Živeti zase

[Santelia]

Pozdravljeni! Nujno, nujno rabim vašo pomoč. Obrnila sem se na ta forum, ker se mi zdi, da bom tu našla še najbolj koristne nasvete in pričakujem, da boste odgovarjali le tisti, ki imate namen pomagati, svetovati, izraziti mnenje in ne tisti, katerih namen je zbadanje in zaničevanje.

 

Torej, ne vem kje naj sicer začnem.. HM.. Sem 20-letno dekle. Zadnje čase konstantno padam v depresivna obdobja zarad parih poglavitnih stvari:

 

1.) V vseh 20-ih letih, nisem dosegla še ničesar. Saj ne pričakujem pri teh letih nekih znanstvenih uspehov.. Vem pa, da sem sposobna biti veliko več, kot sem in to me blazno moti. Moti to, da se ne trudim za to, da bi bila veliko več. Nekako se spopadam z mislijo, da sem itak že zasrala, da se ne morem več popravit, čeprav nekako vem, da se lahko. Ne govorim o nekih banalnih stvareh, govorim o preprostih rečeh, recimo lahko bi bila veliko bolj delavna; lahko bi veliko delala na vrtu, lahko bi brez težav, redno opravila 1. letnik faksa in se med počitnicami zaposlila..

Namesto tega je vse kar dnevno opravim nekaj gospodinjskih opravil znotraj hiše. In ker to ne vzame toliko gibanja, sem se seveda zredila toliko, da to vsi opazijo. In posledično ne delam fizično zunaj na vrtu ali kaka dela v družinskem podjetju, ker imam občutek, da me vsi opazujejo in se norčujejo v smislu-"glej jo, končno je prišla pogledat kako poteka zunanje življenje, končno se je lotila nekaj delati-če bo sploh zdržala s tem delom, glej jo kako se je zredila, skratka ogovarjanja..)

 

2.) Živim v stilu, kakršnega drugi pričakujejo od mene-oziroma kar drugi pričakujejo od mene, avtomatsko pričakujem tudi sama od sebe in želim izpolniti ta pričakovanja. Non stop se sprašujem, kaj si ta misli, kaj si oni misli, kaj si vsi okoli mene mislijo o meni. Zeeelooo, res zelooo veliko dam na mnenje drugih o meni. Pretirano. Hočem biti vsem všeč, hočem da se o meni govorijo lepe stvari (saj ne pričaujem, da se bodo vedno, vendar naj bo vsaj splošno mnenje o meni za druge lepo in spoštljivo). Želim, da me imajo za "fejst osebo". Če je kaj narobe, ne pomislim najprej na posledice, temveč na to, kaj si bodo drugi mislili. Če nardim kaj super si tudi najprej mislim, kaj si bodo spet ostali mislili o tem uspehu. Isto za fanta-karkoli on naredi in reče pred moji poznanci, sorodniki, družino, najprej pomislim kaj si bodo mislili o njem in posledično kako naju bodo jemali.. Želim, da tudi njega vsi spoštujejo in ga imajo za fejst. In vem, kakšna merila bi moral imeti, da bi se to zgodilo. Ker to so nekako tudi moja merila-da je preprost, komunikativen itd.. In tu nastopi tretja točka.

 

3.) Torej, moj fant ni ravno tak, neke vrste preprost, samozavesten, priden.. Konkretno povedano: moja družina je zelo delovna, zelo preprosta, zelo pametna in vse.. Medtem ko on živi v bloku in večino dneva preživi v stanovanju, spi, je na računalniku, itd.. Saj je priden če se loti nekega dela, vendar se nekako ne loti-češ, da nima kaj početi, da dela ne najde (študijskega), hkrati pa da ne živi v hiši kjer bi lahko opravljal neka opravila okoli hiše in v hiši... In da enostavno ne more drugega početi. A mene to nekako moti. On je bolj meščanski tip ki ne dela veliko fizično, moja družina ravno obratno. Moj tip je nek strastni roker, jaz sem pač bolj za domačo glasbo in hrvaško.

Saj mi hoče ustreči in gre z mano na kak koncert hrvaške glasbe ali kako veselico. Vendar čeprav se trudi, ni tam s srcem. Vse se mi zdi drugače med nama, skupno nama je le to, da se imava rada. Različna mnenja imava glede dela, glede študiranja, glede prostega časa, glede glasbe, različne prijatelje, različni družini, različno je skorajda vse, razen tega, da se imava rada. Ful rada. On je iz povsem drugega okolja in jaz iz drugega in ta dva okolja se tepeta. Rada bi imela tipa, ki bi se z vsemi ujemal, ne pa bil povsem drugačen od njih.

In včasih si kar zaželim, da ne bi bila več z njim, temveč s kom bolj preprostim, vendar včasih bi pa umrla zanj... Kljub slabostim, ne morem brez njega. In to je hudičevo težko zame, ker se vrtim v tem krogu..

 

Ne vem kaj naj naredim... pomislila sem na psihiatra, ker imam z vsem tem resne probleme, vendar sem si premislila, nekako nočem k njemu.. Upam, da je tu na forumu kaka oseba, ki bi mi dala vsaj kak drobcen nasvet.. Ker sem totalno zgubljena..

 

Moti me, da ne morem zase rečti, da sem pridna, delovna, sposobna, komunikativna, simpatična in da imam ravno takšnega fanta.. temveč o vsem tem, lahko kvečjem trdim da je ravno obratno.

[Aliana]

Moti me, da ne morem zase rečti, da sem pridna, delovna, sposobna, komunikativna, simpatična in da imam ravno takšnega fanta.. temveč o vsem tem, lahko kvečjem trdim da je ravno obratno.

 

Bejbi, čist na kratko.. mogoče pomisli mal kako bi na tole odgovorila...

zakaj se ti zdi, da si takšna? Mislim, koga si si postavila za merilo? In zakaj je to merilo tisto ta pravo, kdo ti je to povedal?

 

 

Ne vem, po tem kakor si se opisala, se jaz čist najdem... ne delam na vrtu, v gospodinjstvu nekaj malega, v bistvu že tri dni fant kosilo kuha, ker se jaz ne spravim ta prav čas, trenutno ponavljam faks...

ampak vseen ti lahko najdem en kup stvari, ki jih počnem in ki mi zapolnijo dan, da se ne počutim nekoristna.. in da se mi zdi, da moj lajf ni brezveze in da se mi nekaj pa vseen dogaja.. Point of view je važen, če veš kaj mislim

evo, naloga... Kaj PA narediš dobrega, lepega, sebi v zadovoljstvo čez dan? naštej vsaj 5 stvari, tud če so minimalne pa tud če te noben ne pohvali zarad njih...

 

Kar se fanta tiče.. mela tud jaz tole.. da gledala kako ga gledajo, pazla sama pri sebi kaj govori in se spraševala kako so drugi to vzeli... zdaj sem pa dobila šolo.. fanta, ki mi je totalno nasprotje, ki v pogovorih deluje čist drugač kot jaz in večina mojih frendov.. in mi je bilo celo rečeno, da z njim je pa tok zoprno se pogovarjat.. in sem mal jokala in mal razmišljala, če bi pustila vse skup, zato ker se moji prijatelji očitno ne bodo nikol hotli družit z njim... pol pa enkrat... sem se opogumila.. in šla dve naj frendici kar direkt vprašat kako in kaj.. a naj neham z njim in si najdem tipa, ki bo njima kul? al naj se pač sama družim z njima, njega pa puščam doma, da ne bo bednih situacij... in sem dobila odgovor, kakršnega so lahko res pravi prijatelji sposobni: ej, lej, pač ni nama noro všeč. pa mal naporno je debatirat z njim. ma pa ful dobrih lastnosti. pa ful te ma rad. pa ti maš tud njega ful rada... in to je bistveno.. mi, vsi ostali se bomo pa prilagodil in se sčasoma navadli na njegov stil komuniciranja in JA; ITAK da bomo še skupaj okol hodil in se družil..

 

in sem potem počas dojela.. da je tole zelo res.. moraš se pa vprašat... a TEBE moti, da ni delaven, da ni priden, da visi za računalnikom... al maš občutek, da bi druge znalo to motit? pa spet smo tam, na začetku.. zakaj že? ker imaš neko idealizirano predstavo kako naj bi super punca in super fant zgledala

[nimbus]

jaz si bom zbrau punco takšno kot boste vi želeli

 

aliana

 

prvega posta sicer nisem prebral, je pa res, da dajemo ljudje veliko na tretje mnenje.

 

včasih bi rekel... na žalost

 

no zdele sem tut mal ta prvega prebrau... ti nisi nardila v 20. letih nič, jaz pa v 30. ne in mislem, da v naslednjih 30. tut ne bom nič naredil. v končni fazi je materijalni svet svet premen, tista koža, ki jo nosiš nekje na roki je nastala iz zvezdnega prahu neke davne supernove. in tisti, ki mislijo, da kaj res počnejo, to seveda samo mislijo. ampak to je njihov problem... in tvoj v kolikor jim hočeš biti všečna, ker potem tudi ti tako misliš. in ker je človek čredna žival, lahko bi rekel celo politično bitje, je temu nujno tako. ampak tisto, kar sam v sebi globoko čuti, se nikoli ne kaže ko masovna manifestacija množice, zato je skupna morala, ki nam govori kaj moramo storiti in kaj naj ne bi počeli, predvsem stvar koristnosti in ne duhovnosti. in ravno zaradi tega se cerkev ukvarja z zlatimi kelihi, namesto z blagodušjem. vsa ta pridnost, delovnost, sposobnost, komunikativnost, simpatičnost, so nebulozni pojmi iz te koristnosti. delovna za koga... a hočeš biti izkoriščana a hočeš izkoriščat a hočeš spreminjat zvezdni prah v človeška telesa spet spodobna česa komunikativna tvoj tekst sem razumel, torej je komunikacija stekla. nekdo nas je fajn nategnu, ko nam je posolil pamet, da smo tu zato, da smo sposobni, delovni, komunikativni, simpatični. mi tu enostavno samo SMO.

vem kaj te muči in naj ti olajšam breme s tem, da ga naložim vsem. to muči prav vse. temu se reče temeljna človekova nelagodnost bivanja. lahko imaš pedeset všečnih fantičev, si pridna za sto mldaih in sposobnih kitajk, simpatična ko najbolj oblegano dekle... samo človek ne verjame krhkosti svojih miselnih temeljev dokler vse dejansko ne sproba. zato se pa tut svet vrti. si mlado dekle, ki se sprašuje kam in kako in nisi edina. odgovorom na ta vprašanja se reče pot življenja. in največja umetnost je biti pri teh zadevah strpen in priznati svojo nemoč in neznanje. in to pri dvajsetih. zato si v bistvu zaslužiš priznanje.

 

[Antoninus]

Santelia, kadar te prime, da bi si nekoga postavljala za vzor in tako posledično ne bi bila več zadovoljna s seboj, si namesto tega mirne duše lahko misliš: Nekje obstaja nekdo, ki ima sranja te osebe čez glavo.

[Antoninus]

Aja, pa tudi poudarim, da tudi jaz v skoraj 30 letih nisem dosegel nič in cool je tako.

[Santelia]

Ja, moram reči da imate vsi prav. In nekako se zavedam vseh teh naštetih reči.. vendar jih težko spravim iz teorije v prakso..

Antoninus, vem, lahko bi se tolažila na ta način. Vendar jaz hočem nekaj doseči, ne samo zaradi tega, da me bodo ostali lepo gledali, temveč zaradi dobrega počutja..

 

Vsi smo ljudje, in res, če nič ne dosežemo, ni nič narobe; tisti ki se tega držijo, morda veliko bolj uživajo v življenju. Vendar, vsi smo iz mesa in krvi in vsi smo nadvse ponosni in zadovoljni, ko nekaj dosežemo in ko slišimo neko pohvalo na naš račun. In tisti občutek, ko si lahko rečeš "danes sem pa nekaj naredil", je zame božanski. Zato ne vem, zakaj se tega še vedno ne lotim..

 

No, sej bol kot pišem v forum in prebiram vse skup, clo sama dobivam neke odgovore na moja vprašanja. Mogoče je pač vsa stvar v tem, da imam toliko stvari na kupu in jaz sem pač taka, da rada stvari rešujem sistematično, eno stvar za drugo.. A sedaj, ko se mi je nabralo malo več stvari, se mi zdi to nek tak zalogaj, da kar odlašam z reševanjem.. Konkretno, sem mal pod pritiskom zaradi faksa, čakajo me izpiti, kateri mi lahko če jih ne opravim zrušijo neke plane in možnosti.. In posledično sem mal živčna zaradi tega in nevede to vpliva na ostale stvari-na to kako delujem in kako razmišljam. Mogoče moram sam dat času čas, da se mal razbremenim potem pa se lotim reševanja tistega, kar mi je še ostalo za rešit..

 

Mogoče je pa vse to le tolažba.. Kaj jst vem.. Neki me daje že zadnje pol leta, pa ne vem niti kaj točno, vem samo da se počutim zgubljeno in nesposobno.. In upam, da je to pač samo neko življenjsko obdobje depresije, ki ga da skozi vsak..

 

Hvala za vzpodbudne besede, si bom večkrat prebrala vaše odgovore, k mal me pa res potolažijo..

[FixMinze]

Zaka pa hočeš vsem bit všeč ?

[doorwoman.p]

Vse kar si naštela so negativne misli, ki jih imaš o sebi.

 

glede tega kaj naj bi drugi mislili:

pomeni, da nisi sigurna vase in to sigurnost iščeš nekje zunaj.. vendar je zunaj ni! je samo v tebi.

 

glede fanta:

moraš se pa vprašat... a TEBE moti, da ni delaven, da ni priden, da visi za računalnikom... al maš občutek, da bi druge znalo to motit? pa spet smo tam, na začetku.. zakaj že? ker imaš neko idealizirano predstavo kako naj bi super punca in super fant zgledala

 

glede dosežkov, ki jih 'ne uresničuješ', čeprav veš da bi jih lahko:

najprej razmisli, ali si te dosežke res želiš, ki si jih naštela.. ali so te želje rezultat tega, da želiš ugajati drugim in se pač le prilagoditi sistemu (vsemu zunanjemu). Kaj si zares želiš? nekaj te gotovo osrečuje.. temu v sebi sledi.. poslušaj vsak trenutek svoje občutke in ugotovi, čemu so namenjeni.

 

ni formule v drugih.. je v tebi, ker ti najbolj čutiš zase kaj rabiš.

 

pozdrav!

 

P.S. saj si z naslovom teme rešila svojo uganko!

[Santelia]

Saj ni vprašanje, če hočem živeti zase ali ne. Vprašanje je kako živeti zase...

Sicer pa, sem zastopila bistvo. Sam treba bo delati na tem.

 

 

Kuvrtat.. zakaj? Če bi vedla, bi to že zdavnej odpravla verjetn...

[Antoninus]

Freud zanimivo piše, da se učimo želeti prek drugih. Na primer otrok fantazira o jagodni torti. Mi si predstavljamo, da gre pač za to, da torte ni in potem pač uporabimo fantazijo o tem, kako bi bilo, če bi. Lahko pa da gre za to, da je otrok opazil zadovoljen izraz na obrazih staršev, ko je jedel takšno torto in se s tem naučil, kaj želeti, da bodo oni zadovoljni. Tu gre v bistvu zato, da se da užitek prenesti in lahko uživamo prek drugih. Starši uživajo prek užitka otroka ob torti, otrok pa se prek torte prepozna kot objekt uživanja. Tako ne gre zato, da se sprašujemo: Kaj hočem?, ampak: Kaj se hoče od mene? Kaj sem drugim? Naučimo se želeti prek drugih.

[janajam]

mogoce je pa tudi v tem finta,da ti ze v glavi "vse naredis",s tem da razmisljas kako bi morala to in ono,pa si predstavljas,kako bi urejala vrt itd,potem ti pa zmanjka volje za dejansko delo.sama imam vcasih podoben problem,namrec da se morim kaj vse bi morala in ko se "moram"opravkov nabere cez glavo,jih koncno opravim in potem sem presenecena,kako hitro je slo,ko sem dejansko opravila s tem.zadovoljstva pa ne cutim,ker so mi opravki viseli nad glavo in sem samo vesela,da sem se jih resila.po moje ti se ne ves cisto kaj te veseli in se obremenjujes s tem,kaj bi te MORALO veseliti.pri "moram"opravkih ti svetujem,da takoj ko zacnes "fantazirati" o tem,NEHAS in to nemudoma storis,ali pa vsaj nehas tuhtati o tem.meni to pomaga.scasoma bos pa itak ugotovila kaj te res veseli,ker si se rosno mlada,samo nehaj se morit,da moras ugotovit kaj sploh te veseli.veselijo te veselice,lahko gres pomagat urejat kaksno,samo loti se in ne razmisljaj.takoj ko ti v glavo pade misel-kaj si bo pa kdo mislil...jo TAKOJ nehaj misliti,utisaj glavo,dihaj,stej,karkoli samo ne pustit tecki v tebi,da ti tezi.nauci se NE tuhtat,da bos to lahko izvedla,ko te napadejo tovrstne misli.delaj tocno nasprotno,kot je v tvoji navadi-torej ce je v navadi,da ko zagledas vrt,pomislis-joj lahko bi kaj naredila...naredi obratno od tega ustaljenega vzorca-UTISAJ to,skoci po lopato ali karkoli ze se pocne na vrtu.ce pa ne zmores,se pa vsaj ne sekirat,ocitno ti ze ne pase.jaz se ze dva meseca spravljam pucat avto.tko je umazan,da me je sram.jutri bom sla.aha,to sem ze vceraj rekla.pa mam dopust ze dva meseca,pa nobenih izpitov,pa nic otrok,edino za svojo najlepso kuziko na svetu mi je treba skrbet-tko da vidis,vec nas je takih.stvari se bolj,ko jih isces,bolj odmikajo.pusti,da same pridejo.jst npr.bom se mal pocakala,da pride avtopralnica k meni

[Alan_New]

Freud zanimivo piše, da se učimo želeti prek drugih. Na primer otrok fantazira o jagodni torti. Mi si predstavljamo, da gre pač za to, da torte ni in potem pač uporabimo fantazijo o tem, kako bi bilo, če bi. Lahko pa da gre za to, da je otrok opazil zadovoljen izraz na obrazih staršev, ko je jedel takšno torto in se s tem naučil, kaj želeti, da bodo oni zadovoljni. Tu gre v bistvu zato, da se da užitek prenesti in lahko uživamo prek drugih. Starši uživajo prek užitka otroka ob torti, otrok pa se prek torte prepozna kot objekt uživanja. Tako ne gre zato, da se sprašujemo: Kaj hočem?, ampak: Kaj se hoče od mene? Kaj sem drugim? Naučimo se želeti prek drugih.

 

Tisto odebeljeno pa se mi zdi, da je eden izmed temeljev naše družbe. Kar pa seveda ne more prinesti resničnega zadovoljstva nikomur.

[FixMinze]

Kuvrtat.. zakaj? Če bi vedla, bi to že zdavnej odpravla verjetn...

 

 

Ok zej gor si napisla, da bi rada, da te drugi spoštujejo, da dobro govorijo o tebi itd... Zato jim probaš bit všeč, ane. In kaj bi se po tvojem mnenju zgodilo, če komu nebi bila všeč ? Kakšen je scenarijo v najslabšem možnem primeru, ki ti pade na misel ...

[Antoninus]

 

Tisto odebeljeno pa se mi zdi, da je eden izmed temeljev naše družbe. Kar pa seveda ne more prinesti resničnega zadovoljstva nikomur.

Ja, veš kako fajn so dolčeni strukturalisti za brati, ko razlagajo fantomsko naravo ega in podobne jogijske zadeve, nevede seveda.

[nimbus]

Ja, veš kako fajn so dolčeni strukturalisti za brati, ko razlagajo fantomsko naravo ega in podobne jogijske zadeve, nevede seveda.

 

dej nam ti tole mal razlož raj... da ne bomo ko slepe kure.

 

[Antoninus]

dej nam ti tole mal razlož raj... da ne bomo ko slepe kure.

 

hm...upam, da rata...ker ne znam na hitr, pa bom vseeno probal.

Prvi razcep pri človeku nastane, ko se identificira s svojo zrcalno podobo. Tako se pridobi navidezna celostna podoba v nasprotju s fragmentacijo, nepovezanostjo in neobčutenjem meja motorično in kognicijsko nedovršenega samega sebe. To nastopi nekje med 6 in 18 meseci starosti. Funkcija identifikacije z zrcalno podobo je vzpostavitev povezave med nami in "realnostjo". Ta identifikaija je prvi občutek samega sebe. Ampak cena za vstop v svet gibanja je ujetost v podobo in prva temeljna odtujitev samemu sebi. Samega sebe dosežemo skozi odsev nečesa, ka je izven nas, kljub temu pa to doživljamo, kot da izhaja iz nas. Tu je razcep in iluzornost jaza. S tem se ohranja tendenca, ki človeka nenehno sili, da išče in ohranja celovitost namišljenega jaza. Ta faza ni nikdar presežena (razen mrbit v OOOOOOOMMMMMM ).(Lacan pravi, da se resnica jaza pokaže v norosti , kjer je videti, da svet razpada, in kjer so razlike med jazom in drugimi postavljene pod vprašaj ). Tako skozi fikcijo podpiramo občutek samega sebe in ga konstruiramo skozi odseve nas v drugih oziroma njihovem delovanju glede na nas.

Potem pa sledi ojdipovski zaplet (predvidevam, da to mal poznaš) iz katerega sledi, da se otrok začne zavedati očeta kot nosilca simbolnega red v katerem bo moral zavzeti svoje mesto. Tu otrok potlači svoje hrepenenje po materi zaradi vstopa očeta v diadno razmerje - dobimo razcep na zavedno in nezavedno. Vdor očeta tudi prinese otroku nek predhodno obstoječi red in zakone (jezik, racionalno) in otroka loči od tistega, kar si najbolj želi (to je simbolna kastracija). S tem se otrok vzpostavi kot subjekt nezavednega, želje in spolne razlike.

Tkole to prav Žižek: Pri zrcalni fazi obstaja imaginarna identifikacija s podobo, v kateri smo si všeč. Simbolna identifikacija pa je identifikacij z mestom, od koder se gledamo, da se vidimo v obliki, v kateri smo si všeč.

Oba načina samoprepoznavanja sta tako nujna kot iluzorna

[ratamahata]

Santelija, verjetno smo imeli že vsi v kakšnem obdobju življenja take občutke kot jih imaš ti zdaj.

Jaz ti svetujem, da se spustiš globoko vase do tvojih najglobjih strahov in občutkov, ki se jih braniš in se jih začneš zavedati. Če si se zredila in če se dobro počutiš v svoji koži pač vsako jutro, ko se pogledaš v ogledalo reci: kok sem dons seksi pa fajn. Če se pa ne, pa pot pod noge pa adijo kalorije. Sigurno ni dobro za tvojo psiho, če cele dneve čepiš doma, ker ne upaš med ljudi zato, ker si debela pa ker nisi faksa končala pa ne vem zakaj vse. Vpraši se: če bi mela idealno postavo, fanta ki odgovarja tebi, tvoji družini, če bi vsak dan obdelovala vrt, če bi mela že 3 fakse narejene ali bi imela občutek, da si v življenju kaj nardila? Jaz sem prepričana, da ne. Ne, dokler ne boš sebe sprejela takšno kot si in se začela zavedat sama sebe z vsemi napakami, ki jih maš.

V glavnem, hočem ti povedat, da si poskusi dopovedat, da si ti SVOJ človek, ki ima SVOJE želje in potrebe, SVOJ okus za modo in najpomembnejše SVOJ kvadratni meter zemlje, ki ti pripada in ves zrak ki je nad njim. Sam tko se boš lahko začela met rada.

Ne podcenjuj svojih želja, ker ko bo čas mineval, boš spet pogledala nazaj in si rekla: saj v življenju še nič nisem naredila, tako kot si to delaš zdaj. Zavedaj se, da je tvoje življenje tvoje in ne od tvojih staršev, fanta, prijateljev in ljudi, ki pričakujejo od tebe da si taka, kot si bila do sedaj. Sigurna sem, da te nimajo radi zaradi tistega malega njih v tebi ampak zaradi tebe same. Če pa ne, je pa njihova ljubezen do tebe velika laž. Začni živeti svoje življenje in ne življenje nekoga, ki ga imaš rada. To je že v štartu pogubno.

Živet morš svoje sanje. Tudi če to pomeni, da se odseliš od doma, se zaposliš in nikoli ne doštudiraš, se preseliš v blok, rataš folk diva, karkoli. Pa tut če nimaš največjega korenja v vasi, who cares?

[nimbus]

hm...upam, da rata...ker ne znam na hitr, pa bom vseeno probal.

Prvi razcep pri človeku nastane, ko se identificira s svojo zrcalno podobo. Tako se pridobi navidezna celostna podoba v nasprotju s fragmentacijo, nepovezanostjo in neobčutenjem meja motorično in kognicijsko nedovršenega samega sebe. To nastopi nekje med 6 in 18 meseci starosti. Funkcija identifikacije z zrcalno podobo je vzpostavitev povezave med nami in "realnostjo". Ta identifikaija je prvi občutek samega sebe. Ampak cena za vstop v svet gibanja je ujetost v podobo in prva temeljna odtujitev samemu sebi. Samega sebe dosežemo skozi odsev nečesa, ka je izven nas, kljub temu pa to doživljamo, kot da izhaja iz nas. Tu je razcep in iluzornost jaza. S tem se ohranja tendenca, ki človeka nenehno sili, da išče in ohranja celovitost namišljenega jaza. Ta faza ni nikdar presežena (razen mrbit v OOOOOOOMMMMMM ).(Lacan pravi, da se resnica jaza pokaže v norosti , kjer je videti, da svet razpada, in kjer so razlike med jazom in drugimi postavljene pod vprašaj ). Tako skozi fikcijo podpiramo občutek samega sebe in ga konstruiramo skozi odseve nas v drugih oziroma njihovem delovanju glede na nas.

Potem pa sledi ojdipovski zaplet (predvidevam, da to mal poznaš) iz katerega sledi, da se otrok začne zavedati očeta kot nosilca simbolnega red v katerem bo moral zavzeti svoje mesto. Tu otrok potlači svoje hrepenenje po materi zaradi vstopa očeta v diadno razmerje - dobimo razcep na zavedno in nezavedno. Vdor očeta tudi prinese otroku nek predhodno obstoječi red in zakone (jezik, racionalno) in otroka loči od tistega, kar si najbolj želi (to je simbolna kastracija). S tem se otrok vzpostavi kot subjekt nezavednega, želje in spolne razlike.

Tkole to prav Žižek: Pri zrcalni fazi obstaja imaginarna identifikacija s podobo, v kateri smo si všeč. Simbolna identifikacija pa je identifikacij z mestom, od koder se gledamo, da se vidimo v obliki, v kateri smo si všeč.

Oba načina samoprepoznavanja sta tako nujna kot iluzorna

 

uf, hvala. ja, malo poznam. lacana še ne tolk. bolj freuda pa njegove faze, oralna, analana in falična. misel si lepo napisal. torej, ko skušamo vseeno biti prvinski, tisto kar res smo, ne glede na norme, zakone, pričakovanja, uzance itd. se zgodi, da s slednjimi nujno pridemo v konflikt, kjer se ali raztrgamo in podležemo ali osamosvojimo in vodimo.

 

to v bistvu nas zanima... priti v stik z lastno bitjo. mene je v tej smeri mal heidegger potegnu za katerega pa vem, da ti ni všeč.

 

[Antoninus]

uf, hvala. ja, malo poznam. lacana še ne tolk. bolj freuda pa njegove faze, oralna, analana in falična. misel si lepo napisal. torej, ko skušamo vseeno biti prvinski, tisto kar res smo, ne glede na norme, zakone, pričakovanja, uzance itd. se zgodi, da s slednjimi nujno pridemo v konflikt, kjer se ali raztrgamo in podležemo ali osamosvojimo in vodimo.

 

to v bistvu nas zanima... priti v stik z lastno bitjo. mene je v tej smeri mal heidegger potegnu za katerega pa vem, da ti ni všeč.

 

Priznam, da Heideggerja premalo poznam, da bi se lahko dokončno opredelil, ali mi je všeč ali ne. Me pa lahko kaj razsvetliš . Točno to nas v resnici zanima - lastna bit. Všeč mi je, da Lacan teoretizira, da nas jezik pelje na en tak Wild goose chase, v končni fazi pa ništa od tega. Kjer je jezik, ni Resnice, je pa mnogo resnic - zato Wittgenstein, da je treba molčati o stvareh o katerih se ne da govoriti - I like it

[Antoninus]

, rataš folk diva, karkoli.

Nasvet za nad kamin. Sam v Sloveniji je to tudi res mogoče.

[butl]

Pozdravljena Santelia

 

Iz tvojega pisanja sklepam, da se v vaši družini ne pogovarjate prav veliko o svojih občutkih in da si starša ne vzameta ravno čas, da bi prisluhnila kaj te teži, kaj te veseli, česa se bojiš, po čem hrepeniš. In namesto, da bi te v tvojih željah podpirala, ti dala vedeti, da si zanju edinstvena, najboljša, enkratna ravno taka kot si, ti verjetno izkazujeta svojo ljubezen glede na to, kako izpolnjuješ njuna pričakovanja in te ocenjujeta glede na tvoja dejanja /ne maram te, kadar se tako obnašaš, lenoba si, a še tega ne zmoreš, ja kdo te bo pa maral, če boš..., zguba si, grda si, ničvredna si, iz tebe ne bo nič; če boš pridna, ubogala, naredila to pa to, se tako obnašala, te bom imela rada, se ti nasmehnila, te objela... sicer pa te bom ignoriral/a, preziral/a, zasmehoval/a, bom razočaran/a, žalosten/a, obupan/a... pa tko/. S takim delovanjem sta ti nabila slabo samopodobo. Vredna si ju le takrat, kadar izpolnjuješ njuna pričakovanja, sicer pa ne. In ker jima želiš ustreči, ker želiš biti vredna njune ljubezni, se seveda trudiš biti čimboljša in te vsaka tvoja napaka, vsako neizpolnjeno pričakovanje le še bolj utrdi v prepričanju, da nisi dovolj dobra. Zato kar naprej iščeš potrditev, da le nisi tako slaba; pri starših in v svojem okolju.

Je ena varianta.

Druga, z enakim učinkom, pa je, če se starša obnašata do tebe pretirano zaščitniško. To pomeni, da sta vse delala namesto tebe in da ti nista znala postavljati meja. Kaj to pomeni? S takim vedenjem sta ti onemogočila, da bi se v tebi razvila vztrajnost /ker se ti ni bilo potrebno potruditi za nič/, oropala sta te zadovoljstva nad lastnim uspehom in sprejemanja odgovornosti za posledice svojih dejanj. Skratka, nista ti omogočila, da bi se razvila v samostojno osebo, ki zaupa vase, v svoje izbire in ki se zna soočiti tudi s posledicami svojih izbir. Tak človek ima velike oči, nerealna pričakovanja in ne dovolj vztrajnosti, da bi stvar speljal do konca. Neuspeh ga pa sesuje kot hišico iz kart.

Poleg tega sklepam, da je v vaši družini precej izražen rek, da kolikor imaš, toliko veljaš, da se človeka meri po pridobitniški sposobnosti.

 

Kaj bi svetoval sebi, če bi v katerem delu pisanja prepoznal razmere v svoji družini?

 

Najprej bi se poskusil pogovoriti s starši o svojih stiskah in jih pripraviti do tega, da bi me poslušali in slišali. Potem bi jim predlagal, da skupaj poiščemo pomoč pri družinskem terapevtu, ker problemi izvirajo iz odnosov v družini in se tako tudi naljažje rešujejo. Skozi odnos.

Če bi starši to zavrnili, bi sam poiskal pomoč pri terapevtu.

 

Kaj bi storil pri sebi /glede na to, da si kar dobro analizirala svoje početje in počutje/, ne glede na komunikacijo s starši?

 

Postavil bi si urnik, kako preživeti dan in cilje, ki bi jih rad dosegel znotraj urnika in na daljše obdobje, pri čemer bi se trudil, da bi bil urnik in cilji uresničljivi. Naprimer: vsak dan točno določen čas za fizične aktivnosti /karkoli; tek, sprehod, kolesarjenje, fitnes, ples.../ ne glede na vreme, za počitek, za branje, za delo.. Potem, recimo, med branjem nobene hrane, če to sedaj počneš, prijazen pogovor s seboj...pa tko. Pomembno je, da vsak večer opraviš rezime tega dne. Tako se boš urila v vztrajnosti, obenem pa boš ob izpolnjevanju urnika vedno bolj zadovoljna s seboj, s svojo podobo.

 

Evo Santelia, tolk za začetek.

 

Zmogla boš, sem prepričan.

 

[FixMinze]

Hmm, zele sem se spomnu tvojga začetnega stavka '' V vseh 20-ih letih, nisem dosegla še ničesar ''

 

20 let ni veliko za doseganje znatnih dosežkov ,, je lep del življenja ni pa vse. ni nujno, da v celem življenju kaj dosežeš. Torej zgleda mi tako kot nekaj za kar mi bodo drugi ploskali.

Največji dosežek je sigurno preseganje sebe, notranji napredek, samospoznavanje. Iz tega se potem lahko rodijo takšni cilji, ki bolj spontano vodijo do tistega kar si želiš pa ti mimogrede še ploskajo zraven

 

Se mi pa zdi kul butlovo mnenje edino na ure jaz nebi dal takega poudarka. Pač odvisno kaj rabiš. Sam si neko hotenje, ki se pojavlja kot MORAM pretvarjam v zavedanje o želji.

Na primer; imam željo bit bolj razgledan. Moram brat knjige, če želim bit bolj razgledan je prvi stavek iz glave. Moram ? hmm...

Želim bit razgledan - ampak knjige pa moram brat ?????? Pač bolj primeren in logičen zaključek je, da si želim knjige brat ali pa, da želim delovat v skladu s svojimi željami. Pač željo se čuti veliko bolj prijetno kot moram, ki je prisila.

 

A veš vsak ma svoje finte, ki ga prcajo

[nimbus]

Priznam, da Heideggerja premalo poznam, da bi se lahko dokončno opredelil, ali mi je všeč ali ne. Me pa lahko kaj razsvetliš . Točno to nas v resnici zanima - lastna bit. Všeč mi je, da Lacan teoretizira, da nas jezik pelje na en tak Wild goose chase, v končni fazi pa ništa od tega. Kjer je jezik, ni Resnice, je pa mnogo resnic - zato Wittgenstein, da je treba molčati o stvareh o katerih se ne da govoriti - I like it

 

H. na novo vzpostavi smiselnost oz. opredelitev same biti. a veš ko so fiziologi narave iskali prva počela v naravnih stvareh (voda, zrak, ogenj itd.) in se je naredu preskok k sami misli, govorici in mišljenju s sokratom in platonom, kjer, zanimivo, nam platon v dialogih vedno samo kaže naše vednje in zelo poredkoma pozitivno poda razlago. no, zadeva se nadljuje potem s A. z določeno formalizacijo rekanja pri čemer pa še vedno ne zapusti tistega materialnega kot podlage delovanja. no, od tedaj naprej razmišljamo po tem vzorcu in smo nesposobni pogledat čez to ograjo v sosedov sadovnjak. H. gre pa direkt k predsokratikom in filozofira, ko da 2000 let filozofije vmes sploh ni bilo. zato mora skovat povsem nov pojem. tubit. sam fora. se spravim brat "bit in čas" in se mi zdi vse razumljivo, ampak če me vprašaš ti pa ne morem razložit. je pa H. pomemben za razvoj misli v 20. st. če živiš v skladu s tubitjo, potem definitivno živiš zase in ne za delodajalca, svoje otroke, ženo, alimente, lite felge, penzijo, zgloncan nagrobni kamen in kaj jaz vem kaj še.

 

[Antoninus]

A potem opredeli bit kot nek pojav sui generis napram materialističnim izpeljavam ali kaj?

[nimbus]

A potem opredeli bit kot nek pojav sui generis napram materialističnim izpeljavam ali kaj?

 

uf, ne. sui generis razumem čisto teološko. kot nedosegljivo, ne-umljivo. moram najprej naredit kratek uvod. lahko začneva z relacijam objektov in predikati. rečemo npr. lepa lita felga in s tem mislimo, da obstaja lita felga, ki je lepa. ampak "to lepo" pa ne stoji nikjer. kaj je lepo kot tako P. postavlja lepo samo, kot tako v svet idej in jih po vzročno posledični relaciji postavlja pred njeno konkretizacijo. prvo je neminljivo in večno, drugo spremenljivo in nezanesljivo. A. pa ravno obratno pravi, da lepo, kot tako ni nič lepejše od prav te lepe stvari. ok... zdaj poglejmo pa za bit. spet, v klasičnem mišljenju nam bit pomeni predikacijo, tj. lastnost določenega subjekta. tako kot lepo. in P. postavlja idejo Dobrega za grand idejo, sumum bonum, tj. Boga, A. pa, ravno zaradi te omejenosti konkretizacije, ostaja na materialni ravni, bit označuje s sposobnostmi, talenti itd. človeka in pravi, da s koncem človeka končajo tudi ti talenti. materijal, kot snovni vzrok, ima samo za podlago ustvarjajočih sil. potem pa pridemo do paradoksa. če je res tako, da obstaja dobro (tudi posamezno dobro to in to), obstaja seveda tudi nedobro. lepo in grdo, hitro in počasno, veliko in malo itd. ampak... kaj je pa z bitjo če obstaja bit, potem mora obstajati ne-bit. ampak, kako naj nebit potem sploh obstaja, če je ravno NE-bit spet A. pravi, da obstaja ne-bit samo v pasivnosti, v nedelovanju, tista aktvina je pa bistvena bit, ki z vsemi ostalimi vzroki in predikati določa posamezno stvar. parmenid npr. to povsem zanika. rekanje, da obstaja neobstajanje, je rekanje puhoglavcev. u glavnem... heidegger. ker se hoče ločiti od standardne terminologije uvede nov termin za bit (kot jaz drekec-pekec npr. za rodetovga boga), tj. tu-bit. en lep primer poda pa na primeru kladiva. kaj je kladivo brez roke človeka in njegovega uma, ki ga zna uporabiti prav nič. ni niti kladivo. niti drekec-pekec. nerazpoznavni skupki atomov. NAČ. moj primer (od A. sicer) je hiša. razdreš hišo na sestavni materijal in ga lepo postaviš v vrsto, lahko tudi grupiraš... okna sem, streho tja itd. ... in rečeš, to je hiša. malo čudno se bo slišalo. zato je potrebno gledati na tubit v njeni totalnosti. šele povsem vseobsegujoča povezava tubiti z vsem njenim okoljem, relacijam, svetom, ljudmi, marsovčki, na vseh ravneh bivajočega, postavlja tu-bit takšno kot je. in da se navežem na temo. mlado dekle ima par rok, par nog, brihtno glavo, voljo, želje in okoljni svet, ki jo sili v razmerje, v delovanje. brez stika s tu-bitjo se človek počuti kot fotonček v kalejdoskopu prividov. kaj počet, kje začet, na kakšen način itd. bla bla bla. od tu tudi temeljno človekovo občutje v svetu, ki je po H. tesnoba. nasprotno pa v popolni fatalnosti tu-biti, pač, to ni problem. in, za zanimivost, H. je živel v manjši vasici in so ga vabili v velika mesta, ko je že bil širše prepoznan itd. a se je temu odrekel s preprosto mislijo. tam na podeželju je lahko prihajal v pristen stik z ljudmi, s kmeti, ki so prav tako predstavljali pristno tu-bit in temu se enostavno ni mogel odreči. v večjih mestih se pa ljudje drug drugega posnemajo in hodijo naokoli, sicer lepi, našminkani, pripadajoči določenemu stilu, klanu, vendar brez pristne vsebine. brez rekanja in izrekanja. in to je to. poglej razne tv šove, bare, brotherje itd. glavni imperativ je imeti mnenje. ampak, ljubi moji, če poslušate te ljudi kmalu vidite, da je prav vse v formi, in zelo malo v vsebini. tako, upam, da sem uspel vsaj v grobem napisati razumljivo tisto, kar je skoraj nerazumljivo... z besedami. tistim, ki sem jih dolgočasil, se opravičujem, sem se pa trudil, da bi povedano povezal z naslovom teme.