zelenolaska

Prijaznosti, ki jih ločim v svojem življenju, so: - pristna in iskrena (k tej stremim in jo edino tudi cenim) - zdresirana, avtomatična (ki pomeni bolj podrejanje zahtevam drugih) - hlinjena, zaigrana, preračunana, tudi vsiljiva (te se ponavadi bojimo, ker smo lahko zmanipulirani) Nekako mi še največ pomeni, če so ljudje iskreni, pristni. Ni nujno, da so najbolj prijazni na svetu, le da so, kar so. Tisto nepristno prijaznost - ko ima človek nekaj za bregom, pa se da po moje začutit. Zelo hitro pride na dan prava barva.

Meni se zdi, da sem še premalo prestrašena pred prijaznostjo. Tega, da ne zaupam kar tako ljudem, sem se naučila na osnovi slabih izkušenj in ne zato, ker so me tega naučili 'dobronamerni' bližnji. Sicer tudi mene včasih šokira nepričakovana prijaznost, po drugi strani pa se mi ne zdi odveč poskušati razumeti motive drugih. Rada bi verjela v prijaznost in dobronamernost ljudi, ampak realnost največkrat pokaže nasprotno. Kadar imam možnost izbire, lahko v množici vedno najdem 'prijazneže', s katerimi se dobro počutim. Kadar pa sem odvisna od tega, na koga bom naletela, pa imam vedno občutek, da sem na loteriji.

Obožujem jih. Njihovo stabilnost, samozavest, samostojnost. In skrivnostno lepoto.