Živeti zase

[Antoninus]

Nimbus,

Zelo dobro ponazorjena s Platonom, Aristotelom in Heidijem na konc. A potem so vse naše relacije konstitutivne za tubit oziroma obstaja več tubiti....temu se pravi dasein originalno, po mojem? Po mojem si bom kar nabavil bukvo - a predlagaš Hribarjev prevod al si angleško zrihtam? nemšk namreč ne znam...

To je zelo dobro rečeno: Glavni imperativ je imeti mnenje, pa četudi so vsa mnenja glih Tole o vasi je pa en malček Blut und Boden filozofije, a ni?

[nimbus]

Nimbus,

Zelo dobro ponazorjena s Platonom, Aristotelom in Heidijem na konc. A potem so vse naše relacije konstitutivne za tubit oziroma obstaja več tubiti....temu se pravi dasein originalno, po mojem? Po mojem si bom kar nabavil bukvo - a predlagaš Hribarjev prevod al si angleško zrihtam? nemšk namreč ne znam...

To je zelo dobro rečeno: Glavni imperativ je imeti mnenje, pa četudi so vsa mnenja glih Tole o vasi je pa en malček Blut und Boden filozofije, a ni?

 

dobro vprašanje po mojem več... vsaj do tam ko sem sam prišel. glede prevoda... sam sem bral slovenski prevod in se mi zdi, da je hribar kot fenomenolog to delo resnično dobro opravil. sicer sem pa poslušal podcaste iz predavanja od biti in časa, ki jih je držal vodilni heideggerjanec hubert dreyfus na univerzi UC Berkeley (najdeš na iTunes ). poleg tega je zanimiv tudi tale doku. la viva internet

 

[Antoninus]

dobro vprašanje po mojem več... vsaj do tam ko sem sam prišel. glede prevoda... sam sem bral slovenski prevod in se mi zdi, da je hribar kot fenomenolog to delo resnično dobro opravil. sicer sem pa poslušal podcaste iz predavanja od biti in časa, ki jih je držal vodilni heideggerjanec hubert dreyfus na univerzi UC Berkeley (najdeš na iTunes ). poleg tega je zanimiv tudi tale doku. la viva internet

 

Fino, bom kar Hribarja. Baje tudi njegovi knjigi o Fenomenologiji nista slabi. Pa sem dodal še eno bukvo na sezanm, tako da jih je zdaj le kakih 80

[nimbus]

Fino, bom kar Hribarja. Baje tudi njegovi knjigi o Fenomenologiji nista slabi. Pa sem dodal še eno bukvo na sezanm, tako da jih je zdaj le kakih 80

 

hehe... jst jih mam 213 na spisku

 

aja BTW... glih zdele prihajam s kmetov in sem imel en pristen pogovor. je kmet naredu ograjo za kravce... jih je malo prestavil, zraven pa še froci, pes, stara mama in jaz.

 

[Santelia]

Ok zej gor si napisla, da bi rada, da te drugi spoštujejo, da dobro govorijo o tebi itd... Zato jim probaš bit všeč, ane. In kaj bi se po tvojem mnenju zgodilo, če komu nebi bila všeč ? Kakšen je scenarijo v najslabšem možnem primeru, ki ti pade na misel ...

Če komu ne bi bila všeč? Hm... ok, bom vrgla stvari iz svoje glave, kaj bi se v tem primeru zgodilo... Slišala bi, ali pa začutila, da nekomu nisem všeč... če je to neka oseba, ki jo preziram, ni panike.. Če bi bila pa to oseba, ki jo spoštujem, potem bi bla pri meni huda panika in huda žalost, da nisem všeč nekomu, k je meni zeloo všeč... Ker ponavadi, se trudim biti takim všeč in če mi spodleti je groza... Ne sprašuj zakaj, pač, to mi je nekakšen grozen občutek.. Tako kot je mogoče tebi grozno neko deževno vreme ali kaj podobnega... tako je meni to. In je prov mučno, sam ne morm drgač razmišlat... pa se trudm.. sam kr nekako ne gre... Še največja tolažba mi je ta, da itak živim svoje življenje in ne njihovo, da glavno da je meni fajn in lušno; sam kaj ko pomaga samo par sekund...

Ker jst sm pač družabna, zloo rada mam ljudi in zlo rada sem v njihovi družbi in zelo rada se počutim, da spadam v njihovo družbo, da me sprejemajo, da me spoštujejo kot jaz njih.. In čim se mi ta misel prekriža...solze...

 

 

Vpraši se: če bi mela idealno postavo, fanta ki odgovarja tebi, tvoji družini, če bi vsak dan obdelovala vrt, če bi mela že 3 fakse narejene ali bi imela občutek, da si v življenju kaj nardila? Jaz sem prepričana, da ne.

Veš kaj je žalostno? Da sem jaz prepričana, da bi bila potem najsrečnejši človek pod soncem

 

 

Okej, sej da ne bo pomote, sej pridejo lepi dnevi, lepi trenutki, dobra volja, uživanje, sej živim lepo življenje-splošno gledano. Znam spoštovati stvari, ljudi, dejanja... Znam se veseliti, znam uživati... Vendar, ko sem sama, začnem razmišljati o takih stvareh... Pridejo dnevi, ko razmišljam tolk o tem, da clo solze tečejo od vse te zgubljenosti... In čedalje bolj k banalnim stvarem grem.. Ena banalnih: že zdej, pri 20-ih letih, razmišljam o tem, kako se bom verjetno "že" čez par tle poročila, odselila in mi postane hudo. Ker sem fuuuuuul navezana na dom in družino in me je recimo ko sedimo z družino v kuhinji, ali pa dnevni sobi, skratka ko smo vsi na kupu, me je groza misli, da mi je to na razpolago samo še par let... Da kmalu ne bo več tko kt je... Da bo treba zapustiti to "gnezdo" in oditi na svoje. Tko zlo sem navezana na vse te trenutke z družino, da mi je recimo sedajle hudo zaradi še ene banalne stvari. Moja mama je prišla v sobo, ko sem ravno imela telefon-pogovarjala sem se s fantom in je odšla spat, ko je videla da sem zasedena; sicer bi ostala v sobi in bi verjetno malo pokramljali... In zdej mi je hudo, ker vem da tut ona pogreša mene tko kt jst njo, ker sm pač zlo mal doma; ali sem v ljubljani, študiram, ali pa sem pri fantu... Skratka, razumete, razmišljam o stvareh, o katerih ne bi smela, o stvareh ki drugim ne sežejo do srca, meni pa...

 

Žalostno je tudi to, da začenjam živeti novo življenje... sem v resni zvezi s fantom, pa mi še vedno pomeni moja družina mnogo več. Morala bi čutiti do njega nekaj več, moral bi mi pomeniti vse na svetu, pa mi ne. Če bi morala zbirati med njim in mojo družino, bi izbrala družino; grdo se sliši, sam tko je. In namesto, da bi se veselila novega življenja z njim, žalujem za tem, da kmalu ne bom več imela življenja z mojo družino, nedeljskih kosil, večernih pogovorov, itd itd... In potem se začnem spraševati, kaj je razlog za to... sem res tako zelo navezana na družino ali mi on pomeni premalo in ta zveza ni tista, za katero bi lahko rekla da je "to to" ...

 

IN SEM SPET V ZAČARANEM KROGU.... Mislm, da rabm oddih od tega sveta; pobegnila bi najraje v nek samoten kraj, brez ljudi... U bistvu živim normalno življenje, a skozi moje oči trpim, pa niti ne vem zakaj. Obremenjujem se z vsemi možnimi stvarmi, mojbog, sej sploh ne vem kje jih res najdem tolk... In še to; jst naj bi bla večna optimistka drugače... v zadnjih pol leta, letu, pa delujem prej kot večna pesimistka

 

Sicer pa, nekatere vaše besede so mi dale veliko mislite in pripomogle k boljšemu počutju; samo kaj ko to v moji glavi deluje samo začasno.... Ampk hvala vam res iz srca, ker ste se velik bol zrelo in v velik večjem številu odzvali na moje težave in skrbi, kot bi si lahko mislila. Sploh ker vem, da pač ni lušno brati in razglabljati o problemih, lažje se je lotiti kakšnih veselih tem.. Tko da se opravičujem za to morečo temo..ampk vidm pa, da sm se obrnila na prave ljudi

[kyllah]

obstajajo takšni in drugačni ljudje, v povprečju pa smo po 45 FUL bolj sproščeni glede naših dosežkov in bivanja (se nam ni treba uveljavljati in rinit za "dosežki"), ker čim strarejši si, tem bolj ti je vseeno za to kakšen si. v smislu, ljudje se ne menijo zate več, ker si večini kot mama oz tata.

 

kamorkoli prideš je polovica mlajših od tebe, vsi obremenjeni ipd, tebi pa vse ravno...

 

to sem spoznala, pred eno urco in pol, kako je biti v koži starejših- vtis.

 

ok, to sem ful nezrelo napisala, ker ne vem v čem je bit v bistvu, bi rada razložila, pa ne vem za kaj točno se gre. (ker sem baje zmedena in senilna).

 

čim starejši smo boljše bo, we hope, ...eni se obremenjujejo kaj bo s penzijo ipd...