Seksologija

[Guest VilaSonca]

hihi...the best bluz

v trenutku, ko nisem razmišljala preveč in so se besede same stipkale.

[mako106]

tud tvoj prej ne zaostaja

pamet v gate...luft v glavo...pa šibaj še ti

[Ksenia]

kam? in na osnovi česa si to stuhtal?

a si lahko predstavljaš da je za koga ta tema resna... stari, ne zame...jst točno vem kje sem... kako se lahko norčuješ iz folka? vedno se najde kdo ki je poln sebe ...

[mako106]

kam?

tja..ker se boš nehala o vsem spraševat

[Ale']

Eh dej mako106 ... za nabijanje postov so Čvekarije

[Ksenia]

tja..ker se boš nehala o vsem spraševat

ok... nimaš odgovora... ni frke štekam

[mako106]

ok... nimaš odgovora... ni frke štekam

ne štekaš sama nimaš odgovora...pol pa v drugih to najdeš...sicer pa...kaki odgovor te...za vse je odgovor v nas...naša izbira pa je...ali se hočemo v vsakem trenutku našega življenja delati kot da imamo odgovor na vse...ali pa se še samo dalje in dalje sprašujemo...in si iščemo nova vprašanja...in se mučimo z iskanji odgovorov...saj vem...grem bluzit nazaj...sorry

 

Eh dej mako106 ... za nabijanje postov so Čvekarije

ok...sorry da sem zapacal temo...z neprimernimi pripombami

[Ksenia]

in od kje teb ta nalepka da jst nimam odgovora... v komu to najdem? a mogoče veš o čem razmišljam? kako veš kaj sem sama dala v življenju skoz? tole niso vprašanja zame in ne rabim odgovora nanje... in veš zelo resno jemljem tvoje odgovore... ker ko sama sem v največjem bluzu, imam zase največ odgovorov.... en moj bluz...

Življenje.

 

Prvi vdih in poslednji izdih, zaključena celota, zaključeno dejanje umetnine. Padci in vzponi, učenje, napake in odgovori.

Največji čudež – rojstvo in hkrati smrt. Zaključen krog. Smo na svetu vsi le zaradi naloge, da uspemo, se učimo in občudujemo? Je vse že vnaprej določeno?

Spomini - on! Tih, v ozadju, sramežljiv, na videz nedotakljiv, a v določenih trenutkih samo njen.

Prinašal ji je bolečino in radost, smeh in solze. Prinašal je življenje. Dajal smisel trenutku, povzročil misel.

Ljubezen, gibek cvet sončnice, ki se obrača proti svetlobi in daje upanje, upanje za izpolnitev naših sanj.

Hrepenenje, združitev dveh duš, ki se iščeta in končno najdeta. Se iščeta le dve duši, ali smo vsi povezani, smo vsi eno?

Je to smisel bivanja?

Kako odkriti namen bivanja v tem času, kraju? Obstajata kraj in čas? Je to resnično življenje ali so le sanje neke duše? Je občutek, ki te včasih spreleti, da nisi na pravem mestu ob pravem času, le dejstvo, da si se nekoč bolje počutil v svoji vlogi?

Verjela je, da je vsako življenje le vnaprej napisana igra in da smo v njej vsi glavni igralci. Sami smo si napisali pot usode in ničesar ne storimo naključno. Nobena oseba, nobena misel ni v našem življenju naključja.

En trenutek z njim, kot zaključen krog, življenje.

Ukraden trenutek, kot prvi let orla, ki odkriva neznane vrhove in zanj neodkrite planote, ki le lebdi nad pokrajino in jo občuduje.

Nato krožno zaključi raziskovanje in se vrne nazaj, v znane vrhove gora, hkrati pa hrepeni po neodkritih daljavah. In prav takšni so bili njuni trenutki. Neponovljivi, neprecenljivi in kar je bistvo, so njeni, samo njeni utrinki življenja.

Sanje. Kaj je resnica in kaj domišljija? Čas, neskončen, neminljiv. Saj trenutek je večnost in večnost je drobec ujet v mavrični svetlobi. Mavrična svetloba.

Povezava z angelom iz prejšnjih življenj, kar pa nista vedela.

Njen trenutek je postal večnost, ko je zrla v njegov obraz, miren, nežen, na trenutke otožen.

Zopet čustva. Globina deroče reke, polne pasti, a vendar ta reka ostaja mirna. Vsaka reka ujeta v strugo teče svojo pot. Kot naše življenje.

Jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic, spremenimo v breme, v vsak dan, ki je za nas le podoben prejšnjemu. To želimo, pred strahom prevlada udobje, ki ga povzroča neznano.

Nekje v globini duše pa vemo, da si ona želi odkrivati, raziskovati. Ostajamo v svoji lastni senci, predamo svoj list življenja vetru, ki ga vrtinči. In obžalujemo.

Smo egoistična in sebična lupina, ki ne želi, da se njeno jedro, njen diamant izkleše in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti. In krivimo druge.

Zakaj? Mar ne znamo sprejeti trenutka?

Ne, ne znamo uživati v trenutku, ki nam je dan, temveč razmišljamo o tistem, ki je že preživet, ali o trenutku, ki ga še ni, in mogoče niti ne bo prišel.

Sklenemo še en krog življenja, krog trenutkov. Nato pa razmišljamo o njih kot o najdragocenejšem zakladu.

Vsaka duša je lahko vse tisto, kar hoče biti. Vsaka misel je vendar življenje.

Ljubezen, strast, ponižanje, globina in plitkost. Predanost, zavezanost in beg. Beg pred občutkom moči in nemoči, postavljeno na tehtnico.

Ko skrene s poti, duša joče, na ves glas, tiho v sebi.

Noč. Odgovor, danes, jutri ali včeraj? Ni pomembno, prišel bo kot zvezdni utrinek in pripravljena bo nanj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ali želiš kaj takšnega

Nežno je polzel s pogledom po njenem golem telesu, oči so se mu zaiskrile, ko se mu je pogled zaustavil na njenih prsih. Božal jo je. Občutek je imela, da sanja, ko je s prsti drsel po koži, razmišljala je, kako lahko občuti njegov dotik, dotik, ki je bil kot rahla sapica vetra. Drsel je po notranji strani beder, jo ljubkoval, raziskoval in občudoval. Zraven njega se je zopet počutila kot ženska, kot najpopolnejše bitje, brez brazgotine. Všeč ji je bil ta občutek. Kar naenkrat je začutila njegov resnični dotik. Razmaknil ji je kolena, se nasmehnil, višja energija mu je dala možnost občutiti njeno mehko, dišečo, svileno kožo, bil je globoko presunjen.

» Poljubi me », ji je zašepetal, medtem ko je potoval z roko navzdol. Zaželel je zakričati njeno ime. Na čelu so se ji začele nabirati potne kapljice. Postajalo ji je vroče in želela si je še. Začutil je njen dih na svojem vratu in spoznal je, da postaja človek, samo za ta trenutek, samo zanjo. Čutil je utrip njenega srca, občutil mokroto njenih solz na sebi. Pričel je jokati tudi sam. Potegnila ga je k sebi, ga ljubkovala s ustnicami. Zadrževal se je, užival je, ko jo je opazoval na robu pameti. Čakal je, da je stvari prevzela v svoje roke. Kar naenkrat je bila na njem. Z raziskovanjem je pričela tudi ona. Tako je pogrešala moško telo poleg sebe. Tako je pogrešala Njega. Vedela je, da se ne ljubi z njim, a nekaj je bilo, kar ji je dajalo občutek, da je poleg nje. Nežno mu je grizljala mečico, nadaljevala proti vratu, se ustavila na bradavički, ki je prav lepo otrdela, se igrala in mu vračala udarec, vztrajno je potovala navzdol in pristala pri oviri.

Vzela jo je v roke, se nasmehnila, ga pogledala in tvegala. Spomnila ga je na njune čarobne besede.

Vedel jih je.

Pretresena je nadaljevala. Zadovoljna je poljubila najbolj intimen del njegovega telesa. Očitno mu je njeno početje ugajalo. Zato je nadaljevala.

Raziskovala je naprej, pri tem početju se je malce zadržala. Krožno je potovala s prsti, dokler ni popolnoma otrdel. To stanje ji je bilo všeč, res všeč.

Sedla je nanj in počasi je prodiral vanjo. Po dolgem času je čutila utrip srca globoko v sebi. Občutek je bil nor in poiskala sta svoj tempo valovanja.

V njegovih očeh je strast, nežnost, toplina in nagajivost.

ON!

Potegnil jo je k sebi, razmaknil njena kolena. Zaprla je oči in se mu prepustila. Zakričal je njeno ime, se zaustavil, zazrl v njene oči in jo vzel v svoj objem. Popolnoma prepotena sta obstala med resničnostjo in nebesi. Pobožala ga je, se naslonila na njegove prsi in vedela, kaj je njen naslednji korak. Saj sanje se lahko uresničijo, kajne?

 

ne meni o vprašanjih in odgovorih... to sem predelala pred leti, danes samo živim, za trenutek

[mako106]

in od kje teb ta nalepka da jst nimam odgovora... v komu to najdem? a mogoče veš o čem razmišljam? kako veš kaj sem sama dala v življenju skoz? tole niso vprašanja zame in ne rabim odgovora nanje... in veš zelo resno jemljem tvoje odgovore... ker ko sama sem v največjem bluzu, imam zase največ odgovorov.... en moj bluz...

Življenje.

 

Prvi vdih in poslednji izdih, zaključena celota, zaključeno dejanje umetnine. Padci in vzponi, učenje, napake in odgovori.

Največji čudež – rojstvo in hkrati smrt. Zaključen krog. Smo na svetu vsi le zaradi naloge, da uspemo, se učimo in občudujemo? Je vse že vnaprej določeno?

Spomini - on! Tih, v ozadju, sramežljiv, na videz nedotakljiv, a v določenih trenutkih samo njen.

Prinašal ji je bolečino in radost, smeh in solze. Prinašal je življenje. Dajal smisel trenutku, povzročil misel.

Ljubezen, gibek cvet sončnice, ki se obrača proti svetlobi in daje upanje, upanje za izpolnitev naših sanj.

Hrepenenje, združitev dveh duš, ki se iščeta in končno najdeta. Se iščeta le dve duši, ali smo vsi povezani, smo vsi eno?

Je to smisel bivanja?

Kako odkriti namen bivanja v tem času, kraju? Obstajata kraj in čas? Je to resnično življenje ali so le sanje neke duše? Je občutek, ki te včasih spreleti, da nisi na pravem mestu ob pravem času, le dejstvo, da si se nekoč bolje počutil v svoji vlogi?

Verjela je, da je vsako življenje le vnaprej napisana igra in da smo v njej vsi glavni igralci. Sami smo si napisali pot usode in ničesar ne storimo naključno. Nobena oseba, nobena misel ni v našem življenju naključja.

En trenutek z njim, kot zaključen krog, življenje.

Ukraden trenutek, kot prvi let orla, ki odkriva neznane vrhove in zanj neodkrite planote, ki le lebdi nad pokrajino in jo občuduje.

Nato krožno zaključi raziskovanje in se vrne nazaj, v znane vrhove gora, hkrati pa hrepeni po neodkritih daljavah. In prav takšni so bili njuni trenutki. Neponovljivi, neprecenljivi in kar je bistvo, so njeni, samo njeni utrinki življenja.

Sanje. Kaj je resnica in kaj domišljija? Čas, neskončen, neminljiv. Saj trenutek je večnost in večnost je drobec ujet v mavrični svetlobi. Mavrična svetloba.

Povezava z angelom iz prejšnjih življenj, kar pa nista vedela.

Njen trenutek je postal večnost, ko je zrla v njegov obraz, miren, nežen, na trenutke otožen.

Zopet čustva. Globina deroče reke, polne pasti, a vendar ta reka ostaja mirna. Vsaka reka ujeta v strugo teče svojo pot. Kot naše življenje.

Jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic, spremenimo v breme, v vsak dan, ki je za nas le podoben prejšnjemu. To želimo, pred strahom prevlada udobje, ki ga povzroča neznano.

Nekje v globini duše pa vemo, da si ona želi odkrivati, raziskovati. Ostajamo v svoji lastni senci, predamo svoj list življenja vetru, ki ga vrtinči. In obžalujemo.

Smo egoistična in sebična lupina, ki ne želi, da se njeno jedro, njen diamant izkleše in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti. In krivimo druge.

Zakaj? Mar ne znamo sprejeti trenutka?

Ne, ne znamo uživati v trenutku, ki nam je dan, temveč razmišljamo o tistem, ki je že preživet, ali o trenutku, ki ga še ni, in mogoče niti ne bo prišel.

Sklenemo še en krog življenja, krog trenutkov. Nato pa razmišljamo o njih kot o najdragocenejšem zakladu.

Vsaka duša je lahko vse tisto, kar hoče biti. Vsaka misel je vendar življenje.

Ljubezen, strast, ponižanje, globina in plitkost. Predanost, zavezanost in beg. Beg pred občutkom moči in nemoči, postavljeno na tehtnico.

Ko skrene s poti, duša joče, na ves glas, tiho v sebi.

Noč. Odgovor, danes, jutri ali včeraj? Ni pomembno, prišel bo kot zvezdni utrinek in pripravljena bo nanj.

ali želiš kaj takšnega

Nežno je polzel s pogledom po njenem golem telesu, oči so se mu zaiskrile, ko se mu je pogled zaustavil na njenih prsih. Božal jo je. Občutek je imela, da sanja, ko je s prsti drsel po koži, razmišljala je, kako lahko občuti njegov dotik, dotik, ki je bil kot rahla sapica vetra. Drsel je po notranji strani beder, jo ljubkoval, raziskoval in občudoval. Zraven njega se je zopet počutila kot ženska, kot najpopolnejše bitje, brez brazgotine. Všeč ji je bil ta občutek. Kar naenkrat je začutila njegov resnični dotik. Razmaknil ji je kolena, se nasmehnil, višja energija mu je dala možnost občutiti njeno mehko, dišečo, svileno kožo, bil je globoko presunjen.

» Poljubi me », ji je zašepetal, medtem ko je potoval z roko navzdol. Zaželel je zakričati njeno ime. Na čelu so se ji začele nabirati potne kapljice. Postajalo ji je vroče in želela si je še. Začutil je njen dih na svojem vratu in spoznal je, da postaja človek, samo za ta trenutek, samo zanjo. Čutil je utrip njenega srca, občutil mokroto njenih solz na sebi. Pričel je jokati tudi sam. Potegnila ga je k sebi, ga ljubkovala s ustnicami. Zadrževal se je, užival je, ko jo je opazoval na robu pameti. Čakal je, da je stvari prevzela v svoje roke. Kar naenkrat je bila na njem. Z raziskovanjem je pričela tudi ona. Tako je pogrešala moško telo poleg sebe. Tako je pogrešala Njega. Vedela je, da se ne ljubi z njim, a nekaj je bilo, kar ji je dajalo občutek, da je poleg nje. Nežno mu je grizljala mečico, nadaljevala proti vratu, se ustavila na bradavički, ki je prav lepo otrdela, se igrala in mu vračala udarec, vztrajno je potovala navzdol in pristala pri oviri.

Vzela jo je v roke, se nasmehnila, ga pogledala in tvegala. Spomnila ga je na njune čarobne besede.

Vedel jih je.

Pretresena je nadaljevala. Zadovoljna je poljubila najbolj intimen del njegovega telesa. Očitno mu je njeno početje ugajalo. Zato je nadaljevala.

Raziskovala je naprej, pri tem početju se je malce zadržala. Krožno je potovala s prsti, dokler ni popolnoma otrdel. To stanje ji je bilo všeč, res všeč.

Sedla je nanj in počasi je prodiral vanjo. Po dolgem času je čutila utrip srca globoko v sebi. Občutek je bil nor in poiskala sta svoj tempo valovanja.

V njegovih očeh je strast, nežnost, toplina in nagajivost.

ON!

Potegnil jo je k sebi, razmaknil njena kolena. Zaprla je oči in se mu prepustila. Zakričal je njeno ime, se zaustavil, zazrl v njene oči in jo vzel v svoj objem. Popolnoma prepotena sta obstala med resničnostjo in nebesi. Pobožala ga je, se naslonila na njegove prsi in vedela, kaj je njen naslednji korak. Saj sanje se lahko uresničijo, kajne?

 

ne meni o vprašanjih in odgovorih... to sem predelala pred leti, danes samo živim, za trenutek

ti mater...kak lahko malo heca...vznemiri človeka...ki živi v trenutku drugač pa...blues on...sister...obvladaš...v nulo

[Ksenia]

za naju je nepomembnost, za nekoga ki se vrti v svojem filmu pa ni... sama znam živet v trenutku... verjamem da ti tudi in verjamem da marsikdo, ki je na poti, da doživi popolnost trenutka, prebira to temo... in tisti so zame pomembni, ne sama... in vem da me razumeš...

[mako106]

za naju je nepomembnost, za nekoga ki se vrti v svojem filmu pa ni... sama znam živet v trenutku... verjamem da ti tudi in verjamem da marsikdo, ki je na poti, da doživi popolnost trenutka, prebira to temo... in tisti so zame pomembni, ne sama... in vem da me razumeš...

razumem mogoče bi le še dodal...da je včasih lahko nepomembnost drugega....komu zelo pomembna...da se odvrti iz svojega filma..saj veš kak je življenje...vse je stvar trenutne perspektive

[Ksenia]

ampak ko si v svojem filmu ne pomaga noben smeško... to veva ane?

pa hvala za kompliment

[mako106]

ampak ko si v svojem filmu ne pomaga noben smeško... to veva ane?

pa hvala za kompliment

a ni že en bluzer enkrat rekel...vem...da nič ne vem scenarij se pišejo sproti...v filmih v katerih igramo

ni zakaj...če znaš...znaš

[Ale']

Sej vse lepo in prav, ampak sej ni treba dramatizirat. Kaj je pa narobe če se hočem pogovorit s seksologinjo? Sej s tem ne mislim da je z mano kaj narobe. Pač me še zanima mnenje strokovnjaka. Ker pa sem ženska bi rada pogled z ženske prespektive in ne moške.

 

Sploh pa ni tko hud problem zame, če v Sloveniji ne obstaja seksologinja. Na srečo znam dovolj dobro italijansko da lahko gledam italijanske oddaje, ali pa berem članke v italijanskem jeziku, ki jih je na srečo dosti, tudi tukaj na internetu. In če me bo kaj še posebej mučlo se bom pač povezala s kakšno seksologinjo v Italiji.

 

Predvsem me je zanimalo zaradi tega, ker sem prepričana, da je še veliko ljudi, ki bi radi vedeli kakšen odgovor na to temo, pa ne vejo na koga se obrnit.

 

Pa še to je - ni nujno da če ima nekdo končano izobrazbo, da so njegovi odgovori pravilni. Sem pa bila zadovoljna z odgovori seksologinje Laure Testa, zato pa sem tudi odprla to temo, ker sem mislila da je to vseeno bolj razširjeno, pa zdaj vidim da ni. Menda ni v Sloveniji niti možno študirat te smeri, ker še ne obstaja.

 

***

Ksenia .... fajn zgodbice, so pa zelo daleč od mojih fantazij

[Ksenia]

Ale, zakaj imaš občutek da se moraš opravičevati? In kot sem napisala zgoraj, super da si se odločila da se nekomu zaupaš zakaj misliš, da imamo mnenje da je kaj narobe? zdejle bom napisala nekaj kar ne velja zate, oz. ne morem vedeti če velja zate... ampak zakaj se moramo opravičevat za vsako misel besedo.... a znamo stati za tistim kar mislimo, smo prepričani, si želimo? in zakaj ne moreš osebno ti sprejet našega mnenja? zakaj se počutiš ogroženo? isto kot se sama v kakšni drugi temi ali pa tudi tej

in itak, da tvoje želje ne morejo biti točno tisto kar mislim sama...

[Ale']

Ale, zakaj imaš občutek da se moraš opravičevati? In kot sem napisala zgoraj, super da si se odločila da se nekomu zaupaš zakaj misliš, da imamo mnenje da je kaj narobe? zdejle bom napisala nekaj kar ne velja zate, oz. ne morem vedeti če velja zate... ampak zakaj se moramo opravičevat za vsako misel besedo.... a znamo stati za tistim kar mislimo, smo prepričani, si želimo? in zakaj ne moreš osebno ti sprejet našega mnenja? zakaj se počutiš ogroženo? isto kot se sama v kakšni drugi temi ali pa tudi tej

in itak, da tvoje želje ne morejo biti točno tisto kar mislim sama...

 

Kje sm pa napisala da ne sprejemam vašega mnenja?

In da se počutim ogroženo? Ne bi rekla. Ne vem od kje si to pobrala.

 

Stojim za tem, da se želim pogovorit s seksologinjo, in da so mi zanimive oddaje, članki, mnenja... na to tematiko. Ne vem zakaj se moram ponavljat.

[Audente]

Jz sem pa zdajle gledala film Petelinji zajtrk......mhm res se prileže en dober petelin za zajtrk....preverjeno

[Ale']

[Ksenia]

Ale kot sem že rekla, uživaj v življenju in zame si popolnane glede na to, kaj storiš kaj misliš na koga se obračaš kje se iščeš

[Ale']

Ale kot sem že rekla, uživaj v življenju in zame si popolna ne glede na to, kaj storiš kaj misliš na koga se obračaš kje se iščeš

 

Hvala

[Ksenia]

in kakšna so vprašanja?

[nimbus]

Tistih par minut k sm jest gledala je klicala ena ženska, k je rekla, da ji ne sede, da ga mora tipu fafat, ampak se mu tega ne upa povedat. No, ta voditeljica ji je svetvala, da mu pač mora povedat, kaj ji paše, ker vsakmu pač ne paše vse (to je pač povedala na tak prijazen, mal smešen način, tako, da je bla na koncu gledalka, ki je klicala čist zadovoljna z odgovorom) pa, čist uredu.

 

sej se ni treba takoj odpovedat užitkom...

 

prej naj proba še stoje

 

[Antoninus]

Ni nujno. Več znanja kot imaš, lažje razumeš samega sebe in več odgovorov imaš na svoje zakaje.

Za tem največkrat stoji neka čudna, smešna potreba, da sami sebe definiramo, interpretiramo, reinterpretiramo...skratka tisto, kar žene ljudi reševati teste osebnosti v raznih pofl revijah. Pa nič od nič ne izveš o sebi, razen tega da se počutiš fino, kadar gredo stvari po tvoje, drugače pa malo manj...

[Ale']

Jeti... super si! Hvala.

 

Bom pregledala pa bom sporočila če so mi všeč njeni odgovori.

 

Za tem največkrat stoji neka čudna, smešna potreba, da sami sebe definiramo, interpretiramo, reinterpretiramo...skratka tisto, kar žene ljudi reševati teste osebnosti v raznih pofl revijah. Pa nič od nič ne izveš o sebi, razen tega da se počutiš fino, kadar gredo stvari po tvoje, drugače pa malo manj...

Tudi to je res. Ljudje se radi primerjamo z drugimi. In včasih nas je strah bit drugačni, biti mi sami. In ko nam en "strokovnjak" potrdi da z nami ni nič narobe se kar en kamen odvali od srca.

 

Ko spoznavaš samega sebe, se pojavijo tudi vprašanja zakaj reagiraš na nekatere stvari tako kot reagiraš, in zakaj te nekatere stvari privlačijo bolj kot druge. Ker so nekatera vprašanja lahko take narave, da te je sram se pogovorit s svojimi najbližnjimi, pride v takih primerih prav možnost, da se pogovoriš s strokovno osebo.

[nimbus]

mogoče pa res...

 

ok, sem se zezu. ampak ti čist odkrit povem, da bi blo fajn razmislit, ne samo kako naj mu pove, da tega ne mara in ne dela, temveč tudi kako bi se ji to počasi začelo luštat. to je čisto praktičen nasvet. sej ta kolektivna zavest je zanimiva. po eni strani sami vemo kaj smo in kaj počnemo, po drugi strani pa preko množičnih medijev dobivamo feedback kako to počno drugi. in tisto "soft" valanje med rjuhami je samo seksualni izraz ljubezni medtem, ko je sam seks (doing it) veliko bolj... kako naj rečem... packast, slinast, sluzav. to v dobrem pomenu mislem. to nas cerkvica uči o misijonarskem položaju. lepo te prosim. v dobi razuzdanosti brez fafanja kaj pa vem no...

 

danes si mora človek vse luknje mašit... naenkrat... pa še ni dovolj mislem, če bi lahko gledal seks neprizadeto... tako kot npr. gledaš parjenje kake žuželke... to bi blo smeha še in još