Oh, kako bi bilo lepo obrniti čas nazaj, popraviti zgrešeno in si s tem polepšati tudi vsak dan, a ne gre.
    Cenim ljudi, ki znajo vztrajati, ki so borci v svoji bitki. Kaj sem jaz? Jaz nisem borec...Zbežim! Boli me, a priznam, ne zmorem. Verjela sem vase, da sem boljša, pametnejša, hitrejša in vedno to hotela tudi dokazovati, a čemu? Ujeta v lastno spletko predstav, utvar o sebi, kar nisem in kar bi si želela biti. Čutila sem energijo, vedela sem, da me čaka poraz že na začetku, preslišala glas v srcu in šla skozi temo...
     
    Alie je bila drugačna, od mene, predvsem. Navzven plaha, tiha, nekako nesigurna in krhka, a v duši oseba, ki ve, zakaj živi. Zavidala sem ji to, zavidala njeno moč prepričati ljudi v to, kakor hipnoza v snu, imela je neverjetno moč odpuščanja, moč nasmeha, pa čeprav je v srcu jokala, moč počakati trenutek, ki bo vrnil dano.
    Občudovala sem jo in lepo jo je čutiti nekje blizu, pa čeprav ti vliva nekak vtis nedostopnosti, lahko čutiš toplino, ki je ne more skriti, pa čeprav bi se trudila na vso moč. Ja, čustva za njo, so bila drug planet. Če bi se primerjale med seboj, bi se lahko reklo, da je kot dan in noč, pravi borec v bitki brez občutkov dobi zmago.
    Ko sem nekega dne naredila za svoje življenje velikansko prelomnico, mi je dejala:"Ej, ti pa imaš "jajca!", nisem niti vedela, ali je to kompliment ali zgražanje, a na koncu sem dojela po tonu zvenečih besed, da pa le misli na kompliment, pa ne da mi je ugajalo, le dojela sem, kako me ona vidi, a bilo je daleč od resnice. Ko sem spoznala dejstva o njenemu življenju bolj od blizu, se mi ni zdelo, da sem jaz tisti heroj v življenski bitki, ampak ona. Kako nesrečna je, se verjetno še sama ni zavedla, saj je bila prepričana, da pač tako je življenje in nič ni spremenila, nič, le živela je dan z dnevom in čakala z nasmehom na obrazu, ki pa je bil iz dneva v dan bolj sijoč, bolj širok, saj z vsakim nasmehom, je bil njen jok v duši močnejši, solze so tekle po žilah telesa, ne po obrazu, nikoli po obrazu...
    Bila sem v situaciji, kjer sem dojela, kako je z njo in bilo ji je neprijetno, a bila slučajnost, čista slučajnost, ki mi je odprla oči, kjer sem prvič v življenju videla njene solze tudi na obrazu, objela sem jo. Težko je razumeti, zakaj nekdo vztraja nekje, z nekom ali z nečim, če mu vse daje le bolečino in trpljenje, a taka je Alie, vztraja v bitki in verjame v zmago in jaz verjamem z njo, sedaj. Ne poskušam je več prepričevati, pomagati, ona že ve. Kajti ne bi želela, da bi prehodila to pot skozi temo, ne bi hotela niti da poskusi, ne, ona že ve.
    In čez nekaj časa, sva se srečali in rekla sem ji, če se spomni, kaj mi je nekoč rekla:"Veš, velikokrat se spomnim nate, velikokrat razmišljam, kaj si rekla, da imam jaz "jajca", a moram ti povedati, v življenju imaš ti boljše orožje, dobre živce in potrpljenje!!" Nasmejali sva se in dojeli, da imam spet jaz prav, hehe, a življenje gre naprej in nekaterih stvari enostavno ne želimo spremeniti in verjetno že mora biti tako.
    Sanjala sem rjavega konja z mladičkom, potem pa sem se spraševala, kaj mi sporočajo sanje, še vedno ne vem, pa niti ni zdaj pomembno, taka sem, nekaj se zgodi, potem pa poskušam ugotoviti razloge tega, kar se dogaja. Enostavno sprejmimo tok življenje, kamor nas vodi v smeri toka, ne proti njemu, brez odvečnih vprašanj.
×
×
  • Objavi novo...