Boudika

Hm, tale BB ni odslikava realnosti, ker določenega tipa ljudi tam nikoli ne boš videl.

Ne vem za ekonomske teorije zarote, ampak homoseksualnost je bila v človeški skupnosti vedno prisotna, včasih odkrito priznana, včasih preganjana. Tu ni nobene zarote. O homoseksualnosti se pač samo več govori, ker ni več preganjana, ker ima pravico do zunanjega obstoja, do svobodnega izraza. Škodo je povzročalo zatiranje, ne pa omogočanje istospolno usmerjenim, da imajo svoje mesto pod soncem.

Za streljanje ne vem, sem pa imela priložnost poslušat homoseksualca (tudi intelektualca) iz nekdanje SZ, ki je preživel njihove zapore. Hujše kot streljanje. Zelo hude zapore so imeli tudi na Kubi. Ena sama zgodovina preganjanja. Žal.

Crni, pokojni Rugelj je bil tudi partizan http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/hypnodisk.gif

Nato pa težke diete http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif

Na hitro preletela. A ste se kdaj vprašali, kdaj in zakaj se na družinskih ali podobnih srečanjih ljudje večinoma pogovarjajo samo še o hrani. Ure in ure debat o hrani....

Jaz tudi, najbolj preproste juhe so mi najokusnejše - bučo, korenček, itd. prepražim s čebulo, bučke pa s česnom, krompir mi pa sploh ni všeč v kremnih juhah.

Kaj pa Amalija? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png

Ne zgražam se nad prazniki, jih imam kar rada. Res je, da mi bolj ležejo tisti z nekim simbolnim, obrednim ozadjem, pa mi mogoče tu za ščepec tega manjka. Včeraj je bil čisto prijeten dan in se itak strinjam, da si je fajn naredit praznike po svojem okusu. Tu pa dam prav tudi tistim, ki vidijo marsikje marketing in potrošništvo. Se skušam izogniti potrošniškim fintam, vročičnosti in narediti vse skupaj čim bolj osebno, intimno oz. družinsko,.

Lepo je dobivati pozornosti nepričakovano in spontano in sem vesela zanje, to je tisto, kar res polepša življenje, predpisana pozornost s strani družbe mi je pa res malce izsiljena Sicer pa je ta praznik ena kaotična zmes vsega - težko se hkrati veselim materinstva, se poklanjam ženskemu principu in hkrati poslušam, da še vedno nismo enakopravne - se pravi, mi vsakič da en občutek zatiranosti, čeprav se čez leto ne počutim tako. Kar neki, no. Jaz bi rabila poseben obred čaščenja ženskega principa, brez politike. Ah, moja večerja deluje na vrtnice in sončnice in celo na zvončke http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flirt.gif

Dotakniti bi se morali problema meril, po katerih se določajo tako plače kot vse vrste nagrad in izplačil. Ne gre samo za kader v izobraževanju in ne gre samo za javni sektor. Isto vprašanje se pojavlja v zasebnem sektorju - zakaj nekdo za svoje delo, s katerim je prispeval k skupnemu dobremu in dobičku, prejme mizerno izplačilo, vodstveni kader pa bajne vsote? In dotakniti bi se morali problema transparentnosti - izjava Setnikarjeve, da gre pri objavi za zlorabljanje njenih osebnih podatkov, ne vzdrži. Transparentnost finančnega poslovanja bi rabili na vseh ravneh, v javnem in zasebnem sektorju. In rabili bi aktivne državljane, ki zahtevajo to transparentnost.

Meni pa kar precej dol visi za ta 8. marec in darilca in čestitke, ampak sem se raznežila ob venčku iz zvončkov in si z njim okrasila lase. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

Kozlički - so jih imeli en kratek čas pri nas doma, jaz še skoraj otrok takrat - koliko zabave, igrivosti in ljubkosti http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

Saj se razumemo, Lia. Saj pravim, da sem pred par meseci prvič v življenju naletela/govorila z dementno osebo in si ne predstavljam, kakšen univerzum je to - da poskrbiš za nekoga dementnega - pa seveda odvisno, v kakšni fazi je in kako hudo. In saj pravim, samo upam lahko zase in za svoje potomce, da bomo tako prisebni in vitalni kot so bili naši predniki. Da so lahko poskrbeli zase, pa zaradi številnih potomcev tudi sami niso bili nikoli.

ABCfree, naj se izteče dobro. Jeti tudi. Ja, težke dileme. Ni recepta, ker je vsak primer drugačen. Sem kar hvaležna, da do sedaj med mojimi predniki ni bilo nobenega primera takšne nemoči. Da so bili sposobni skrbeti zase do zadnjega. Edino babica je imela nekajmesečno agonijo pred smrtjo in smo ji vsi potomci stali ob strani, tudi hčerka iz tujine. V domu pa sta (bila) dva daljna sorodnika, ki nimata potomcev. Res pa je, da so bili vsi moji predniki hudo navezani na svojo domačijo in svoje okolje in po moje bi vsak izmed njih doživel hud šok, če bi ga dali v dom. Smo pa imeli ravno v primeru babice hud spor z eno od njenih hčera, ker jo je hotela dati v bolnišnico. Babica je bila neozdravljivo bolna, poleg tega pa v življenju ni bila v bolnišnici in zanjo bi bila takšna ločitev od domačega okolja, odvisnost od tujcev hujša od smrti. Ta ista hči je tudi svojo taščo dala pred smrtjo v bolnišnico in ji je celo medicinska sestra očitala, zakaj je niso pustili doma umreti, med svojimi, če ni bilo upanja zanjo. Jaz sem bila tudi hvaležna, da sem bila lahko ob babici, ko se je poslovila od nas - da nisem čutila tistega pretrganega stika, tako kot ob očetu, ki je moral umreti v bolnišnici, ker ni bilo druge možnosti. Umiranje v bolnišnicah je nekaj tako odtujenega, hladnega. Sem se pa resnično šele pred par meseci prvič srečala z demenco oz. dementno gospo, ki je mama naše sosede. In sem se prilagajala in lovila v pogovoru, v bistvu sem se spraševala, ali se pogovarjam prav - kaj se dogaja v glavi dementnega človeka. Kako pristopiti, ravnati? To mora biti res huda preizkušnja za svojce. Kako to hendlat? Res, prvič sem se začela spraševati o tem.

Sem pomislila isto, ja

Jah, ja, imate prav, mačka je tudi zver, si nalovi druge živali. Sem pa tudi že našega psa videla, kako je zadušil zajca in ni prijeten prizor, gledaš žival v smrtni agoniji in ne moreš narediti nič. Pač zakoni naravi, nimaš kaj.

Jap, žal je šla vzgoja v preteklosti v to smer. Se bojim, da Puharjeva ni dosti pretiravala. Opažam pa, da so sodobni pedagogi v tem pogledu vsaj malo bolj osveščeni, da gre na boljše. Pa mislim, da se tudi zaradi izkušnje takšne vzgoje rojevajo ekstremi v drugo skrajnost - popuščanje, pomanjkanje discipline, razvajanje - da bi se preseglo tisti prejšnji ekstrem.

A sem preveč občutljiva - meni je to kar grozljivo brat - z vidika mačka

Prav zadnjič - na domačiji svojih starih staršev. Zrla sem v isto čudovito neskončno nočno nebo kot pred nekaj desetletji - samo jaz drugačna, z drugačnimi občutki, brez tiste stare bolečine, bolj cela. Nima zveze z vzgojo, samo spomnila sem se, kako jasno se vidi tam nebo nad nami, z vsemi zvezdami in kako ga pri nas, tam kjer živimo, ne vidimo takšnega.

Otroci veliko prezgodaj že vse vidijo in doživijo, nič jim ne ostane skritega, skrivnostnega. Posledično imamo generacije najstnikov, ki so pri 14. in 15. letih naveličani vsega, iztrošeni in notranje prazni. V njih ni več hrepenenja, radoživosti in veselja do prihodnosti," opozarja. Tudi to - ta trend, da se otroke preplavi z informacijami, doživljaji, izkušnjami, ponudbo vsega mogočega, namesto da imajo prostor in čas za lastno raziskovanje in odkrivanje.

" dr. Kristovič, ki je prepričan, da je doživljanje, dražljaji in izkušnje, ki smo jih nekoč dobili na prostem, med igro s prijatelji, danes zamenjala tehnika. " Meni se zdi pomembno, da opozarja na stopnjevanje nekega trenda, ki ima dolgoročno lahko zelo slabe posledice. Mogoče se komu zdi iskanje tržne niše, ali pa fanatizem psihologa, ampak se bojim, da ima hudo prav, ker opažam popolnoma iste stvari. Tudi pediatri govorijo o tem, da so motorične sposobnosti otrok vse slabše. Mi smo odraščali drugače, tudi če smo imeli tv. Stari dobri pojav mularije iz soseske izginja. Otroci so veliko bolj vodeni prek staršev in raznih krožkov, manj je samoiniciative. Veliko hitreje se skupaj zberejo pred tablico, računalnikom, tv, kot da bi šli skupaj ven noret. Zadnjič, ko smo bili v hotelski restavraciji pri zajtrku: kar nekaj ljudi je imelo na mizah tablice in ob zajtrku gledalo na zaslone, neka družina je otrokoma ob zajtrku na mizi predvajala risanke na tablici. Otroci dejansko so izpostavljeni vse več dražljajem, kot trdi ta psiholog in brez teh dražljajev si ne znajo več sami ali skupaj s svojimi vrstniki zapolniti prostega časa. Zdi se nedolžno, samo čez nekaj desetletij najbrž ne bo več.

Mi smo ravno včeraj dobili obvestilo iz vrtca o primeru noric. In navodila, ki jih je že Domoljubka potegnila iz Wikipedije. Trajanje kužnosti je kar dolgo (do deset dni po izginotju svežega izpuščaja). Bistveno je, da poskrbiš, da otrok ne pride v stik z zdravimi osebami, težko ga je pa ne peljati na zrak v tako dolgem obdobju.