Spet nisem spal... Dosti imam občutka, ko mislim, da bi moral nekomu nekaj povedati, nikogar pa ni poleg, da bi poslušal. Ok, naj začnem na začetku... Januarja letos, sem izgubil človeka, ki je zame bil kot brat, najboljši prijatelj, soborec in vse drugo, kar je dober kolega in prijatelj lahko. Zdaj, zadnjih nekaj mesecev, je ta izguba še toliko bolj prišla do izraza, saj se je vmes končala še zveza, za katero sem upal, da bo uspela in trajala... Pa vseeno ni. V obeh primerih, sem izgubil osebi, katere sta mi še danes zelo pri srcu in da je vse skupaj še huje, je ostal en kup nerazčiščenih stvari, zaradi katerih sem kot izgubljen in enostavno ne dojamem včasih, da NI in da nikdar več ne bo. Zato sem verjetno tudi prišel do spoznanja, da se ljudje ne zavedamo, kaj imamo in ne samo to! To kar imamo ne cenimo, dokler se nekaj hudega ne zgodi in to izgubimo. Vem, da preveč posplošujem ljudi in da niso vsi taki, toda večina, ki jih poznam, na žalost je! Skratka, res je... Res šteje vsaka ura, minuta in sekunda! Zdaj mi po glavi letijo vsi trenutki, ko sem namesto nasmejan bil jezen in ko sem namesto lepe besede, odreagiral, kot besna žival... Vse to zdaj boli, ker izgubil sem prijatelja, pa mu nisem nikoli rekel, da ga imam rad... Izgubil sem žensko, katera mi je pomagala skozi obdobje najtežje izgube, ne da bi se ji kadarkoli zahvalil za to! Hudo je... Zato sem si obljubil, da ne bo minil dan v mojem življenju, ne da bi ob jutranji zori, zaželel srečo njej... Pomolil se Bogu, da mi čuva prijatelja in z nasmehom šel novemu dnevu naproti! Uživajmo v tem, kar imamo... Vsak trenutek! Sani PS: En lep pozdrav vsem skupaj na forumu. To je moj prvi post in upam, da se bomo tipkali dalj časa, ker se mi zdite prav fajn ljudje, na tem koščku "cyberspace-a" :-)
