notranji glas

[Alan_New]

Alan_New, včasih trofiš, pa vidim kakšno pot imaš, ampak tlele vidim, kar sem sprva.. Ljubezen je tudi čustvo. Ker ne izključuje.. Got it?

Seveda ne izključuje. Ampak še vedno trdim, da ni čustvo sama po sebi. Kar stori je, da čustva oblije in oplemeniti, zato izpade kot čustvo. Vsaj jaz tako doživljam ljubezen.

[h3x0r]

Sem bolan

[doorwoman.p]

Kar stori je, da čustva oblije in oplemeniti, zato izpade kot čustvo. Vsaj jaz tako doživljam ljubezen.

 

sej to je problem.. ko začneš razmišljat in definirat, kar se definirati ne da..

 

že zaradi naše omejene zavesti.. kaj šele zaradi tega, da bi vedeli zakaj takšno stvar občutimo.

[doorwoman.p]

če bi bila jst ljubezen , bi se smejala do nezavesti, ko bi gledla ljudi, kako me probajo definirat

 

pa zraven bi jih še mal medla, da bi bli ja še bolj zmedeni..

[Guest Lotus']

čustva in počutje (ali čutiti) ni isto

 

čustva so jeza, bes, gnus, veselje, žalost, radodarnost, ljubezen, zavist, ljubosumje....

 

 

seveda da ni isto,se pa čustva izražajo tudi skozi počutje in jih čutimo.

[blanš]

men se tud zdi, da ljubezen ni čustvo.. je enostavno občutenje, ki je enako in se ne spremeni.

 

ljubezen je kompleksno čustvo, ki je sestavljeno iz 2eh osnovnih čustev in sicer iz veselja in sprejemanja

 

ps: kakšno knjigo o psihologiji si preberte, pa boste zvedeli resnico

[blanš]

aja, a tam se skriva resnica

 

jap...tem boste zvedl, da je ljubezen čustvo in zakaj

[blanš]

kaj pa vem, mene psihologija ni kaj preveč prepričala. preveč enega seciranja, analiziranja, predalčkanja, ...

ljubezen pač je.

 

to pa zato, ker je ne razumeš

[Alan_New]

ljubezen je kompleksno čustvo, ki je sestavljeno iz 2eh osnovnih čustev in sicer iz veselja in sprejemanja

 

ps: kakšno knjigo o psihologiji si preberte, pa boste zvedeli resnico

Psihologom še najmanj verjamem oz. jim sploh ne, ko trdijo, da je ljubezen čustvo. Premalo oz. nič ne gredo v duhovne sfere in si potem kar nekaj intelektualno razlagajo.

 

Raziskujte in ugotovili boste, da ljubezen ni čustvo, ker ne more biti, pa naj psihologiji trdijo in dokazujejo, kar hočejo. Pa tudi za sprejemanje ne morem reči, da je čustvo. Sprejemanje je zavestno dejanje, ki sprejema vse, čustveno pa ne moreš sprejeti vsega, ker je zraven prisotna všečnost (nekaj ti je všeč, nekaj ti ni).

 

men se tud zdi, da ljubezen ni čustvo.. je enostavno občutenje, ki je enako in se ne spremeni.

Temu bi lahko rekli notranji "glas", ki pa ni glas v smislu besed oz. zvoka, ampak občutenja.

[Mitra]

Psihologi in jihove razlage, so od negdaj naučene in ozko usmerjene.

Saj ne rečem, da kaj nimajo prav, samo ne morejo imeti pa enake ali podobne teorije pri vsakem.

Kaj šele da knjigo napišejo, potem pa po istem ali podobnem sistemu dela cela Slovenija, ja halo.

 

Notranji glas je dober vodnik. Narekuje ti tako, kot bi poslušal Angela vodnika, v tempu ki je primeren za tebe.

Se pravi, ni naučeno, je spontano, zdravo, ne vzame ti časa, samo sam sebi posvetiš trenutek, dobiš odgovor in gremo v akcijo.

 

Če bi vsi delali v tem ritmu, bi prenekateri izgubili poklic, službo....

Dobro da nas je miljone različnih.

[doorwoman.p]

Če bi vsi delali v tem ritmu, bi prenekateri izgubili poklic, službo....

 

in svet bi bil lepši..

[Ale']

ali pri svojih odločitvah poslušate svoj notranji glas ali gledate na stvar bolj z razumom? kaj sploh je notranji glas? a ni notranji glas pogojen z našimi čustvi in nas večkrat, če se ravnamo po njem, zanese na napačno pot? kje obstaja meja med čustvi in razumom?

 

Jaz pravim svojemu notranjemu glasu INSTINKT. Ker ga zaznam, na različne načine... mogoče me stisne pri srcu in mi začnejo neke misli, slike divjat v glavi, v obliki sporočil... mogoče mi nek predmet, človek, žival,... pritegne pozornost in v tem prepoznam sporočilo (intuitivno) ... v bistvu mi je najbolj pomembna pozornost, bit sposobna se postavit v sedanji trenutek in pretehtat trenutno situacijo, in ne bit z mislimi nenehno v preteklosti ali prihodnosti... zmožnost videnja sporočil ki jih dobivam na najrazličnejše načine, tudi v sanjah (ampak temu ne bi več rekla instinkt).

 

Mislim da se pri meni prepleta vse, eno z drugim, tako instinkt, kot tudi prisotnost čustev, pa tudi razum. Poskušam začutit vse spremljajoče občutke, do dvomov, strahu, do ponosa, veselja... vendar ne dovolim da mi začnejo čustva krojit življenje, ampak razumsko predelam situacijo in se potem zavestno odločim za naslednji korak. Včasih sem pač prisiljena delovat instinktivno, še posebej v situacijah, ki me presenetijo in moram takoj odreagirat, in takrat delujem nagonsko (tu nimam časa uporabit ne čustev ne razuma).

 

Notranjega glasu ne bi enačila s čustvi, ker gre za dve različni občutji. Imamo pa tudi glas v sebi, ki se pojavi kot posledica strahu, dvomov, preteklih slabih izkušenj, ampak če se tega zaveš, in takoj spremeniš pogled na situacijo, pogledaš z druge perspektive.... ko se začenjaš zavedat različnih nians občutkov v sebi, in ugotoviš kaj ti kateri od njih hoče povedat... ko jih začneš razlikovat med seboj... potem je vedno lažje prepoznavat sporočila, opozorila...

 

Pa še na zadnje tvoje vprašanje da odgovorim - moje mnenje je, da meja ne obstaja, ker se stvari prepletajo med sabo... npr. strah je čustvo, ki ga lahko razumsko premagamo ko ugotovimo česa in zakaj nas je strah... ali pa - včasih smo pred neko odločitvijo, kjer nam razum govori da je zgrešena, v sebi pa čutimo da je to tisto pravo za nas in našo rast... ali pa - razumsko vemo, da nimamo nobenega razloga, da bi bili na neko osebo ljubosumni, ampak ne moremo si pomagati, ta ljubosumnost nas razjeda vsakokrat ko pomislimo na neko osebo, jo vidimo, slišimo njen glas ali omembo njenega imena... pa vendar nimamo razloga za to čustvo...

 

Človek je kompleksno bitje, zato je težko govorit da deluje samo na en način.

 

 

 

Upam da sem kolkor tolko razumljivo napisala... pišem na podlagi svojih izkušenj na svoji življenjski poti, in včasih je neko stvar ki jo ti VEŠ pri sebi, zelo težko opisat drugemu, oz. spravit na "papir".